Najslabši mir je boljši od najboljše vojne

Do podpisa sporazuma o prekinitvi sovražnosti prav v tem tednu (želja po miru je bila prav takšna, nič manjša, nič večja kot pred mesecem dni ali februarja) je prišlo zaradi drugih dejavnikov: v prvi vrsti zaradi bližajočih se ameriških kongresnih volitev in visokih cen surove nafte, ki vplivajo na gospodarska gibanja in življenjske stroške Američanov. Volilci v ZDA pa pretežno glasujejo s svojo denarnico, tako da bi brez konca vojne Trump in republikanci težko obranili kongresno večino. Iranci so prav tako utrujeni od nenehnega bombardiranja, gospodarske blokade in stanja, ki ga lahko označimo kot “ne vojna, ne mir”. Če dodamo še multinacionalke, ki jim zapora Hormuške ožine otežuje poslovanje, in zalivske države, katerih gospodarstva so se ob nestabilnih razmerah upehala, dobimo kritično maso podpornikov miru, ki je preglasila vojne hujskače, to je izraelsko vladajočo elito in iranske ortodoksne jastrebe.

Ob podpisu Memoranduma o soglasju med ZDA in Iranom se pojavljajo ocene, kdo je z dogovorom več pridobil, a je vprašanje, kakšen smisel je sploh govoriti o zmagovalcih in poražencih. Poudariti velja, da je tudi takšen začasen in nedorečen mir boljši kot še tako dobra in pravična vojna. To dobro vedo na zasedenih palestinskih ozemljih. Kljub vojaški prevladi in uničenju vojaških in gospodarskih kapacitet ne moremo trditi, da je Iran premagan. Deklariranih ciljev, ki jih je Trump pred vojno večkrat ponovil, da bo odstranil iranski režim in dosegel, da ne bo razvil atomskega orožja, ni dosegel. ZDA pravzaprav niso dobile ničesar, kar pred vojno niso imele, medtem ko bo Iran dobil nekaj, kar pred vojno ni imel: najmanj 12 milijard dolarjev svojega denarja, naloženega v ameriške finančne ustanove, in še 300 milijard dolarjev za obnovo države. V memorandumu se Iran sicer zavezuje, da ne bo nikoli proizvedel jedrskega orožja, usoda obogatenega urana, ki ga ima, pa bo določena v končnem sporazumu, do katerega bo veljal sedanji status quo. O nadzoru razredčenja zalog urana se bosta strani še dogovorili, pri čemer je seveda jasno, da Iran nevtralnim jedrskim strokovnjakom ne bo dopuščal brskanja po svojem jedrskem programu.

Niti Iranci niso tako naivni, da ne bi vedeli, da se bodo po kongresnih volitvah napadi ali pa vsaj pritiski na njihovo državo obnovili. Ker je predvideno tudi prenehanje napadov Izraela na Libanon, bo Iran v vsakem trenutku lahko prekršil jedrski sporazum, češ da je druga stran kršila določbe dogovora. In podobno velja tudi obratno. Skratka: gre za predah v konfliktu med Iranom in ZDA (Izraelom), trajnejši mir pa je povsem negotov in odvisen od notranjepolitičnih dejavnikov na obeh oziroma vseh treh straneh.

Je pa vojna med Iranom in dvojcem Izrael-ZDA prinesla tudi strateški premislek, ki ga bodo morale opraviti zalivske države. Konflikt je razkril ameriške vojaške omejitve, saj Irana niso uspeli zlomiti. Hkrati ima velik psihološki vpliv na bližnjevzhodne ameriške zaveznice. Te so gojile prijateljske odnose z ZDA, imele so skoraj status protektoratov, v strahu pred iransko revolucijo, vmes še pred Sadamom Husseinom, v novejšem času pa pred Islamsko državo, so se zatekale pod ameriško okrilje. Pod ameriškim pritiskom so tudi preplezale desetletja visok zid nezaupanja do Izraela in z Abrahamovimi sporazumi vzpostavile normalne odnose z judovsko državo. Ves trud, poskusi približevanja in vzpostavljanje zaupanja so z vojno proti Iranu šli v nič. Še enkrat se je pokazalo, da so zalivske države v očeh Američanov in Izraelcev vredno le toliko, kolikor služijo njihovim interesom.

Strah Bahreina, Katarja, Omana, Združenih arabskih emiratov, Kuvajta in Savdske Arabije pred Iranom je po iranskih napadih na njihova ozemlja še nekoliko večji, kot je bil pred vojno. A po drugi strani se je še bolj povečal strah in nezaupanje pred Izraelom, ki je pokazal vojaško in tehnološko premoč nad arabskimi državami. Izraelske vojaške sile so res fizično odstavile vodstva osi zla, torej širša vodstva Irana, Hezbolaha, Hamasa in podobnih manjših skupin, a daleč od tega, da bi jih uničili. Iran pač ni Venezuela, se je izkazalo. ZDA pa so se izkazale za partnerja, ki bližnjevzhodnim partnerjem ne more zagotoviti absolutne varnosti. Zalivske države bodo po premirju ostale same, saj se ZDA počasi, a vztrajno umikajo iz tega območja. Porušeno infrastrukturo in turizem bodo morale same obnoviti. Še dobro, da zaradi petrodolarjev investicije ne predstavljajo nobene težave. Kdo lahko sploh stopi na mesto ZDA glede na to, da je Rusija prešibka in se je umaknila že pred petimi leti?

Po končanju vojne, h kateremu sta se zavezala Iran in ZDA ter, kar je zelo pomembno, njuni zavezniki, bo vse približno tako, kot je bilo pred vojno, ki se je začela 28. februarja. Seveda izgubljenih življenj, uničenih domov, porušenih tovarn in mostov nihče ne more vrniti. Ob smrtih in vojnih grozotah je medsebojno sovraštvo med vpletenimi samo naraslo. Tako je povsem na mestu vprašanje: Zakaj je bilo vse to (vojna, umiranje, visoke cene bencina ...) potrebno, če bo na koncu sporazum z Iranom slabši, kot je bil iranski jedrski sporazum iz časa predsednika Baracka Obame, ki ga je Trump enostransko razveljavil? •