Ne glejte poročil, berite Ibsena
Takoj in krepko podpišem besede Janeza Čučka, upokojenega voditelja televizijskega Dnevnika, ki je pred dnevi v Polnočnem klubu dejal, da dandanes v poročilih preveč prednjačijo dnevnopolitične novice, tudi in zlasti take, ki ne premorejo kakšnega posebnega pomena, teže. Saj veste, politik, naj bo poslanec ali poslanka ali kar že, skliče tiskovno konferenco, malce premetava modre misli, prežvekuje prazne besede, se nasmiha v gosto spleten venec fotoaparatov in kamer, novinarji pa koj v dir, v prve minute, na prve strani.
Podpišem, takoj in krepko. So mi blizu, te besede. Kakor so mi blizu besede profesorja, ki nam je na faksu pripovedoval, kako le malokdaj v roke vzame časnik ali prižge televizor, saj o svetu in družbi več izve iz starih knjig.
Čučkova in profesorjeva izjava sta se mi zlepili v eno samo modrost in podkrepljen z njo sem ondan radostno poskočil, ko sem zasledil, da so letos kar tri založbe sočasno izdale Stebre družbe, angažirano dramo, ki jo je bil daljnega leta 1877 napisal prvi norveški dramatik Henrik Ibsen, nosilni steber moderne evropske dramatike. V njej, drami, nad katero se zdaj navdušujejo slovenski založniki, drami, ki nam o sodobni, naši družbi pove več, veliko več kot marsikatera vroča naslovna novica, je mojster Ibsen na ogled postavil nekaj dni iz življenja konzula Karstena Bernicka, mogočnega ladjarja v “manjšem norveškem obmorskem mestu”, ki se pred someščani rad postavlja s svojim poštenjem, jim z velikim veseljem razkazuje svojo krepost in krepost svojih bližnjih, družine, zgledne kot le kaj. Ponosen je tudi na krepost, ki je v njegovem mestu zavladala, odkar so iz njega izgnali vse, kar je še tako neznatno dišalo po zabavi, pohujšanju.
Ko ga prvič uzremo v Ibsenovi mojstrsko zgrajeni drami, mogočnež najtesnejšim sodelavcem ravno pravi, kako bo spodbujal gradnjo železnice, ki ji je bil sprva nasprotoval, zdaj pa je spremenil stališče - pa ne zato, ker bo železnica “odskočna deska za celotno našo skupnost”, kakor razglaša, temveč ker bo on sam obogatel z nakupom zemljišč, ki jim bo kasneje zrasla cena.
A se zaplete: med njegovimi delavci se prižigajo iskrice upora, iz tujine pripotujeta njegova stara znanca, ki še predobro vesta, da je imperij zgradil na izdajstvih in goljufijah svojih najbližjih, vse očitneje postaja, da še zmeraj služi s prevarami, da se ne meni za življenja drugih ... Drama, ki se izteče v protagonistovo samoočiščenje, v idilično sliko prenovljene družbe, v bodisi namerno bodisi nenamerno naiven konec, odpira vprašanja, ki so razburjala sočasno družbo, jo nagovarjale k temeljitim reformam. V igri prepletene teme - resnica, svoboda, ženska enakopravnost, nezadržna moč vladarjev, izvoljencev ljudstva, nadzor nad delavci, zlasti uporniškimi, morilska moč kapitala - so, tega skoraj ni treba zapisati, še zmeraj žive, prežive.
Zato sem plosknil, ko sem še enkrat preštel. Tri, tri izdaje Stebrov družbe pri treh založbah v treh prevodih: pri Mladinski knjigi je drama izšla v kakega pol stoletja starem, mestoma precej arhaičnem prevodu Janka Modra, pri Modrijanu v novem prevodu Marije Zlatnar Moe, pri založbi Intelego pa prav tako v novem prevodu Darka Čudna. In v kakih nakladah je izšla, tale knjižica! Natisnili so po dva, tri, pet tisoč izvodov. Stebre družbe v vsako bajto!
No, ja. Ko sem zasledil, da je v prav tako več tisoč izvodih pri dveh založbah - pri Mladinski knjigi v prevodu Boruta Kraševca, pri Intelegu pa v prevodu Franceta Vurnika - izšel še Gogoljev Revizor, takisto klasika, še starejša jedka komedija z bodicami, zapičenimi v zasmrajeno družbo sluzavih uradnikov, ruskih stebrov družbe, no, tedaj sem se pa popraskal za uhljem. Nekaj ni v redu, ni. Lepo, da prevajalci nanovo prevajajo in založbe divje tiskajo stare dobre klasike, tako žive, tako aktualne, tako potrebne našemu času, a vse prevečkrat zaklenjene v šolske učbenike, v najboljšem primeru potisnjene v kulturniške rezervate in nikoli obravnavane v osrednjih poročilih, lepo, da jih prevajajo in tiskajo, toda nekaj ...
Nekaj se dogaja, drži, se je izkazalo nekaj klikov kasneje: obe drami, tako Stebri družbe kakor Revizor, bosta prihodnje leto na maturi iz slovenščine, ob njiju pa se bo mladež poglabljala še v sorodni, sprevrženo družbo razgaljajoči igri, Cankarjevo Za narodov blagor (1901) in Möderndorferjevo Limonado slovenico (1999). Zato novi in novi prevodi, zato tisoči in tisoči izvodov. “Matura je za založbe zlata jama in tu je boj kapitala neizprosen,” potrdi glavni ocenjevalec za slovenščino Brane Šimenc. Pravi tudi, da se maturitetna komisija ne izreka o kakovosti različnih prevodov posameznega dela, saj bi jih tisti hip tožile založbe s slabše ocenjenimi prevodi. In bogme, ko bi bil še živ, bi tudi Ibsena privili na sodišču.
Kapitalistični triki in matura gor ali dol, brati ga je treba, še zmeraj, tu in zdaj. Brati!
ANDRAŽ GOMBAČ
