Ne želita si mesta duhov
Danes mineva natanko eno leto, odkar sta Nina Krivec Rudolf in Polona Krevatin prevzeli vodenje lokala Cameral v Čevljarski ulici v Kopru in občutno poživili utrip v eni osrednjih mestnih žil.
Cameral je postal še eno kulturno prizorišče, ki je gostilo že vrsto razstav in glasbenih dogodkov. Koprčanom pa sta se najbolj vtisnili v spomin s festivalom mikropivovarjev, ki je v dveh dneh privabil več kot 2000 obiskovalcev. Njuno uspešno delo so prepoznali tudi v Združenju ljubiteljev piva Pivopis, ki so ga izbrali za najboljši slovenski lokal ljubiteljev piv, poznavalec družabnih omrežij Matej Špehar pa je Cameralov Facebook profil, za katerega večinoma skrbi Nina Krivec Rudolf, označil za enega najbolj dovršenih načinov komunikacije na družabnih omrežjih. Toda dekleti ne počivata na lovorikah, ampak snujeta še številne smele načrte.
Danes bo v Čevljarski ulici ponovno živahno, s cameralovci bo prvi rojstni dan poživljenega lokala praznovala neutrudna glasbena tovarišija Ana Pupedan.
Neznanci se spoznajo, prisedejo drug k drugemu
Cameral je ime dobil po bližnji palači Barbabianca, ki je bila sedež beneške davčne pisarne za celotno območje Istre, domačini pa so ji od nekdaj pravili Cameral. Prejšnji lastniki, ki so prevzeli to ime, so že pred tremi leti začrtali zelo zanimivo zgodbo s premišljeno notranjo opremo, izbrano ponudbo piv, ki se je bistveno razlikovala od klasičnih lokalov v okolici, a računi se niso izšli, upadla pa je tudi motivacija. “Cameral je nastal kot odgovor na potrebo treh prijateljev, da bi imeli prostor v središču mesta, kjer bi se lahko v okolju, ki vzbuja občutek domačnosti, ob dobrem pivu usedli in izmenjali kakšno besedo brez predirljivih zvokov radijskega sprejemnika, ki vas obvešča o zadnjih novicah, ali televizijskega zaslona, kamor zrejo tri četrtine ljudi v lokalu. Notranjost je zamišljena tako, da vabi h komunikaciji, in nemalokrat je opaziti, kako se ljudje za sosednjimi mizami, ki se sploh ne poznajo, zapletejo v debate in prisedejo drug k drugemu,” o zasnovi lokala pravi Nina.
Od vsega začetka so se Cameralove knjižne police krivile pod težo številnih knjig, pred letom dni pa je knjigoljube razveselila še tako imenovana Knjigobežnica - lesena hiška za izmenjavo knjig. K bolj sproščenemu ozračju prispevata tudi klavir in kitara, iz katerih skorajda vsak dan izvabljajo melodije glasbeno navdahnjeni obiskovalci lokala. Redni gost je Koprčan Andrea Dilič, kitarist, ki še posebej v poletnem času najraje rockerske napeve izvaja prav pred Cameralom in pri marsikaterem mimoidočem izvablja številne nasmehe in cekine.
Pogrešali sta druženje na ulici
Polona je delala v turizmu, Nina je bila zaposlena v podjetju, ki se ukvarja z informacijsko tehnologijo. Obe pa sta potrebovali neki nov, svež veter, ki v času gospodarske krize ne zapiha prav pogosto, razen če se podaš na samostojno pot. Zakaj sta se torej odločili za skok v svet gostinstva? “Morda beseda skok v svet gostinstva ni najbolj na mestu, odločili sva se namreč za skok v Cameralov svet. Dejstvo je, da naju ni mikal svet gostinstva kot tak, ampak prav potencial, ki sva ga začutili v Cameralu, in čar Čevljarske ulice. Obe sva namreč zapriseženi Koprčanki, obe imava radi dobro hrano in druženje in obe sva pogrešali druženje na ulici. To, kar je na primer uspelo Trstu in Ljubljani, sva pogrešali v Kopru. Bili sva prepričani, da je prav Čevljarska ulica ustrezen kraj, kjer bi se lahko ponovno srečevali in se družili Koprčani,” pojasnjuje Nina.
Cameral v filmu, oglasih, videospotih
V enem letu so v Cameralu razstavljali številni že uveljavljeni ali obetavni ustvarjalci, kot so Nina Mršnik, Jaka Varmuž, Maria Magdalena Smatula Černe, Martin Peca, gostili sta tudi vrsto slovenskih glasbenikov, kot so Boštjan Narat, Teo Collori in Metod Banko, Saša Vipotnik, lokalna zasedba No Air in druge. V lokalu prodajata tudi številne izdelke mladih slovenskih oblikovalcev, ki si šele utirajo pot na tržišče. Cameral pa je očaral tudi filmsko ekipo, zbrano okoli režiserja Mihe Knifica, ki je minulo poletje kar nekaj prizorov svojega najnovejšega filma posnel v Cameralu in pred njim. Slikovita notranjost pa je privabila tudi nekaj režiserjev, ki so v Cameralu posneli dele oglasov ali glasbenih videospotov.
Poseben posluh za slovenske mikropivovarje
Polona in Nina v Cameralu izvajata tudi vodene degustacije, največkrat predstavitve slovenskih mikropivovarjev, za katere imata poseben posluh - od začetnih 18 piv sta danes ponudbo razširili na 60 pivskih zvarkov, v kratkem pa bosta ponujali pet različnih točenih piv, od teh kar tri Bevogove, kar je pravcata redkost. Pivovarna Bevog je namreč tudi ena od “slovenskih” zgodb o uspehu, ki je ugodnejše poslovno okolje našla v Avstriji. Po samo letu in pol obratovanja je Bevog postala najboljša avstrijska mikropivovarna, zaradi silnega povpraševanja, ki dežuje z vseh koncev sveta, pa ne dohaja povpraševanja. Nina in Polona budno spremljata tudi mikropivovarsko dogajanje na Primorskem in sta v tesnih stikih z ajdovsko pivovarno Pelicon, prejšnji teden pa sta kmalu po “splovitvi” že gostili najmlajše slovenske mikropivovarje Reservoir Dogs, ki svoje pivo prav tako varijo v Ajdovščini. Večkrat sta se oglasili in podučili tudi v nabrežinskem pubu Bunker, ki je pravcata oaza za ljubitelje piva. Vsekakor pa je bil najodmevnejši in najbolj obiskan dogodek festival mikropivovarjev, ki je v dveh dneh na Čevljarsko ulico privabil več kot 2000 ljudi, sodelovalo pa je več kot deset slovenskih mikropivovarjev. Festival bo tudi leta 2015 potekal vzdolž Čevljarske ulice in glede na to, da se slovenska mikropivovarska scena zelo hitra razvija, dekleti napovedujeta še več razstavljalcev. Kako si pa razlagata mikropivovarsko revolucijo, ki je obnorela ves svet. V ZDA so namreč tamkajšnje mikropivovarne v prodaji celo prehitele Bud. Kje je Slovenija? “Mikropivovarska scena je tudi v Sloveniji v razcvetu, čeprav tukaj velja opomniti, da smo z 'revolucijo' pričeli šele pred dobrim letom in je treba postoriti še veliko. Za primerjavo, najpogumnejši mikropivovarji v ZDA so pokukali na dan že okoli leta 1980,” pravi Nina.
Četrtkovi ugrizki obvezna postojanka za ljubitelje dobre hrane
Cameral je tudi eden redkih slovenskih lokalov, ki ponuja beneško različico cicchettov oziroma špansko različico tapasov. Četrtkovi ugrizki so postali nekakšna obvezna postojanka za ljubitelje dobre hrane, uspelo pa jim je privabiti kar nekaj zanimivih oseb iz sveta kulinarike in vin. Avtor ene najbolj ličnih slovenskih kuharskih knjig Fao 37.2.1.Klemen Košir, ki se je pred tremi tedni s svojimi kulinaričnimi dobrotami mudil v Cameralu, ni mogel skrivati navdušenja nad lokalom. “V Ljubljani ni nobenega lokala, ki bi stregel kaj podobnega ugrizkom ali ki bi imel podobno filozofijo delovanja,” je dejal. Kako sta pa onidve prišli do te zamisli? “Rodila se je povsem spontano po obisku Benetk, kjer smo imeli odlično vodičko, ki nama je pokazala pristne beneške bare, tiste s petdesetletno tradicijo, kjer za šankom srečate 80-letno gospo in 60-letnega sina, ki strežeta tako imenovane cicchette. Imeli sva srečo, da sva v domačem okolju hitro našli somišljenike, ki cenijo in skrbno izbirajo osnovne sestavine in so bili pripravljeni sprejeti izziv, ki sva jim ga zastavili. Edini pogoj, ki ga postaviva Cameralovim gostom, ki pripravljajo ugrizke, je, da cena ugrizka ne sme presegati enega evra,” pojasnjuje Nina.
Kaj sosedje porečejo na živahnejši ulični utrip?
V kakšnih odnosih sta z lokalnimi oblastmi? “Te so izkazale resnično veliko mero posluha, bodisi pri organizaciji dogodkov kot tudi pri praktičnih težavah, na katere sva naleteli v tem letu,” pravi Nina. Kaj pa na živahni ulični utrip porečejo sosedi? “Cameral se nahaja v osrčju mestnega jedra, kar zahteva dobršno mero prilaganja na obeh straneh. Gre za vzajemen odnos, ki ga skrbno negujeva. Kljub temu razumeva, da 'večerno življenje' na Čevljarski ulici nekaterim ni najbolj po godu. Odprti sva za kritike in pripombe in skušava resnično živeti v sožitju z okoliškimi stanovalci. Poglejte na primer našo sosedo, gospo Funo, ki ima že lepo število let, in verjetno nas kakšen večer raje ne bi poslušala pod oknom, ampak po drugi strani verjetno ceni, da ima sosede, ki ji vedno z veseljem priskočimo na pomoč, bodisi da ji pomagamo odnesti 'špežo' po stopnicah ali poklicati telefonskega operaterja, ko linija zataji. To je sobivanje, h kateremu stremimo, da si med seboj pomagamo, se prilagajamo drug drugemu,” dodaja Nina.
Navkljub priljubljenosti lokala in dobrem obisku nista obogateli. Ves dobiček namreč vlagata v lokal in v njegov nadaljnji razvoj. Zanimivo pa je tudi njuno razmišljanje o koprskem mestnem središču. Njegov razvoj vidita v povezovanju lokalnih ponudnikov: “Večji, kot je obisk v ulici, bolje živimo vsi, vsaka trgovina, galerija in lokal. Koper moramo odpreti in ga predstaviti kot celovitega ponudnika, in pri tem šteje vsak košček mozaika. Upava, da je postalo že samoumevno, da si ne želimo več Kopra, kot je bil pred desetimi leti, ki ga je marsikdo imenoval mesto duhov. Take ulice niso 'zdrave' za nikogar, ne za lastnike lokalov ne za prebivalce.”
BILJANA PAVLOVIĆ
