“Ne živim v Auschwitzu, živim v Oswiecimu”

Prvo, kar zadene običajnega popotnika, ki se odpravi na ogled pretresljive zgodovine, je dejstvo, da Auschwitz ni le to, kar nam večinoma ponuja izobrazba - eno najhujših koncentracijskih taborišč med drugo svetovno vojno. Auschwitz je sprva in najprej mesto s poljskim imenom Oswiecim (izgovarja se Ošvienčim), kjer živi, dela in diha približno 40.000 ljudi. Na pogled povsem običajno mesto s tistim starim, za Poljsko tako značilnim duhom, mesto s starim mestnim jedrom, številnimi cerkvami in srednjeveškim gradom, sodobnim nakupovalnim centrom, knjižnico, šolami. In ker je mesto poljsko, popotnik tudi na nobenem smerokazu ne bo zasledil drugega imena kot Oswiecim. “Saj tudi vi na cesti za Maribor ne postavljate tabel z napisom Marburg,” mi oponese kolegica, Poljakinja, ki odlično zna slovensko. Ne strinjam se povsem. Maribor ni bil nikoli tako zaznamovan z zgodovino, ki bi v njem postavila nekaj tako strašnega, kot je bilo taborišče v Auschwitzu. Zato tisti trenutek povsem razumem turiste, ki se sprašujejo, kako lahko človek povsem mirno prebiva v kraju, kjer so se med vojno dogajali najhujši zločini, lučaj od polj, po katerih so nacisti trosili pepel na stotisoče v plinskih celicah zadušenih in v krematorijih sežganih ljudi.