Narekovaj pove, da smo resnicoljubni

Čeprav se bomo, drage bralke in bralci, tokrat zadržali le pri narekovaju, se najprej zaustavimo pri filozofu Aristotelu. Pa ne zato, da nam morda pove, ali imajo prav “razvojniki” ali “razkrojniki”, “razbojniki”, ampak zato, ker je za razpravo (disertacijo, doktorat) določil štiri temeljna načela, ki jih mora ta izpolnjevati, če želi, da je zares razprava. Danes bi dejali: če noče biti plagiat, ukradenka.

Zahteval je, da mora razpravljavec: 1. jasno določiti témo raziskave; 2. navesti vse ugotovitve prejšnjih raziskovalcev; 3. predstaviti svoje nove ugotovitve, ki odkrivajo vsaj nekaj še neznanega; in 4. za iste pojme mora uporabljati iste izraze. Na teh preprostih Aristotelovih določilih temelji vsaka razprava, če je prava.

In z njimi smo pri narekovaju. “Ne, smo pri Aristotelu, ne pri narekovaju, saj on ga ni uporabljal,” mi ugovarjate. Prav imate, ni ga uporabljal, ga je pa zahteval - z načelom: da je treba jasno zapisati ugotovitve prejšnjih znanstvenikov, da se ve, kaj razprava novega prinaša.

Z vprašanjem o rabi narekovaja se mi je iz Volčje Drage na Goriškem oglasil Roland Tischer:

“Večkrat v časopisu opazim 'narekovaj'. Večina bralcev ga morda niti ne vidi ali ne pozna, zato ne vejo, kaj pomeni. Besede v narekovaju preberejo tako, kot da so brez narekovaja.

Naj navedem kak primer: s 'ta mladimi' se ne razumem; ljubezen do nekoč 'moderne' rdeče barve ni več 'moderna'; naš pes je res 'gospod', zalaja, pa dobi kosilo.

Marsikdo ne ve, zakaj določene besede damo v narekovaj. Jaz jim znam povedati le to, da narekovaj daje besedi drugačen, prenesen pomen.

Kako je z narekovajem in 'narekovajčkanjem' v resnici? Kako se rabi v leposlovju, publicistiki, v poslovnih pismih? Prosim za razlago. Tudi če vam kake besede v vprašanju nisem prav zapisal. Hvala.”

Pomen ločila “narekovaj” si najlaže razložimo, če se naslonimo na glagol “narekovati” in na samostalnik “narek”. “Narekujemo” takrat, ko komu dobesedno navajamo, kaj naj zapiše. “Narek” pa je vaja, pri kateri šolarji kakšno neznano besedilo le poslušajo, a ga morajo sproti zapisovati tako, kakor ga razumejo. Zapisati ga morajo s pravilnimi ločili, s pravilnimi vélikimi začetnicami, z narekovaji v premem govoru in pri besedah, ki imajo drugačen pomen od navadnega, in še z drugimi čarovnijami, ki pomagajo pravilno zapisati tisto, kar slišimo.

Pravilnost takega zapisa je seveda precèj odvisna od dobrega ali manj dobrega bralca neznanega besedila (poročevalca, govornika), ki ga zapisovalec posluša. Gorje, gorje, če bi naše šolarje trpinčili tako, da bi morali zapisati govor kakega bolj ko ne v narečju momljajočega vseveda v parlamentu, ki kar tako tjavdan “naklada” vse o vsem podolgem in počez, brez pravilnega poudarjanja in smisla v stavkih.

Indoevropski koren besede “narekovaj” se glasi *rek (po prevoju tudi rok, rik) in pomeni “govoriti, praviti”. Poznajo ga vsi slovanski jeziki. V slovenščini je bil in je še obilno rodoviten, saj ga srečamo v neštetih izpeljankah: obrekovati, porok, narok (na sodno razpravo), prerokovati, prorek, porek, naricati (iz narikati, objokovati umrlega), narečje, reč (stvar), poročilo, poroka itd. itd. V vseh se skriva osnovni pomen glagolov “govoriti” in “reči” (ta je nastal iz starejše oblike rekti).

Narekovaj uporabljamo v vsakem skrbnejšem pisanju, naj bo leposlovno, znanstveno, novinarsko-publicistično ali poslovno. Z njim izpostavimo tiste dele besedila, ki jih po kakem viru navajamo dobesedno ali pa jim hočemo dati poseben pomen (poudarek) in z narekovajem opozoriti nanje. Taki primeri so:

> Premi govor in citati: “'Moja vlada pomeni mir in konec prepiranja v Sloveniji!' poudarja naša vladarica, a ne verjamem, da vsaj ona sama sebi to verjame,” je zakričal glas iz vrste vstajnikov. (Tu zaidemo lahko v dve zadregi: ko dvomimo, kam zapisati ločila, zunaj ali znotraj narekovaja; in ko je treba dati v /enojni/ narekovaj besedo, ki je že v dvojnem narekovaju.)

> Poseben pomen ali posebna vrednost posameznih besed: Vsak “zakaj” si najde svoj “zato”. Ali: Povsod imajo lepe “slačipunce”, naše so najlepše.

> Imena podjetij, ustanov, umetniških del itd., zlasti če se z narekovajem izognemo nejasnosti, kot na primer: Zdravljico so zapeli - kar lahko ni isto kot: “Zdravljico” so zapeli.

Za oznako takih besed, navedb, citatov in podobnega je na voljo več “narekovajev”: dvojni srednji (»x«) in enojni srednji (>x<), dvojni spodaj-zgoraj (,,x'') in enojni spodaj-zgoraj (,x'), dvojni zgoraj (“x”) in enojni zgoraj ('x'). To pa še ni vse. Take citate lahko zapišemo tudi z drugačnimi črkami: polkrepkimi, podčrtanimi, podvijuganimi, kurzivnimi ali samimi vélikimi.

Mnogo možnosti, kot vidimo, spoštovane bralke in bralci, imajo raziskovalci na izbiro, da v disertacijah in doktoratih resnicoljubno označijo citate in misli iz del, ki so jih napisali drugi. Označijo tako dosledno in pošteno, kakor je učil že Aristotel. A njegovega skoraj dva in pol tisoč let veljavnega načela še dandanes “ne znamo” uresničevati.

A tega ni morebiti krivo nepoznavanje pravil o rabi in zapisu narekovaja. Vzroki, da smo goljufivci, so v pomanjkanju resnicoljubja in poštenja. V doktoratu narekovaji povedo, če smo pošteni. Kdo bi vedel, kaj bi odgovoril Aristotel, če bi ga vprašali, kakšna je njegova sodba o našem notranjem razvoju danes, v 21. stoletju? Bi tudi on podvomil: razvoj razkroj - razkroj razvoj?

JOŽE HOČEVAR