Naša kronična invalidna mobilnost
“Za tisti promet bi bila dobra tudi ožja štiripasovnica. Med Ljubljano in Postojno je takrat vozilo približno 6000 vozil, meja za štiripasovnico pa je 15.000 vozil dnevno. Ampak ne. Načrtovali so avtocesto visokega nivoja. Zato me jezi, ko danes govorijo, da nek odsek ni ekonomsko upravičen. Treba je gledati širše,” je na mencanje z novimi avtocestnimi odseki in tretjim pasom pred leti menil Lado Prah, nadzornik prvega avtocestnega odseka.
Z odprtjem prve avtoceste v takratni celotni Jugoslaviji se je leta 1972 začel prometni preporod za širše množice. Potovanje od Kopra ali Nove Gorice do Ljubljane je do takrat lahko trajalo celo večnost: vsi so se zrinili na znamenite planinske ovinke, kjer so se kvarili kamioni, stali avtobusi, kuhali fički in fiati… Leta 1972 je postalo vse drugače. Na lepi široki novi cesti se je večini sicer zdelo, da stojijo na mestu, ker takratni avtomobili niso dirjali več kot 80 ali 100 kilometrov na uro, prometa je bilo malo, ampak ljudje so se pripeljali na cilj varneje in predvsem hitreje.
Drugi preporod se je začel po osamosvojitvi, ko je država od leta 1994 zgradila avtocestni križ in naše štiripasovnice končno povezala z italijanskimi, avstrijskimi, madžarskimi in hrvaškimi. Z novimi avtocestami se naša država ni skrčila v razdaljah, ampak v času, ki smo ga potrebovali za premagovanje določenih razdalj. Po času vožnje je danes Kozina bližje Kopru kot Lucija, čeprav je po kilometrih dlje.
Večina ljudi, ki je doslej oblikovala našo prometno politiko, se verjetno ni vozila v službo z vlakom. Ker če bi se, bi za osemurni delavnik porabili pol dneva. Če bi živeli v Mariboru ali Kopru in se vozili v službo v Ljubljano, še več.
Na cestah smo, hvala bogu, doživeli kar nekaj preporodov. Na železnici še nobenega, v javnem prevozu pa smo bili, razen v mestih in večjih primestjih, v zadnjih desetletjih priča pravemu propadu.
Danes imamo to, kar pač imamo: glavne prometne žile predstavljajo avtoceste, ki so postale preozke, zaradi tega pa nevarne in počasne, ter stranske kapilare, ki jih tvorijo železnica in javni potniški promet. Zakaj je tako, je vprašanje, ki bi terjalo skoraj sociološko raziskavo. Večina ljudi, ki je doslej oblikovala našo prometno politiko, se verjetno ni vozila v službo z vlakom. Ker če bi se, bi za osemurni delavnik porabili pol dneva. Če bi živeli v Mariboru ali Kopru in se vozili v službo v Ljubljano, še več.
Zakaj se je osiromašil javni potniški promet v okolici mest in na podeželju, je tudi jasno. Koga pa bi pobirali avtobusi (ali vlaki, če bi imeli kod voziti) v vaseh z nekaj sto dušami, od katerih jih najmanj polovico ne gre nikamor tudi cel teden ali dlje? In tako smo se znašli v položaju, ko se na vlak odpravimo le takrat, ko hočemo svojim otrokom pokazati, kako zanimivo (in počasi) so se vozili včasih, javni prevoz uporabimo le takrat, ko se nam pokvari avto, sicer pa vsak dan v avtu preklinjamo naše ceste, Direkcijo, Dars, vlado in vse, ki se nam zdijo krivi za našo invalidno mobilnost.
Realistom je popolnoma jasno – naše avtoceste so za naš promet postale preozke in bi jih bilo treba razširiti. Romantiki pravijo, da bo dodatni pas povzročil samo še več prometa in več zastojev. In da odstranitev ceste ali pasu v bistvu izboljša pretočnost prometa. Ja…, rad bi videl kaos na cesti, če bi jutri zaprli vozni pas od Kopra do Ljubljane in promet spustili le po prehitevalnem.
Verjetno bo držal podatek, da prevažanje za marsikoga predstavlja vedno večji strošek. V rezervoar zdaj lahko zlahka natočimo tudi sto evrov, za 50-kilometrsko razdaljo do službe je treba točiti vsaka dva tedna, avto je treba dvakrat letno preobuti, ga vzdrževati … Ampak to je pač cena, ki jo plačujejo tisti, ki živijo dlje od urbanih centrov. Življenje tam daleč od mestnih jeder pa ima druge prednosti. Če bi gledali na stroške prevoza, bi morali vsi živeti v Ljubljani, Trstu, Mariboru … To pa so že ideje, ki so nekoč izpraznile naše vasi in na celotnih območjih povzročile stanje, v katerem se ne splača niti en avtobus dnevno.
Ko ob našem kroničnem invalidnem prometu danes poslušamo globoke misli in na novo izumljene besede o trajni, vzdržni in kaj vem še kakšni mobilnosti, gre večini ljudi na smeh. Ker večina točno ve, kaj imamo: slabe ceste, preozke avtoceste, muzejsko železnico in vsak dan novo ukinjeno progo javnega prometa. Čas bi že bil, da bi ustvarjalci naše prometne politike po vzoru načrtovalcev prve avtoceste izpred 50 let začeli gledati širše. Da niti v sanjah ne bi načrtovali samo ene proge v drugem železniškem tiru, da bi uvedli poceni in hiter javni promet v okolici mest, da bi subvencionirali nakup električnih vozil in sistema njihovega polnjenja. In da bi nam do dneva, ko bi vse to zaživelo, zgradili še tistih nekaj krvavo potrebnih avtocestnih odsekov in, za božjo voljo, tretji pas na avtocestah. Da lahko nekam varno in hitro pridemo.