Ne Sabotin, etika je v nevarnosti
Foto: Petra Vidrih

Ne Sabotin, etika je v nevarnosti

7. Val

Jutrišnjo demonstracijo v Gorici spremljajo neprijetni pridevniki: revanšistična, šovinistična, fašistična ali neofašistična. A če je jutrišnji shod res problem, je potem smešno majhen problem. Italija ima ta čas bistveno hujše težave. In mi prav tako.

Apeninski polotok je namreč znova pretreslo osupljivo razkritje. Kriminalisti so prišli na sled široki mreži nepridipravov, ki so tudi s smrtnimi grožnjami ponarejali izide športnih tekem za mastne zaslužke na stavah. Preiskava, ki še ni zaključena, je zajela tudi finančni biznis televizijskih prenosov. Vpleteni so še Srbi, Rusi, Kitajci in Kazahstanci. In ker so vmes globalni mediji, si lahko le predstavljamo, kako velika je razsežnost te združbe.

Ena od ugotovitev, ki jo je preiskovalni sodnik Elio Romano zapisal v svojem poročilu, je zelo zanimiva: vse se je začelo s propadom Totocalcia. Ta stara in nedolžna oblika italijanske športne stave, ki jo v romanu Senčni ples opisuje tudi Alojz Rebula, je bila zelo preprosta. Napovedati si moral, kako se bo končalo trinajst nogometnih tekem. Z zmago domačega moštva, z neodločenim izidom ali z zmago gostov. Če si pravilno napovedal izid vseh trinajstih tekem, je bil dobitek kar zajeten. Nekaj denarja si dobil tudi z dvanajstico. Drugih dobitkov ni bilo.

A odkar so Totocalcio zamenjale nove stave, je sistem ponorel. Stavnice sprašujejo po vsem mogočem: v kateri minuti bo padel prvi gol ali koliko strelov iz kota bo v zadnjih desetih minutah tekme. Stave zajemajo na stotine tekem iz raznih športnih panog. Zaradi tega se je eksponencialno povečalo število stav, s čimer je tudi nadzor nad njimi vse težji.

Razpad Totocalcia je zelo lahko povezati z jutrišnjim shodom. Ker je nekdanja desnica, ki jo je v Italiji poosebljal ugledni retorik Giorgio Almirante, razpadla, se zdaj pojavljajo njeni preštevilni približki. Nekateri domnevni desničarji so končali v Berlusconijevem objemu. Nekateri so ustanovili nepomembne strančice, kot je recimo italijanska Zlata zarja. O njej smo prestrašeno poročali pred tremi leti, češ da gre za novo fašistično stranko, a iz tiste moke ni bilo nobenega kruha.

No, nekateri desničarji so se zatekli v take skupine kot je ta, ki za jutri napoveduje shod v Gorici. Imenuje se po Ezri Poundu. Ernest Hemingway je v knjigi Pariz - premični praznik opisal mnoge pisatelje, pesnike in umetnike. Gertrude Stein se zdi muhasta in zamerljiva književnica. Scott Fitzgerald nezanesljiv pijanec. Ford Maddox Ford antipatičen in ohol pisatelj. Edinole Ezra Pound se zdi bleščeča izjema. Po Hemigwayjevem pričevanju je bil ta ameriški pesnik širokodušen prijatelj, ki je bil mnogim ljudem dragocena opora. Toda Pound se je pozneje problematično zapletel s fašizmom. Preselil se je v Italijo in tam hvalil Benita Mussolinija. Zaradi tega ga imajo nekateri desničarji za svojega.

Ti, ki so po Poundu imenovali politično skupino, vsekakor niso fašisti. Predlog, da bi senat zamenjali z zbornico, kjer bi sedeli predstavniki raznih poklicev, sicer nekoliko spominja na fašistični korporativizem. A potemtakem je fašist tudi zdajšnji premier Matteo Renzi, ki si prav tako želi ukiniti senat in mu zmanjšati vlogo.

V programu organizacije Casa Pound je tudi poglavje o priseljencih. Do njih imajo enako stališče kot ga ima Severna liga. Nenazadnje pa ima organizacija Casa Pound mnogo skupnega tudi s Ciprasovo levico. Druži jo skrb za socialo in kljubovanje zakonitostim evra.

Kdo so torej ti, ki bodo jutri demonstrirali v Gorici? Verjetno so le zmedeni potomci neke desnice, ki je ni več. Pobrali so njeno idejo narodnega ponosa, a je ne znajo prilagoditi novemu tisočletju. Želja, da bi se Italija tako kot pred stotimi leti podala v vojno zoper sovražnim silam, zato ni nek nov fašizem. Je le marketing, s katerim si peščica zmedenih ljudi želi pridobiti nekaj pozornosti. Novinarji in intelektualci smo temu nasedli.

Saj smo vsi zmedeni v tem hitrem svetu preštevilnih informacij. Zato se oziramo po davnih, preživetih modelih. Ker nam je lažje. Preberite zadnjo knjigo Marka Sosiča Kratki roman o snegu in ljubezni. V njem se sin glavne junakinje ogradi od maminih vrednot. Ne razume, zakaj mama govori po slovensko, ko pa živi v Italiji. Zato odreagira čustveno in zaide v vode desničarske nestrpnosti. A pri tem ni globljega razmisleka. Je samo frustracija.

In taki smo vsi mi. Težko razumemo probleme današnjega časa. Zato si raje izberemo dobre stare sovražnike in iz muhe delamo slona.

Sabotin ni v nevarnosti. Ni ga treba braniti. V hudi nevarnosti je etika, ki je sprva izginila v politiki in gospodarstvu, celo v Cerkvi, zdaj pa še v športu, njenem poslednjem zatočišču.

PETER VERČ