“Ne delaj drugemu tega, kar ne želiš, da bi drugi delali tebi”
Kako neki bi se počutil človek, če bi ga skupaj z ostalimi sotrpini strpali na tovornjak in ga peljali gotovi smrti naproti - v klavnico? Ali če bi ga vodili na razstave, kjer bi se moral obnašati natanko tako, kot od njega pričakuje njegov lastnik? Kdo od nas si želi biti v poletni vročini privezan na kratko verigo, brez zaščite pred žgočim soncem in brez vode, s katero bi si osvežil suho grlo? Zakaj so nekatere živali, kot denimo človek, večvredne, druge pa še vedno povsem brez pravic, saj so - pravno gledano - STVAR in jih človek uporablja le kot sredstvo za svoje potrebe?!
“Če bi živali vključili v človekovo etiko in če bi se ljudje tudi v odnosu do živali držali t. i. zlatega pravila - ne delaj drugemu tega, kar ne želiš, da bi drugi delali tebi -, bi se po mojem mnenju zelo spremenil naš odnos do živali. In, nenazadnje, tudi do ljudi,” je na sredini okrogli mizi, posvečeni živalim in njihovim pravicam, opozoril odvetnik Vlado Began, varuh pravic živali iz Društva za osvoboditev živali, ki je skupaj z Andrejo Krivec Bogataj, predsednico Obalnega društva proti mučenju živali, in Mitjem Šedlbauerjem iz sektorja za zdravstveno varstvo in zaščito živali pri Veterinarski upravi Republike Slovenije (VURS), sooblikoval prvi letošnji večer iz cikla okroglih miz Razprte misli; v sodelovanju z našim časnikom jih bo v palači Tarsia (sedež Primorskih novic) vsak mesec pripravljala Univerza na Primorskem.
Živali so brez pravic
Okrogla miza z naslovom Živalske pravice: so nekatere živali bolj enake kot druge? je v avlo naše hiše privabila kar nekaj ljubiteljev živali. Kot je pojasnil Began, živali pri nas žal nimajo takšnih pravic, kot jih imamo ljudje; v pravnem smislu. Človek namreč lahko svojo pravico - če pride do kršitve - uveljavlja na sodišču. “Živali imajo zgolj moralne pravice. Zakon o zaščiti živali nam sicer nalaga določene obveznosti, ki pa še zdaleč niso pravice živali. Če pes, na primer, ne dobi hrane, ne more iti na sodišče in zahtevati, naj mu dajo jesti; ker nima te pravice. In prav to je bistveno! Dejansko so živali prepuščene na milost in nemilost ljudem,” je opozoril Began.
Tu pa se samo po sebi postavlja vprašanje etike. Kje je naša etika do živali? Kot je opozorila moderatorka okrogle mize Sara Štuva iz Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, je že Pitagora, 500 let pred našim štetjem, vedel, da so živali sposobne čutiti. Zato je tudi spodbujal ljudi, naj bodo prijazni do živali. A šele sredi 70. let prejšnjega stoletja je bil storjen pomemben korak na področju etike do živali. Znanstvene raziskave so namreč dokazale, da so živali sposobne razmišljanja, čutenja, čustvovanja, učenja ...
V zadnjega pol stoletja pa očitno nismo uspeli na tem področju narediti bistvenega koraka naprej. “Živali so - pravno gledano - še vedno stvar. Še vedno so zgolj uporabni predmet za ljudi; njihova koristnost pa se gleda le skozi denar,” je razočaran varuh pravic živali.
Definicija mučenja
“Večina držav po svetu zagovarja idejo, da je žival lahko last nekoga. Vendar pa mora lastnik za žival skrbeti odgovorno. In prav v tem se države razlikujejo med seboj,” je pojasnil Mitja Šedlbauer iz VURS-a, ki je hkrati snovalec in nadzornik zakonodaje za zaščito živali.
PETRA VIDRIH
Več o tem pišemo v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.