Nazaj k človeku

Papežu Frančišku za to, da se je takoj prikupil ljudskim množicam, vernim in nevernim, ni bilo treba narediti drugega kot odkloniti rdeče čevlje, kakršne so do njegove izvolitve nosili njegovi predhodniki. Navdušenje nad tem drobcenim dejanjem je v hipu razkrilo lakoto, ki razsaja v razvitem svetu. Ljudje so lačni preprostosti, lačni so dejanj, čeprav simbolnih, lačni so dobrih zgledov, lačni so občutka, da se njihovi voditelji na vseh ravneh zanimajo zanje in ne živijo v nekem odtujenem svetu, v katerem je normalna tako nenormalna stvar, kot je to, da starejši gospod nosi rdeče čevlje.

Zadovoljstvo, ki spremlja imenovanje novega ljubljanskega nadškofa in metropolita, je pravzaprav le nadaljevanje te lakote tudi v Cerkvi na Slovenskem. Kristjani si od cerkvenih dostojanstvenikov, ki si lastijo pravico razsojati o moralnih vprašanjih, želijo zgled skromnega in moralnega življenja. Kako veliko je hrepenenje po tem zgledu, priča tudi dejstvo, da se je Stanetu Zoretu naklonjenost javnosti zgodila sama od sebe. Še preden je kaj povedal in naredil, se je javnost že navduševala nad tem, da se je zaobljubil uboštvu v redu frančiškanov in da doslej ni bil vpet v nobene finančne zgodbe, ki bremenijo zlasti mariborsko škofijo.

Zore na svoji predstavitveni tiskovni konferenci kot svoje glavne naloge ni omenjal stika s politiki, pač pa pastoralo, stik z verniki. Sliši se paradoksalno, a prav ta umestitev človeka v središče njegovih zavzemanj sama po sebi pripelje tudi do potrebe po dialogu med Cerkvijo in državo. Še vedno je večina Slovencev v obeh vlogah hkrati, hkrati so kristjani in državljani, a se je v zadnjih letih ustvaril vtis, kot da sta ti dve instituciji sprti med seboj, da zasledujeta vsaka svoje interese, pri tem pa pozabljata, da bi morali vsaka na svoj način služiti (istemu) človeku.

Dialoga pri urejanju odprtih vprašanj med državo in Cerkvijo že nekaj časa ni. Vlade so v zadnjih letih v zakonodajno proceduro pošiljale zakonske predloge, ki jih zaradi siceršnje politične nestabilnosti niso uspele uveljaviti, so pa z njimi ustvarile vtis, da želijo Cerkev omejevati bolj, kot je to zaradi sekularizacije dobro tako za Cerkev kot za državo. Kot da bi Cerkev državi samo jemala, ne pa ji tudi dajala prek mnogih dobrih duhovnikov, redovnikov, redovnic in tudi laikov, ki blažijo mnoge socialne stiske in ljudem nudijo moralno oporo.

Na drugi strani pa so si nekateri vidni cerkveni dostojanstveniki s političnimi opredelitvami tudi sami zapirali možnost, da bi država nanje gledala kot na partnerje, ki nimajo drugih interesov kot dobrobit svojih vernikov. Pred zadnjimi predčasnimi volitvami sta se, na primer, kar dva škofa s kritiko sodstva postavila na stran nekega politika v zaporu in s tem sprožila veliko ogorčenja tudi med kristjani.

Cerkev si, če si hoče povrniti zaupanje, takšnega zapravljanja časa z nebistvenimi stvarmi ne more več privoščiti. Besede Zoreta, da želi na novi funkciji po zgledu papeža Frančiška “manj izpostavljati stvari, ki niso pomembne za življenje Cerkve, za oznanjevanje evangelija in za delitev zakramentov,” dajejo vedeti, da se tega še kako zaveda.

Izzivi, ki so pred njim, so veliki in poleg domačih tudi globalni. V nedeljo se bo v Vatikanu končala dvotedenska sinoda o družini, na kateri škofje z vsega sveta razpravljajo, kako naj se Cerkev odzove na spremenjeno življenjsko stvarnost družin in parov. Pričakovanja, da bo prišlo do sprememb v doktrini na primer pri obravnavi splava ali homoseksualnih skupnosti, se gotovo ne bodo uresničila, lahko pa se uveljavijo na videz drobne spremembe, ki bodo Cerkev naredile bolj odprto tudi za tisto množico ljudi, ki jim ni uspelo ustvariti in obdržati srečnega družinskega življenja, ali so se zaradi drugih osebnih okoliščin odločili za oblike skupnosti, ki ne ustrezajo tradicionalnim idealom.

Ljudje v Sloveniji, tako kot povsod v razvitem svetu, hrepenijo tudi po tem občutku, da so v Cerkvi sprejeti, ne glede na to, kakšna je njihova življenjska zgodba. Tega občutka si želijo veliko bolj kot napotkov, koga naj volijo. Človek v frančiškanski kuti, ki je doslej tudi kot spovednik poslušal tegobe preprostih vernikov, v romarskih središčih na Brezjah in Sveti Gori pa, kot je dejal sam, sprejemal ljudi, “ki so prihajali na te svete kraje, da bi srečali Boga”, v resnično življenje Cerkve ne bi mogel imeti boljšega vpogleda.

Zaupanje v Cerkev ni odvisno samo od njega, odvisno je od vsakega kristjana, a vendarle je nadškof tisti, ki lahko z višine svoje funkcije veliko spremeni. Izzivi so veliki, a hkrati tudi preprosti, če bo tako kot papež ljudem z dejanji sporočil, da želi biti sam tista sprememba, ki jo pričakuje od drugih.

JANA KREBELJ