“Naredili so strašen dizastro, so bombardirali molto!”
Potem ko je leta 2006 na območju kompleksa italijanskih vojašnic v Hrastju v Pivki (nekdanjem Šempetru na Krasu) zaživel Park vojaške zgodovine, ga je obiskal Jože Knez iz Izole. Presenečen nad vojašnico, ki se je začela spreminjati v muzej, in poln spominov je stopal prav tam, kjer je služil v italijanski vojski pred več kot šestimi desetletji. Italijani Slovencem večinoma niso privoščili služenja vojaškega roka v bližini domačih krajev, zato je zgodba Jožeta Kneza toliko bolj posebna.
Povrh vsega je bil kot vojak italijanske obmejne straže (Guardia alla frontiera) nameščen v utrdbah prvega (varnostnega) pasu t. i. Alpskega zidu, ki je potekal neposredno ob meji s Kraljevino Jugoslavijo. Utrdbe ob rapalski meji so Italijani uradno začeli graditi leta 1931. Časopis Istra (glasilo emigrantov iz Julijske krajine) je leta 1933 takole poročal o 216 kilometrov dolgi rapalski meji, ki jo je Kraljevina Italija proti Kraljevini Jugoslaviji utrjevala za obrambo in kot izhodišče za invazijo: “Utrjevanje se vrši v takem obsegu, da se more človek nehote vprašati ali bo že jutri napočila vojna. To žalostno resnico mora občutiti v polni meri naš primorski človek. Meja, ki deli njega od nas, je zgrajena s pravo betonsko ograjo v obliki velikanskih podzemnih kavern, dolgih rovov, strelskih jarkov itn. Pa ne samo to! Nove vojaške ceste se gradijo z amerikansko hitrostjo. Vsa meja je z njimi že prepredena. Vojašnice vstajajo kot gobe po dežju. Vedno pogosteje prihajajo na mejo pošiljke vojnih bataljonov, topov in streliva. Kdo bo še verjel v miroljubnost Italije?”
Pojoči vojaki proti presihajočemu Petelinjskemu jezeru
Jože Knez se je rodil v številni družini v Šaredu nad Izolo leta 1920. Leta 1940 je bil vpoklican na služenje vojaškega roka v italijansko vojsko. V Trstu so ga najprej določili za odhod na Sardinijo, nato pa odločitev presenetljivo spremenili in ga poslali v Pivko, kjer je po Jožetovi oceni takrat služilo vojsko približno 50 Slovencev. Prvi stik s pivško vojašnico je bil lep: “Kasarne so bile nove, zračne, lepe, čiste, ni bilo kaj reči, samo hrana je bila slaba.” V pismih mami je celo pisal o slabi hrani, zato mu je poslala deset lir, naj si privošči kakšen priboljšek. A ker na pismu denarne pošiljke ni navedla, si jo je najbrž prisvojil kdo drug.
Najprej so spali na volnenih ležiščih, pozneje, ko se je vojašnica dodobra napolnila z vojaki, pa so jih morali zamenjati s slamnatimi. Od konca marca do maja 1940 so se cele dopoldneve urili nad Petelinjskim jezerom, ki od vseh sedemnajstih presihajočih jezer na Pivki najpozneje presahne. “Na urjenje smo skozi Pivko in Petelinje šli peš in smo morali kantat, da so videli ljudje, da smo kontenti. Tudi muziko smo imeli,” se je spominjal Jože. Jedli so nad vojašnico na dvorišču, kjer “je bilo malo dni brez burje”. Tam so tudi prisegli: “Na vprašanje, ali prisegamo na patrio Italijo, smo morali odgovoriti: 'Siiiiii.' Ma smo morali molto kričati: 'Siiiiii!' In potem smo dobili poseben obrok hrane - lancio speciale.” Med šesto in deveto uro zvečer so imeli prost izhod, “libero uscito”, ki so ga preživljali v gostilni pod vojašnico. “Ob devetih je tromba zagodla rientrato in smo se morali vrniti v kasarno.”
“Kar je bog želel”
1. maja 1940 jih je po Jožetovi oceni približno 70 odšlo na Mašun ob vznožju Snežnika, kjer so jih razporedili po utrdbah ob rapalski meji in kjer je Jože kot edini Slovenec ostal do konca julija istega leta. “Ko smo šli gor na Mašun, smo imeli, kar je bog želel - Quel che Dio desidera, bi rekel Istrijan. Gor je bilo kruha! En kilogram kruha na dan smo imeli in dobre mineštrone, dobre paštašute in dobre rižote! Zjutraj smo dobili kavo ali bičerin ali žlico marmelade ali kos čokolade. Za kosilo smo imeli gavete, ki so držale več kot dva litra. Tri četrt gavete so nam dali jesti in vse smo pojedli!”
Jože ni vedel, da je bilo več drugih utrdb, in prav tako presenetljivo ni vedel, da je bil z utrdbami prepreden hrib Primož neposredno nad pivško vojašnico v drugi utrjeni liniji Alpskega zidu. V bunkerju, kjer je bil nastanjen kot edini Slovenec med italijanskimi vojaki in ki ga je na območju Mašuna po dolgih desetletjih komajda našel, so imeli elektriko na agregat. V njem je prenočevalo približno 15 vojakov: “Notri so bile postelje, in ko smo bili tam, je bilo dosti dežja, tako da je ponoči voda kapljala na nas. Po stopnicah si se povzpel na kupolo, kjer je bil mitralijatriče in kanoncin.” Iz časa urjenja na Mašunu se ni spominjal srečanja z nobenim domačinom, gozdarjem in še manj tihotapcem. Na območju so bile table z napisi, ki so strogo prepovedovale fotografiranje.
S severovzhodne na severozahodno italijansko mejo
Konec julija 1940, kmalu po vstopu Italije v 2. svetovno vojno in napadu na Francijo ter manj kot leto dni preden je italijanski vojak obmejne straže Diego de Henriquez v prostorih pivške vojašnice ustanovil “Vojaški muzej Šempeter na Krasu” (aprila 1941), ki je bil na Slovenskem edini muzej, ustanovljen med drugo svetovno vojno, in eden prvih v 20. stoletju ustanovljenih muzejev na slovenskem ozemlju, so vsi italijanski vojaki slovenske narodnosti iz pivške vojašnice prejeli po pet lir in bili premeščeni na italijansko-francosko mejo v bližino Mentona. Tam so bili razporejeni po okoliških gorah na približno 1800 metrih nadmorske višine. Dve leti so stražili mostove in prehodne točke na meji.
Jože se spominja, da je bilo stražarjenje in patruljiranje lepo, ker ni bilo posebej nevarno. Na tekmovanju v razstavljanju in sestavljanju orožja je dvakrat prejel manjšo denarno nagrado, s katero je privoščil vino večji družbi vojakov. Z Jožetom sta bila v isti enoti še dva Slovenca, Anton Smrdelj iz Knežaka in Stanislav Šajn z Bača. O odnosih med italijanskimi vojaki različnih narodnih ali regionalnih pripadnosti je Jože razmišljal takole: “Mi smo se imeli dobro. Naj bo Kalabrež ali Sicilijan, Lombardo ali Veneto, vsi smo bili enaki.”
Riževa polja
Septembra 1942 so ga tako kot številne italijanske vojake slovenske narodnosti razorožili in premestili v posebni bataljon ter ga odvedli v Genovo, kjer je doživel anglo-ameriško bombardiranje pristaniškega mesta: “Naredili so strašen dizastro, so bombardirali molto!” Za božič 1942 so okoli dvesto slovenskih mož odvedli na italijansko-švicarsko mejo, kjer so do junija 1943 gozdarili. Nato so jih premestili v Pavio v Lombardiji, kjer je Jože prvič spoznal in opravljal delo na riževih poljih. Tam je tudi dočakal kapitulacijo Italije septembra 1943. Takoj se je s prijateljem Lazarjem iz Pomjana odpravil na vlak v smeri proti domu. Prek Milana je prispel do Verone, kjer je noč prespal na betonu. Ko ga je zjutraj z brcami v noge prebudila nemška patrulja, se je za las izognil izgonu v nemško taborišče. Rešili sta ga dve ženski, ki sta znali nemško in patruljo prepričali, da je delavec. Jožetu je z vlakom uspelo priti do Trsta, od tam pa peš domov.
“Ko sem prišel domov, mi ni nihče rekel, da moram k partizanom. Sam pa sem rekel, da imam tri leta vojske na hrbtu in da kot prostovoljec ne grem nikamor. Enkrat so prišli partizane pobirati po hišah. Jaz sem imel vse pripravljeno. Rekel sem, da če bodo prišli s pištolo, bom šel, če ne, pa ne grem.” Ker ga partizani nikoli niso prišli iskat, pač pa so ga samo nagovarjali, naj se jim javi, je do konca vojne ostal doma. Toda tudi ta odločitev ni bila preveč lahka, saj se je moral ves čas skrivati pred Nemci. Skupaj z bratom sta si napravila skrivališče pod hišo in bila marsikdaj rešena tudi na račun očetovega znanja nemščine. Prva povojna leta so bila za Jožeta težka.
IRENA URŠIČ
