Največ pravne ignorance je pri dnevni politiki
Ustava Republike Slovenije praznuje danes 20. rojstni dan. 23. decembra 1991, eno leto po referendumu, na katerem se je velika večina prebivalcev Slovenije opredelila za samostojnost, jo je ratificiral državni zbor, tedaj še Skupščina Republike Slovenije.
S tem je slovenska država dobila najvišji pravni akt. Sprejemanje nove ali sploh prve slovenske ustave ni potekalo brez problemov in kompromisov. Prav tako je v teh dvajsetih letih vzniknilo nemalo pobud o njeni spremembi.
Da bi dobili odgovore o pomenu slovenske ustave in potrebi njenega spreminjanja, smo k pogovoru povabili tri velike poznavalce ustavnega prava: predsednika ustavnega sodišča dr. Ernesta Petriča, pravnika in nekdanjega ustavnega sodnika dr. Cirila Ribičiča ter doktorja ustavnega prava z Univerze na Primorskem Andraža Terška.
Dr. Ernest Petrič: “Zavest o pomenu ustave je premajhna”
> Dr. Petrič, ali ima ustava v našem dojemanju mesto, ki ji pripada?
“Pogosto se premalo zavedamo, kako pomemben je ta najvišji pravni akt, ki vsebuje načela in norme, ki predstavljajo temeljni okvir za delovanje naše družbe. Ustava vsebuje tudi pomemben katalog človekovih pravic. Mislim, da je ta zavest o pomenu ustave včasih premajhna tudi v strokovnih krogih. Kot sodnik ustavnega sodišča opažam, da celo sodišča v svojih odločbah včasih ne razmislijo o ustavnopravnih razsežnostih svoje odločitve. Preprosti ljudje, nepravniki, pa se včasih premalo zavedajo, da je ta akt tisti temelj, ki ga morajo spoštovati vsi organi oblasti, tudi najvišji.”
Dr. Ernest Petrič: “Verjetno je treba res razmisliti o problematiki referenduma, na kar sem že večkrat opozoril v svojih ločenih mnenjih.”
> Je nezavedanje o pomenu ustave normalno v vsaki državi, ali je ta težava bolj značilna za tranzicijske družbe?
“Verjetno so razlike med družbami, a ta vaša trditev vsebovana že v vprašanju, drži. Odnos do prava sploh in tudi do ustave je v tranzicijskih družbah drugačen kot v državah z dolgotrajno pravno kulturno. To se kaže tudi pri neodvisnosti sodišč in sodnikov. V državah z visoko pravno kulturo - ki je navsezadnje del obče kulture in je vzporedna s politično kulturo - je samo po sebi umevno, da bodo sodišča sodila neodvisno in da so sodniki neodvisni. To se nato odraža tudi pri delu sodnikov, ki veliko bolj sodijo, kot pa gledajo na paragrafe raznih zakonov in se skorajda bojijo razsoditi tako, kot mislijo, da je prav. V državah brez razvite pravne kulture je tudi pri ljudeh čutiti, da niso čvrsto prepričani, da bodo uspešni, če bodo ravnali v skladu s pravom. Ko začenja prevladovati mnenje, da si bom dobro postlal, če bom zaobšel zakone in iskal luknje v njih, pa je družba v zelo nevarnih vodah.”
> Soočeni smo s pobudam za spremembo ustave. Je to, da se po dvajsetih letih kažejo takšne težnje, običajno?
“Po dvajsetih letih, odkar smo sprejeli ustavo, je vredno razmisliti, ali je treba kaj spremeniti, in če je treba, kako. Potreben je resen, zadržan, strokoven premislek. Življenje teče, okolje okoli nas se spreminja in ustava naj bi tudi odražala stanje stvari v neki družbi.”
> Imate izdelano mnenje, na katerih točkah bi jo bilo treba popraviti?
“Imam izdelano mnenje o tem, na katerih točkah bi bil potreben razmislek. Potreben bi bil pri vprašanju o pristojnostih ustavnega sodišča, o čemer je bila pobuda dana že pred tremi leti. Verjetno je treba res razmisliti o problematiki referenduma, na kar sem že večkrat opozoril v svojih ločenih mnenjih. Vprašanje je, ali ne velja razmisliti o kakšnih modalitetah, ki bi olajšale spremembo vlade. Verjetno bodo v bodoče potrebni tudi resni razmisleki o naši lokalni ureditvi, kar utegne za seboj potegniti tudi razmislek o državnem svetu.”
> Vedno več odločitev se sprejema na globalni ali evropski ravni; zlasti odločitev, ki se nanašajo na socialni položaj državljanov. Ali nacionalne ustave danes še ščitijo državljana?
“Države so še vedno suverene, zato so tudi nacionalne ustave suverene. Nič ni nad njimi. V skladu z ustavo pa države članice EU prenašajo določena pooblastila na evropsko integracijo. Z vidika suverenosti države tu ne vidim posebnih problemov. Slišim včasih mnenja o odpovedovanju suverenosti, ampak ko pogledam na stvari nekoliko poklicno deformirano - nenazadnje sem strokovnjak za mednarodno pravo - vendarle ugotavljam, da pripadnost Evropi utrjuje naš položaj v svetu, ki nam bo zagotavljal varnost in blagostanje. Zato verjetno še nismo na točki, ko bi človek rekel, EU ima preveč kompetenc in preveč smo integrirani.”
Dr. Ciril Ribičič: “Ne potrebujemo generalne revizije ustave”
> Dr. Ribičič, se zavedamo pomena ustave? Ali ima ustava v našem dojemanju mesto, ki ji pripada?
“V teh dneh bo na vseh ravneh od Pravne fakultete in Društva za ustavno pravo, na mednarodnih posvetih, organiziranih v počastitev 20-obletnice ustave pa vse do državne proslave, na kateri bo tokrat govoril predsednik Ustavnega sodišča, izrečenih veliko privzdignjenih zaobljub o spoštovanju Ustave ali celo o ustavni demokraciji. Vsebinska analiza pa pokaže, da slovenska politika resneje jemlje sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice kot odločbe slovenskega Ustavnega sodišča. Po drugi strani bi vodilni državni funkcionarji ustavnost, varovanje temeljnih ustavnih vrednot in varstvo človekovih in manjšinskih pravic radi prepustili Ustavnemu sodišču. Ne zavedajo se, da gre najboljše ustavi in ustavnosti v tisti deželi, kjer Ustavno sodišče ni obremenjeno, ker svojo zavezo do Ustave izpolnjujejo vsi od državljanov do najvišjih državnih funkcionarjev. Slovenija danes ni takšna dežela. Preobremenjenost Ustavnega sodišča, ki kaže na premalo zavzet odnos do spoštovanja ustave, bi pri nas nekateri radi rešili kar tako, da bi ga ukinili. Na vprašanje, ali je demokratična država, ki nima ustavnega sodišča, odgovor ni težak. Je lahko demokratična, ni pa ustavna, ker v njej ustava ni nadrejena demokratični volji volivcev in parlamentarcev. S tega vidika je očitno, da ustavna demokracija ni zamisel, katere namen bi bil krepiti vlogo ustavnega sodišča. Gre za mnogo več, gre za supremacijo ustave.”
Dr. Ciril Ribičič: “Vsebinska analiza pokaže, da slovenska politika resneje jemlje sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice kot odločbe slovenskega ustavnega sodišča.”
> Slovenska ustava je stara 20 let in resni so razmisleki, da bi jo spreminjali. So se razmere v tem kratkem obdobju res tako spremenile, da bi jo bilo potrebno spreminjati?
“Poskusi za globalno spreminjanje ustave so se doslej klavrno končali, in tako je tudi prav. Ne potrebujemo generalne revizije Ustave, tudi ne njenega prečiščevanja, še najmanj pa takšne vsebinske revizije kot se je zgodila na Madžarskem. Ne bi pa smeli biti odbojni do tistih manjših in parcialnih korekcij, brez katerih se bodo nadaljevale blokade in neučinkovitost odločanja državnih institucij zaradi nejasne razmejitve odgovornosti in podobno. Morda bo kdo rekel, da čas ekonomske krize ni primeren za takšno spreminjanje Ustave. Ni res. Nekatere izboljšave so nujne tudi zato, da bi se bolje spopadali s krizo, na primer način oblikovanja vlade, ki bo skladen z njeno odgovornostjo kot samostojnega dela, sprememba glede referenduma, da ne bo mogel neki neznatni del volivcev zavrniti v parlamentu sprejetega zakona, pa sprememba glede delovanja Ustavnega sodišča, da bi se ukvarjalo z omejenim številom najpomembnejših ustavnopravnih dilem. Bolj dolgoročno pa lahko razmišljamo, ali ne bi veljalo dograditi volilnega sistema, da bo vpliv volivcev na izbiro med kandidati odločilnejši in v tem okviru razmisliti, ali niso dozoreli pogoji za znižanje starostne meje za pridobitev volilne pravice. Nobena od teh sprememb pravzaprav ni sprememba Ustave, je prej njeno korigiranje, ki naj prispeva k večji uspešnosti pri uresničevanju ciljev, ki so jih zasledovali očetje ustave pred 20 leti.”
> Je razmeroma pogosto spreminjanje ustave na mestu?
“Ne, ni na mestu. Posebej so vprašljive spremembe, ki se nanašajo na človekove pravice in jih je mogoče uvesti z ustvarjalno in razvojno razlago Ustave v odločbah Ustavnega sodišča. Ko gre za utrjevanje in razvoj varstva pravic in za temeljne ustavne vrednote, Ustava ni samo tisto, kar so v njej zapisali pred 20 leti, temveč tudi tisto, kar in kakor v njej danes preberejo ustavni sodniki.”
> Vse več odločitev se sprejema na globalni (evropski) ravni, zlasti odločitve, ki vplivajo na socialni položaj državljana. V teh razmerah nacionalna ustava še ščiti državljana?
“Na področju varstva človekovih pravic poenotenje na evropski ali globalni ravni ne pride v poštev. Tam se določajo minimalni standardi, ki jih morajo države spoštovati, jih pa lahko presegajo. In vesel bi bil, če bi bila Slovenija med državami, ki bi varstvu pravic dala večji poudarek kot izhaja iz mednarodnih obveznosti, še zlasti na podlagi ustavnih določb o socialni državi, socialni in ekološki funkciji lastnine itd. Danes imamo namreč precej problemov celo s spoštovanjem minimalnih evropskih standardov (izbrisani, sojenje v razumnem roku, pogoji, v katerih prebivajo zaporniki ipd.), namesto, da bi bili vzrok za uspešno tranzicijo, ki ohranja in razvija ne le načela pravne, temveč tudi načela socialne države.”
Doc. dr. Andraž Teršek: “Nedostojen odnos do ustave”
> Dr. Teršek, ima ustava v našem dojemanju mesto, ki ji pripada?
“Ustava ima primerno mesto samo pri mišljenju in delu tistih, ki se z ustavo neposredno ukvarjajo. Poklicno, kot ustavni pravniki in drugi študijski raziskovalci ustavnopravnih tem, ali pa priložnostno, po sili življenjskih razmer. Denimo civilnodružbeni aktivisti, posamezniki v prizadevanju za pravno zaščito svojih ustavnih pravic, redki novinarji, še bolj redki predstavniki javnih institucij, kot npr. varuh človekovih pravic in informacijski pooblaščenec. Razen ustavnega sodišča se slovensko sodstvo skorajda ne ukvarja z ustavo. Če pa se, so rezultat tega prepogosto pravno nevzdržne in povsem zgrešene razlage ustave. Največ pravne ignorance, torej nerazumevanja ustavnopravne abecede pa je po izkušnjah pri dnevni politiki. Torej tudi pri delu parlamenta in vlade. Pravni študij namenja ustavi in ustavnim temam, ki so vendarle jedro in izhodišče vsega pravnega reda, znatno premalo pozornosti. nekatera pomembna učenja o ustavnopravnih vprašanjih so tudi nepravilna. V tem smislu v Sloveniji ne moremo govoriti o primernem odnosu do ustave, niti o njenem dostojnem uresničevanju, niti o njenem pravilnem razumevanju, niti o primerni ustavnopravni kulturi. Ustavnopravni članki in knjige se tako rekoč ne berejo in ne upoštevajo pri delu tistih, ki bi jih bili dolžni upoštevati. Posebej zaskrbljujoče je, ker tudi prepoznavni predstavniki pravne stroke iz vrst profesorjev prava tako pogosto javno izrekajo povsem napačne razlage in sklepe o ustavnosti. Vse to je seveda zelo slabo in zaskrbljujoče.”
> Slovenska ustava je stara 20 let in že se resno razmišlja, da bi jo spreminjali. So se razmere v tem kratkem obdobju res tako spremenile, da bi jo bilo potrebno spreminjati? Je ustrezno ustavo pogosto spreminjati?
“Glede na to, kako ustavniško nazadnjaška in nepravilna je slovenska družbena praksa, tudi pravna praksa, lahko pustimo ustavo kot dokument povsem pri miru. Ustava nima ničesar neposredno opraviti s problemi pravne države v Sloveniji. No, ima, ampak v obratnem smislu: problem pravne države in neobstoječe vladavine prava je tako neverjetno nerazumevanje ustave, njeno napačno razlaganje, ali pa nedostojen odnos do ustave. O tem nekateri ves čas pišemo in javno govorimo že leta in leta. A zdi se, kot da to nikogar ne zanima, še posebej ljudi na položajih družbene in politične moči.”
Dr. Andraž Teršek: “Nacionalna ustava vselej ščiti državljane točno toliko, kolikor se država sama odloči, da bo uporabljala ustavo kot orodje zaščite državljanov in države pred nadnacionalnimi institucijami, politikami in zakonodajo.”
> Vse več odločitev se sprejema na globalni (evropski) ravni, zlasti odločitve, ki vplivajo na socialni položaj državljana. Ali v teh razmerah nacionalna ustava še ščiti državljana?
“Nacionalna ustava vselej ščiti državljane točno toliko, kolikor se država sama odloči, da bo uporabljala ustavo kot orodje zaščite državljanov in države pred nadnacionalnimi institucijami, politikami in zakonodajo. V prvi vrsti so to sodišča, končno pa ustavno sodišče. Če se sodišča tako odločijo, potem se nobena odločitev, ki bi bila v nasprotju z našo ustavo in njenim razumevanjem, ne more uveljaviti in se ne bo uveljavila v Sloveniji. Posebej močno je v tem smislu ustavno sodišče, ki lahko s sklicevanjem na ustavo in z njeno razlago zavrne, onemogoči uveljavitev sleherne odločitve, ki prihaja ali se narekuje od zunaj, pa po mnenju ustavnega sodišča ni skladna s slovenskim ustavnim redom, besedilom ustave ali duhom slovenske ustave. Z vidika ustavnega prava so ta vprašanja precej enostavna, pogosto tudi samoumevna. Praksa pa prepogosto deluje povsem drugače.”
JANA KREBELJ,
ANTIŠA KORLJAN,
KATJA GLEŠČIČ
