Napad (p)ostaja najboljša obramba
Odštevanje se bliža koncu. Jutri se začenja najodmevnejša kolesarska dirka na svetu. Francoski Tour je nemara kar največji športni dogodek poletja, pa ne le za Slovence, ki se lahko pohvalimo s kolesarsko številko ena. Potem ko je junak navijaških src Primož Roglič konec maja poskrbel za praznik na Svetih Višarjah in nato tudi v Rimu, kjer je postal novi in hkrati prvi slovenski kralj italijanskega Gira, bo Tadej Pogačar v že tako vročem juliju dvigoval temperaturo in se poskušal vrniti na prestol dirke po Franciji.
Wimbledon, ki bo odprl vrata teniškega hrama na angleški sveti travi v ponedeljek, ima za četrt stoletja daljšo tradicijo od kolesarskega Toura, kjer so kolesarji ceste prvič preizkusili leta 1903. Že zaradi različnega družbenega izvora obeh športov uživa Wimbledon (naj)večji prestiž in ugled. Pri tem ohranja izročilo in ekskluzivno podobo, s katero se tudi ločuje od preostalih treh teniških turnirjev velike četverice. Tako kot je Tour dirka vseh dirk je tudi Wimbledon ali preprosto The Championships turnir vseh turnirjev.
Dejansko Wimbledon v očeh poznavalcev, javnosti in samih akterjev velja za teniški sveti gral. Trava vendarle ni le za krave, kot je, še tik preden je leta 1966 osvojil šampionski pokal na igriščih All England Cluba, zatrjeval Španec Manolo Santana. Zimzeleni stavek je dve desetletji kasneje ponavljal še en sloviti teniški igralec Ivan Lendl. Čeh, ki je prevzel tudi ameriško državljanstvo, nikakor ni mogel do tako želenega in manjkajočega naslova v skoraj popolni zbirki lovorik z največjih turnirjev.
Slovensko kolesarstvo vsekakor preživlja najboljše, tako rekoč sanjsko obdobje. Pooseblja ga Tadej Pogačar, ki je z novim kolesarskim valom prinesel tudi drugačno miselnost in se pri tem tudi vrnil h koreninam kolesarstva.
Tenis je bil, zlasti v Wimbledonu, v osemdesetih in nato tudi devetdesetih letih drugačen. Na najhitrejši in hkrati najbolj nepredvidljivi in spreminjajoči se podlagi so po vrsti zmagovali akterji, ki so prisegali na v današnjih časih tudi na skoraj že pozabljeni način igre servis-mreža. Seznam prvakov od Američana Johna McEnroeja prek Nemca Borisa Beckerja in Avstralca Pata Casha do Šveda Stefana Edberga leta 1990 je dovolj poveden.
Slika se ni bistveno spremenila niti v devetdesetih letih, se je pa v 21. stoletju. Leta 2001 smo spremljali še v vseh pogledih poseben finale med Goranom Ivaniševićem in Patom Rafterjem, ki je zaznamoval konec določene teniške ere v Wimbledonu. Tudi pri ženskah, kjer je napadalni tenis najbolje poosebljala Martina Navratilova, ki je z devetimi lovorikami na angleški travi absolutna rekorderka. Med posamezniki jih ima v Wimbledonu osem Roger Federer. Švicarja, ki velja za pojem teniške popolnosti in elegance, bo v naslednjih dneh na vrhu večne lestvice po številu osvojenih lovorik na angleški travi poskušal ujeti Srb Novak Đoković. Oba sta tako kot Španec Rafael Nadal v 21. stoletju premikala meje v tenisu in ga ponesla v nepredstavljive zmagovalne višave.
Tudi kolesarstvo je kot (posamični in hkrati ekipni) šport, ki je najbližje ljudskim množicam, v preteklih dveh desetletjih šel skozi svojevrstno evolucijo, morda tudi revolucijo. Botrovali ji nista le tehnološki oziroma znanstveni napredek, spremenili so se tudi miselni okvirji. Kolesarstvo in še posebej Tour sta gradila svojo veličino tudi na mitih in legendah ter (ne)premičnih slikah iz preteklosti. Skozi čas utrjeni sloves pa so močno zamajale dopinške afere ob koncu devetdesetih let.
Kolesarstvo je takrat potrebovalo pozitivne zgodbe, dobivalo pa je le pozitivne vzorce oziroma primere kršitev dopinških praks. Lance Armstrong, ki je premagal zahrbtno bolezen in uprizoril šampionsko vrnitev, je prišel kot naročen. Za Tour in za celotno kolesarsko gibanje, čeprav so se že leta 1999, ko je slavil svojo prvo od sedmih zaporednih, kasneje preklicanih zmag na dirki po Franciji, pojavili sumi o zlorabi dopinga. Psi so lajali, a karavana je šla dalje.
Armstrong je okrog sebe ustvaril močan ščit, ki je deloval neprebojno, dokler je bil teksaški še(ri)f glavni v mestu. Potem so se začeli uveljavljati drugačni zakoni, v katerih lahko že majhen prestopek prinese veliko kazen. Kolesarstvo je eden najbolj nadzorovanih športov, ko gre za iskanje nedovoljenih poživil. Gotovo je tudi bolj čist kot je bil pred denimo dvema ali tremi desetletji. Navsezadnje je tudi seznam prepovedanih substanc oziroma kršitev dopinških protokolov vse daljši.
Časi so se torej spremenili. Slovensko kolesarstvo vsekakor preživlja najboljše, tako rekoč sanjsko obdobje. Pooseblja ga Tadej Pogačar, ki je z novim kolesarskim valom prinesel tudi drugačno miselnost in se pri tem tudi vrnil h koreninam kolesarstva. Na dirkah, najsi gre za tiste z največjo mednarodno veljavo ali domače preizkušnje, prisega na vodilo, da je napad najboljša obramba. Tudi na cestah Toura, kjer je bil najboljši že v letih 2020 in 2021, lani pa je (začasno) oddal rumeno majico Dancu Jonasu Vingegaardu, ni nič drugače. Ne gre dvomiti, da se bo Pogačar preverjenega recepta držal tudi na 110. dirki po Franciji. Športni zanesenjaki bodo ne glede na razplet torej imeli kaj videti.
Je pa res, da so tako pri kolesarstvu kot tudi tenisu okusi različni. Pomembno je, da obstaja možnost izbire. Tour ali Wimbledon? Oboje.