Ne smejte se, umrla je Layla
Že res, prvi je Anglež, drugi Američan, prvi je belopolt, drugi temnopolt, prvi domuje bolj v bluesu in rocku, drugi v jazzu, a njune razlike ju ne ločujejo, marveč oplajajo druga drugo. Kajti povezuje ju pristna ljubezen do glasbe.
Eric Clapton (1945), ki v zadnjem desetletju pridno niza albume z glasbenimi tovariši (B. B. King, JJ Cale, Steve Winwood), se je lani na treh koncertih bratil s trobentačem Wyntonom Marsalisom (1961) in njegovo živahno druščino. V newyorškem Lincolnovem središču je deseterica godcev v okviru cikla Jazz at Lincoln Center, katerega umetniški vodja je prav Marsalis, lanskega aprila nanizala tri koncerte, iz katerih se je izluščil imeniten koncertni album Play the Blues (Rhino/Nika).
Kolikor je bilo godcev, toliko je pesmi: devet skladb tujih avtorjev, povečini skoraj stoletje starih jazzovskih in bluesovskih standardov, ki so jih najslavneje prepevali Louis Armstrong,Memphis Minnie, Bessie Smith in drugi, je izbral Clapton. In zbirki na željo kontrabasista Carlosa Henriqueza v zadnjem hipu dodal še svojo klasiko Layla: slovita ljubezenska pesem, ki jo je rodila sprva zgolj enosmerna ljubezen do Pattie Boyd,se je v času skupine Derek and the Dominos na začetku sedemdesetih let rodila v električni podobi, kot krčevita izpoved neznosne srčne bolečine, v začetku devetdesetih jo je Clapton preoblekel v akustiko, jo upočasnil z blago, božajočo melodijo, tokrat pa se je pod prsti avtorja vseh aranžmajev Marsalisa razpočila v razkošni devetminutni pogrebni marš, še najbolj soroden znamenitemu St. James Infirmary Blues.
Ogrodje vseh melodij sestavljata Marsalisova trobenta in Claptonova kitara; mojster je začasno na klin obesil Fenderjevo in raje pograbil Gibsonovo, s katero se je družil na začetku glasbene poti. Drugače rečeno: odločil se je za manj čist, manj kovinski in toplejši, polnejši zvok. Da je celota resnično polna polnega zvoka, trobenti in kitari skoraj 75 minut pomagajo klarinet, dodatna trobenta, pozavna, bendžo, klaviature, klavir, kontrabas, bobni. Orglic, tako značilnih za blues, ni slišati, a njihovo delo v peklenski Forty-FourHowlin' Wolfa odlično opravijo trobila in pihala.
Ob izteku se tovarišiji pridruži še Taj Mahal, sedemdesetletni bluesman, ki je na vseh treh koncertih sicer ogreval občinstvo za glavni, Claptonov in Marsalisov nastop, na vrhuncu večera pa v družbi celotnega orkesterčka zapel gospel Just a Closer Walk with Thee - četudi ga najpogosteje prepevajo na pogrebih, se tokrat izteče vse prej kot turobno - in ljubezenski blues Corrine, Corrina.
Plošča je izvrstna. Najbrž zlasti zato, ker muzikanti godejo v svoje veselje.
AG