Ne prodajajmo kilograma krompirja, ampak okus krompirja

Danes pa so kmetijski svetovalci partnerji vse bolj izobraženih razgledanih in ambicioznih pridelovalcev. Vprašanje ni več, kako pridelati čim več hrane, ampak kako pridelati varna, zdrava, kakovostna živila s spoštovanjem do okolja in narave, ter kako potrošniku povedati, da je kolo sira iz mleka zdravih in srečnih posoških krav več kot le kolo sira.

> Začniva z vprašanjem, ki morda bolj sodi na konec. Se po vašem mnenju kmetijstvu v zadnjem desetletju dviga ugled?

“Se in to je dobro, ker je bil v zgodovini kmetijski poklic skoraj že zaničevan. Kmetijstvo pridobiva, ker postaja pridelava varne, zdrave hrane v zaostrenih klimatskih razmerah, ki prinašajo suše, toče in druge težave, vse bolj pomembna. To je prav. Hkrati postaja vse bolj pomembno podeželje, ljudje se vračajo na deželo, na kmetije, ki so se nekoč opuščale.”

> Kako o tem optimizmu govorijo številke v primorskem kmetijstvu?

“Imamo približno 7500 kmetij, ki vlagajo vloge za neposredna plačila, kar kaže na to, da gre za aktivne kmetije. Ob njih pa je še veliko takih, ki tega ne počno, a so za ohranjanje krajine in lokalno pridelavo prav tako pomembne. Slovenskega kmetijstva ne moremo meriti v hektarjih, ne tvorijo ga veleposestva, ampak majhne, družinske kmetije. Tudi tisti kmetovalci, ki popoldne po službi pokosijo travnik in pašnik v tolminskih hribih ali v idrijskih strminah, so nepogrešljivi za ohranjanje krajine.”

> Torej ekskluzivni poudarek na intenzivnem kmetijstvu, ki je visoko produktivno in učinkovito, ni pravi odgovor?

“Slovensko kmetijstvo ne more biti konkurenčno v kilogramih, v temu, čemur v tujini pravijo agribussines (dobesedno kmetijski posel, op. av.), temveč je lahko konkurenčno le po kakovosti, po tem, da ponuja zdravo, sveže, brez pretiranih obremenitev s kemičnimi sredstvi. Zato pri nas lahko govorimo o agriculture (dobesedno kmetijska kultura, op. av.), pri katerem je potrebnega veliko občutka za naravo, za rastline, za živali. V Evropi sprejemajo posebne uredbe, ki določajo, kako ravnati z živaljo v njeno dobrobit. V Sloveniji takih pravil skoraj ne potrebujemo. Seveda se jih držimo, a ni jih potrebno posebej poudarjati, saj znajo naši kmetje za živali zelo dobro skrbeti. Agribussines in agriculture - med tema pojmoma je velika razlika, predvsem v kakovosti pridelave. Če bomo prodajali krompir na kilograme, imamo malo možnosti za uspeh, če pa bomo prodajali okus krompirja, imamo veliko priložnosti za prihodnost. Ljudje se vse bolj zanimajo za hrano, v modi so kuharski šovi. Pri kuhanju je ključna kakovost materiala in to kakovost slovensko kmetijstvo lahko ponudi.”

> Ko se je snoval vaš zavod, kljub temu, da so bila to povojna leta, ko je bila že v teku industrializacija države, je bil glavni cilj pridelati čim več čim bolj energetsko bogate hrane na čim manjši površini. Naloga svetovalcev pa je bila prenesti temeljne informacije. Danes je povprečni slovenski pridelovalec hrane najbrž precej razgledan in tudi usposobljen za samoizobraževanje. Kako se spreminja vloga vaših strokovnih sodelavcev?

“Takrat so svetovalcem rekli 'pospeševalci' in skladna s tem nazivom je bila tudi njihova naloga: torej pospeševati kmetijstvo, povečati število kilogramov pridelane hrane, ki je bila ključna za najbolj osnovno preživetje. Seveda so se skozi čas stvari spreminjale. Zaživelo je tržno gospodarstvo, z osamosvojitvijo smo izgubili nekatere trge ter pridobili druge, zahtevnejše. In pokazalo se je, da ni pomembna le količina, temveč predvsem kakovost. Ne le osnovnih pridelkov, ampak tudi predelanih, kot so sir, vino, olje. Nova vloga svetovalcev je predvsem pomoč pri strokovnih zagatah in vprašanjih. Če razmišljamo, kakšne bodo teme naših strokovnjakov jutri: varna hrana, zdrava hrana, čim manj obremenjeno okolje, varstvo voda, klimatske spremembe, nove sorte, prilagojene stare sorte, ki so odporne na ekstremne pogoje. Delo pa imamo tudi z bremenom, ki smo ga morali sprejeti ob vstopu v Evropsko unijo: z veliko administracije, ki bremeni vse kmetovalce in posredno tudi nas, ki vse te papirje pomagamo urejati in pripravljati.”

> V imenu ustanove je Nova Gorica, tu imate sedež, ampak pokrivate zelo veliko področje. Najbrž ni lahko obvladovati ozemlja, ki seže, če se izrazimo metaforično, od ovc do oljk?

“Seveda ni lahko. Pestrost primorskega prostora in kmetijstva je velika. Pokrivamo območje od Alp do morja in dele Notranjske. Izpostave kmetijsko svetovalne službe, enega od devetih oddelkov zavoda, so v Idriji, Tolminu, Goriških brdih, Novi Gorici, Ajdovščini, Postojni, Sežani, Pivki, Ilirski Bistrici, Kopru in Izoli. Pokrivamo vse, od živinoreje do ribištva. Z dobrimi, zaupanja vrednimi sodelavci, ki znajo poiskati rešitve in poti, se da.”

> Bi se kljub pestrosti morda našla kakšna značilnost primorskega kmetijstva, ki to pokrajino loči od ostalih slovenskih?

“Gotovo je ta bistvena razlika prav v raznolikosti in pestrosti. Mnoga druga okolja, denimo Prekmurje, so izrazito usmerjena samo v eno panogo. Pri nas pa imamo živinorejo, sadjarstvo, vinogradništvo, tudi poljedelstvo, zelenjadarstvo, ribištvo, oljkarstvo, turizem na kmetiji in še bi lahko našteval. To je včasih težko, ampak lepo izkazuje čarobnost Slovenije, kjer lahko na majhnem prostoru doživiš zelo veliko.”

> Začela sva z ugledom kmetijstva. Se vam zdi, da se je zgodila tudi emancipacija kmeta? Da se torej veča število pridelovalcev, ki zelo samostojno in aktivno vodijo svojo dejavnost oziroma celo sklop povezanih dejavnosti? Ki tržijo izdelke, ustvarjajo prepoznavnost, tkejo zgodbo?

“To je temelj uspešnega gospodarjenja. Kot se reče poslovno, ustvarjanje dodane vrednosti. Kmetijstvo v tem smislu lahko primerjamo s tekstilno industrijo, kjer so razponi dodane vrednosti zelo veliki, ta pa temelji na blagovni znamki. Seveda ni rešitev, da ima vsak pridelovalec svojo blagovno znamko in samostojno nastopa na tržišču.”

> Se vračamo k idealu kmeta kot svobodnega človeka, človeka na svojem?

“Morda. Drugačno obravnavanje kmeta je prinesla Evropska unija. V večini evropskih držav je kmet spoštovan in morda sta ta duh, to zavedanje, prišla tudi med nas, kar je, ob nekaterih slabih, dobra stran te Evrope. Treba pa bo še veliko postoriti, predvsem na zakonodajnem področju. Urediti pravice, obveznosti in dolžnosti tako, da bo kmet dobil trden pravnoformalni okvir, podobno kot podjetje ali samostojni podjetnik. Kmetje ne morejo biti vsi. Danes se lahko že nekdo, ki ima vrt, teoretično imenuje kmetovalec. Seveda. Ampak vprašanje je, kakšna je politika, torej odnos države, do tistega kmeta, ki ima res bistveno vlogo pri pridelavi hrane in ohranjanju krajine. Eno je imeti politiko v kmetijstvu, drugo pa politiko do kmetijstva. Slednje ni dnevna politika v ozkem pomenu besede, ampak odnos do kmetijstva, ki ga mora država graditi, ne glede na okvire, ki jih postavlja skupna evropska politika. Z davčnimi in drugimi ekonomskimi odločitvami lahko država marsikaj spremeni, reorganizira, marsikoga vzpodbudi, koga drugega pa demotivira. S temi odločitvami država pove, kaj hočemo s tem kmetijstvom danes. In jutri.”

> Ko govorimo o politiki do kmetijstva gre najbrž za dolgoročni projekt. Iluzorno je pričakovati od vsakokratnega ministra, da bo našel rešitve v letu, dveh, ali pač?

“To je iluzorno. Kmetijstvo se gradi na dolga obdobja. Ni kratkoročnih in srednjeročnih ukrepov. Brez dolgoročne vizije in cilja je težko. Vsi imamo interes, potrebo in željo, da ohranjamo zemljo, ohranjamo podeželje. Tudi, da ohranimo zemljo v svojih rokah, čeprav morda to zveni nekoliko arhaično in proti evropskemu duhu.”

> Pride čas, ko primerna obdelovalna zemlja ne bo več tako samoumevna, kot je danes?

“Ta čas je že prišel. Primerno obdelovalno zemljo se ustvarja skozi čas, skozi rodove. To je temelj pridelave hrane, zato moramo imeti do tega dolgoročno strategijo. Vsaka odločitev je strateška odločitev.”

> Zakaj propada sadjarstvo v Vipavski dolini?

“Gotovo je več vzrokov. V preteklosti je bilo sadjarstvo zelo močna panoga, predvsem zaradi naravnih pogojev in namakalnega sistema Vogršček ter, nenazadnje, Fructala, ki je odkupoval breskve za predelavo, in Agrogorice, ki je skrbela za trženje svežega sadja. To je bil kompleksen, urejen sistem, ki je nekaj časa kar dobro deloval. Žal s tem, kar je zdaj, ne moremo biti več zadovoljni. Pred desetletji je tudi naš zavod vložil v breskove nasade v Vipavski dolini veliko naporov in znanja. A danes gospodarskih predpogojev ni več in zato smo naredili tri korake nazaj. Težko je, a ni brezupno: imamo kar veliko dobrih praks in primerov pri sosedih.”

> S strokovnega vidika zavod sadjarstvu še vedno posveča veliko pozornosti.

“Res je. V sadjarskem centru imamo kolekcijske nasade. Sodelujemo na mednarodnih simpozijih, izmenjujemo raziskovalce, izsledke in izkušnje. Imamo drevesnico, ki prideluje kakovostne sadike in je med večjimi ter boljšimi v državi. Malo pa smo tudi v zadregi: svetovalec Ivan Kodrič se je upokojil in ker smo dolžni spoštovati omejitve pri zaposlovanju, na žalost ne moremo zaposliti novega specialista za sadjarstvo. Upam, da bo vlada razumela in doumela, kako brez tega ne gre. Nekateri zahtevajo prerazporeditve, ampak strokovnjaka ni moč nadomestiti z administrativno potezo. Če imamo do kmetijstva spoštovanje, potem moramo biti spoštljivi tudi do stroke.”

> Kateri del primorskega kmetijstva je trenutno najbolj v vzponu?

“Bolj kot o vzponih in padcih lahko govorimo strukturnih spremembah. Manjše kmetije, denimo, oddajajo zemljišča večjim.”

> Je to samo občutek ali na skrajnem severnem koncu Primorske v naravno zelo zahtevnih pogojih intenzivno raste ekološko, sonaravno kmetijstvo?

“Posočje je res svetel primer. K temu, da je postal tak, je pripomoglo veliko stvari, zlasti pa ljudje, ki so spoznali, kako tisto, kar je lahko hendikep, ovira, obrniti sebi v prid. V Posočju živali ne jedo krme, ampak jedo čaj. Če bi ljudje le pomislili, koliko zdravilnih rastlin je na pašnikih, bi morali spremeniti mnenje o tem mleku. Posočje pa čaka še veliko dela, da dajo tem pridelkom pravo vrednost. To je pa že stvar trženja in tega, kako prinesti sporočilo do potrošnika, ki mora vedeti, da to, kar ponujajo ekološki pridelovalci v Posočju, ni le navadno kolo sira, ampak veliko več.”

> Ali kot stroka razmišljate o potrošniku, o kupcu?

“Do zdaj je bil morda marsikdo mnenja, da to ni naša naloga. Ampak je. Kot stroka smo postavljeni pred nove izzive. Nekoč so pospeševalci skrbeli za osnovna tehnološka znanja, danes prihajajo sinovi in hčerke pridelovalcev, ki imajo v žepu diplomo z biotehniške fakultete in potrebujejo drugačno podporo. Ko pomagamo turističnim kmetijam, ko ocenjujemo žganja in mesne izdelke, ko propagiramo ciko in meso iz nje, ko govorimo o špargljih, je to pravzaprav že prodajna dejavnost. Trenutno sodelujemo pri enajstih evropskih projektih in preko njih promoviramo zdravo hrano.”

> Pri razpravi o fitofarmacevtskih sredstvih je najbrž še vedno precej predsodkov. Na eni strani je določen del ljudi prepričan, da so ta vir vsega zla, na drugi strani pa je morda nekaj pridelovalcev, ki še vedno menijo, da ni nobene potrebe po pozornosti. Je resnica nekje vmes?

“Čeprav bi bilo to idealno, pridelava hrane brez uporabe sredstev za zdravljenje bolezni in zatiranje škodljivcev ni možna. Tako kot ni možen svet brez zdravil. A to ne pomeni, da je modro zdravila prodajati v samopostrežni trgovini. Zato je pomembna vloga stroke, ki izobražuje uporabnike fitofarmacevtskih sredstev in jih vzpodbuja k obnavljanju znanja. Vsi, ki rokujejo s sredstvi, se morajo zavedati pomembnih dejstev in biti pozorni do varstva narave, varstva voda, varstva potrošnikov. Z oddelkom za varstvo rastlin delamo natanko vse našteto. Imamo opazovalno-napovedovalno službo, imamo infrastrukturo klimatskih naprav, ki spremljajo vso Primorsko zaradi napovedovanja škropljenja proti peronospori. Gre za zelo pomembno strokovno delo in zelo pomembno podporo uporabnikom.”

> Zakaj umirajo čebele?

“Zgodbo o čebelah bi težko komentiral. Nekateri primeri kažejo sum in dvom o tem, kaj je bilo uporabljeno. Ter predvsem kako, najbrž na precej nestrokoven način. Če kdo opozarja na čebele in njihovo pomembnost, so to naši strokovnjaki.”

> Bo v prihodnjih 20 ali 30 letih, če bomo hoteli še naprej prodajati okus krompirja, pomembno, da bomo ohranjali naše avtohtone sorte oziroma šli celo v preteklost iskat pozabljene sorte? Bodo imele prednost tiste kmetijske regije, ki ne bodo povsem odvisne od globalne borze semen in sadik?

“O tem je bilo v zadnjem času kar veliko razprav. Velike multinacionalne družbe, ki ponujajo semena in sadike, na tem področju kažejo svojo moč. Moramo ohraniti lastne sorte, tiste, ki so temu okolju najbolj prilagojene: to bo vedno bolj pomembno. Pri poljščinah, vinski trti, sadnem drevju, živini, moramo izbirati avtohtone sorte in pasme, pa čeprav so malce manj proizvodne. Imajo prednost v kakovosti, ki jo moramo znati ponuditi.”

> Slovenci smo prevzeli mediteransko navado, da še za slabo vreme krivimo državo. A vendarle: kateri so tisti sistemski ukrepi, s katerimi bi lahko država najbolj koristila primorskemu kmetijstvu?

“Slovenci imamo res navado, da iščemo krivce, čeprav bi se morali večkrat vprašati tudi, kaj lahko storimo sami. Konec koncev, kdo pa je država? Mi smo država. In ključno je, da se vsak od nas spremeni. Država brez naših pobud gotovo ne bo storila ničesar. Potrebujemo ljudi, ki imajo željo in zamisel, ter operativce, ki znajo načrte izpeljati. Slednje pa je trenutno v naši državi velik problem.”

> Kupujete in jeste primorsko?

“Absolutno. V to verjamem. Našim pridelovalcem zaupam in ko kupim njihovo hrano, vem, kaj dam v usta.” VESNA HUMAR