Nasvidenje, Igor Kos

Izvedel sem, da sem eno teh redkih oseb izgubil.

Nekje na začetku osemdesetih sem spoznal človeka, ki me je potihem, z dejstvi, naučil potrpežljivosti in vsestranske večne radovednosti v snemalnem studiu ter me je ravno z dejstvi, z lastnim načinom in ravnanjem, navdušil za vse to.

Bil je možakar z rahlo raskavim glasom in še bolj raskavo frizuro, podobno sračjemu gnezdu, ki ji niti srebrne nitke neizbežnega staranja niso omogočile, da bi zakrila žive, igrive oči in nenehno sevanje dobre volje, pozitivnosti.

In bil je kitarist, ki je pisal pomembne strani zgodovine glasbe v tem kotičku sveta, a ni imel niti trohice tiste vzvišenosti ali bahavosti, ki jo pisci mnogo manj relevantnega tako pogosto in značilno premorejo, ravno v tem kotičku sveta.

In bil je tisti, ki je znal zamujati skoraj toliko kot jaz, voziti še hitreje in bolj divje od mene, se sekirati še manj, kakor se jaz.

Res ni bil “jamrač” - ob najbolj nemogoči snemalni težavi ali polomu ali stranki je kvečjemu z nasmeškom vzkliknil: “Uštja!” Nekako sumim, da je ob razkritju svoje bolezni reagiral enako, saj mi nikoli ni nič kaj dosti povedal o njej, razen: “Mah, nekaj je narobe, pa ne vem čist' točno kaj.” A očitno je bilo dovolj narobe, da ga danes ni več.

Vem, da ga ne bom več presenečeno zagledal pred ali med miksanjem kakšnega koncerta kar naenkrat zraven sebe, pri ograji ob mešalni mizi. Nedolgo nazaj sva se srečala in se menila o obisku mojega “mix room” studia, o debati o mešalnih mizah in o snemalni tehnologiji, predvsem pa o kosilu ali večerji in dolgo zapoznelem vnovičnem prijateljskem pogovoru.

A se to očitno ne bo zgodilo. Vsaj kmalu ne, vsaj v tej dimenziji ne.

Vem tudi, da nikoli ne bom pozabil trenutka, ko mi je izročil kopijo ključev svojega studia v prostorih takratnega koprskega MKC-ja, “da ne boš toliko spraševal, pa boš kar prišel sam eksperimentirat, ko te bo volja”. Ali skupnega glasbeno-tehnološkega teoretiziranja širokih oči pred televizijskim zaslonom med prenosom legendarnega Live Aida. Ali snemanja skoraj vse glasbe mojega takratnega benda. Ali neverjetnih ur iskanja neobstoječe napake v kablih ali v aparaturah v njegovem studiu v Povirju - na koncu sva ugotovila, da so bili vzrok za skrivnostni pok, ki ga je bilo občasno slišati, kamenčki. Njegova takrat majhna hči Jasna jih je metala v vodnjak, ki sva ga midva ozvočila in uporabila kot odmevnico.

Kakor rečejo v pogosto slabih pesmih: “I'll never forget you.” (Nikoli te ne bom pozabil.) Kakor reče Jimi Hendrix v odlični pesmi: “If I don't meet you no more in this world, then I'll meet you in the next one, and don't be late.” (Če te ne srečam spet na tem svetu, te bom pa na naslednjem, pa ne zamujaj.)

Nasvidenje, Igor Kos.

ANDREA F