Najprej je treba tudi drugim pustiti popolno svobodo

Ne, njemu ljuba rockerska himna iz zgodnjih sedemdesetih let je zagrmela šele včeraj, na pokopališču v Svetem Antonu. Prav v četrtek, ki je bil zanj dolgo vrsto let najživahnejši dan v tednu: pripraviti je bilo treba prilogo 7. val.

“Če se kdo upre, pade po njem. Zagrabijo ga in ga potisnejo iz črede. Ni ga več, izgine. Največkrat celo druge ovce pomagajo neposlušneža izriniti, ker upajo, da jim bo zato gospodar prizanesel ali jih celo nagradil. Velikokrat celo dobijo kakšno nagradico, vendar so to le stekleni biseri na ogrlici iluzij.”

Takoj se nam je prikupil, srednješolcem in študentom na pragu novinarskega sveta. Neukročen, svobodomiseln, hipijevskega videza in prav takih idealov. Nevsiljivo, komaj opazno nas je vzgajal, nikoli zviška in avtoritarno, vselej mimogrede, v sproščenem klepetu, najraje ob kapučinu in sacher tortici.

Že takrat nam je rad pripovedoval o Trstu, kjer je svojčas službovala njegova mama, ob kateri Robert zdaj počiva pod cipresami v Svetem Antonu. V Trst si je z domačih Škofij že zgodaj hodil širit obzorje in tja je redno zahajal tudi pozneje, nikakor ne samo po službeni dolžnosti.

Študij novinarstva in sociologije je sklenil z diplomskim delom Proces monopolizacije italijanskega periodičnega tiska (1860-1977) in zanj prejel študentsko nagrado Prešernovega sklada. Rad se je spominjal, kako je tistega poletja opravljal prakso na tržaškem Primorskem dnevniku. V Kopru se je preizkusil tudi kot radijski novinar, a hitro spoznal, da je človek pisane besede. 1. aprila 1979 se je zaposlil na Primorskih novicah, ki jim je ostal zvest petintrideset let. Do konca.

Postal je dober poznavalec domače in svetovne politike, odličen komentator slovensko-italijanskih odnosov, pisec s privlačnim slogom, novinar s hrbtenico.

“Pravzaprav niti ne vem, če smo imeli kakšno posebno srečo, da smo živeli prelomna leta konec osemdesetih in na začetku devetdesetih minulega stoletja. Res je, rodila se je neodvisna Slovenija, a v krvi je propadla Jugoslavija. Utonil je realni socializem, zmagal neoliberalizem.”

Na valentinovo leta 1992 je med bralce ponosno poslal prvi 7. val, tedensko prilogo, h kateri je v prvih letih pritegnil mnoge znane pisce in kjer se je brez prestanka zavzemal za šibke, ponižane, ranjene, za vsakršne manjšine, poročal in premišljeval o Slovencih v Italiji, Italijanih v Sloveniji, Slovencih na Hrvaškem, prepletanju narodov v Istri, objavljal članke o izbrisanih,prebežnikih iz tretjega sveta ...

Z besedo se je boril, sin prekomorca, za čim složnejše sobivanje drugačnih. “Brez različnih identitet, ki živijo druga ob drugi,” je pisal pred desetletjem, “brez vsaj minimalnega spoštovanja lastne etnije in jezika ni mogoče govoriti o sožitju. Vsakršno zanikanje lastne identitete vodi v dominacijo ene nacionalne identitete nad drugo. A za pravo sožitje je poleg golega gojenja lastne identitete potrebno še nekaj. Najprej je potrebno tudi pripadnikom sobivajočega naroda pustiti polno svobodo.”

Svoj glas je posojal tistim, ki ga potrebujejo, tudi rastlinam in živalim. In premogel je nič manj dragoceno vrlino: znal je poslušati.

Ni se trepljal po prsih. “Pravzaprav niti ne vem, če smo imeli kakšno posebno srečo, da smo živeli prelomna leta konec osemdesetih in na začetku devetdesetih minulega stoletja,” je premišljeval pred nekaj leti. “Res je, rodila se je neodvisna Slovenija, a v krvi je propadla Jugoslavija. Utonil je realni socializem, zmagal neoliberalizem.”

Pomagal nam je razumevati svet, nas svaril, da oblastnikom najbolj ustrezajo “osamljeni posamezniki, ki so opustili vsakršno upanje na solidarnost ali organizirano delovanje”. Bolela ga je krivica, naj jo je zaznal tik ob sebi ali na drugem koncu sveta.

“Mar ljudje res verjamejo, da bo v takem roparskem sistemu kdaj boljše? In če ne verjamejo, zakaj ničesar ne storijo? Zakaj dopustijo, da jih drugega za drugim peljejo v klavnico?” se je v uvodniku spraševal pred tremi leti. “Če se kdo kljub temu upre, pade po njem. Zagrabijo ga in ga potisnejo iz črede. Ni ga več, izgine. Največkrat celo druge ovce pomagajo neposlušneža izriniti, ker upajo, da jim bo zato gospodar prizanesel ali jih celo nagradil. Velikokrat celo dobijo kakšno nagradico, vendar so to le stekleni biseri na ogrlici iluzij.”

Rušil je pregrade in meje, se upiral nasilju, cinizmu, pohlepu, divjemu potrošništvu in morda najnevarnejši med njimi - apatiji. Peklilo ga je, da ji vse bolj podlegajo tudi mladi.

Mnogi, premnogi med njimi so starikavi v primerjavi z njim, ki je bil tudi s šestimi križi na plečih mladosten in energičen, četudi tih, z njim, ki je do konca hodil “na teren”, kakor pravimo v novinarskem žargonu: delal je intervjuje, reportaže, pisal uvodnike, komentarje, se lotil vsega mogočega. Poglobljeno je znal pisati tako o politiki kakor o ranjenem drevesu v dolini Dragonje. In kako je žarel, ko je pripovedoval o svojih ljubeznih. Njegovi so bili Pasolini, Led Zeppelin, eksistencialisti, Steinbeck, Sylvia Plath, Kosovel, Dos Passos, blues, Mark Knopfler, Patti Smith, Darwin, Dawkins, znanstvena fantastika, hip hop, Antonioni, Hobsbawm ...

Poglabljal se je v zgodovino, v vztrajni veri, da se iz nje vendarle moremo in moramo kaj naučiti.

Plezanje po družbeni lestvici ga ni zanimalo. Umazanih kompromisov ni mogel in hotel sklepati. Nikoli se ni opiral na argument moči, marveč vselej na moč argumenta. Tako v našem kolektivu kakor v širši družbi je bil - in ostaja! - moralna avtoriteta.

Potreboval je samoto, veliko samote. Mnogokrat je bil skrivnosten, nedoumljiv, za marsikoga gotovo nedopustno čudaški. Redko je govoril, kakšna pota hodi v zasebnem življenju.

Med vse redkejšimi srečanji v kavarni je komaj kaj omenjal svojo bolezen, ujetnik povečini brezčutnega in neučinkovitega zdravstva. Sit je bil ukvarjanja s sabo. Hotel se je vrniti v areno življenja, kakor temu pravi njemu ljubi Cankar. “Bomo pisali kaj o Ukrajini? Tam se zdaj dogajajo hude reči,” je dejal in že poznavalsko vlekel vzporednice med zgodovino in našo sodobnostjo. Vzradostil ga je klepet o knjigah, glasbi, filmih, lepih rečeh. Z žarom v očeh je pripovedoval, kako ga je prevzela nova, blagodejno ostra in udarna pesem Suzanne VegaI never wear white, kako s pomočjo spleta raziskuje korenine stare hipijevske skladbe benda Iron Butterfly In-A-Gadda-Da-Vida, iz nahrbtnika je potegnil roman Neila GaimanaAmeriški bogovi. “Bi bral? Je super.”“Ga bom, hvala, pa bova potem rekla kako o njem.”

Ne, ne bova.

In Robert ne bo več tekel po dolini Dragonje. Neskončno lep in žalosten je stavek, ki ga je izrekel sončnega aprilskega dne: “Zdaj se v dolino Dragonje hodim samo še sprehajat.”

V enem njegovih najljubših romanov, Steinbeckovih Grozdih jeze, uporniški Tom Joad postopoma preraste v simbol boja za pravičnost, boja zoper izkoriščanje nemočnih. Naposled se mora, izobčenec, umakniti, izginiti v noč. Materi, ki sluti, da sina ne bo več videla, ob uri slovesa pravi: “Človek nima sam svoje duše, ampak je le košček ene same velikanske duše. Potlej bom ves čas vse okoli tebe v temi. Povsod bom - kamor pogledaš. Kjer bo kakšen boj za to, da bi lačni ljudje dobili kaj jest, tam bom jaz.”

Tam bo tudi Robert.

ANDRAŽ GOMBAČ