Nedavna povodenj je ogrozila Kodarinov malen v dolini Dragonje
Z roko seže visoko nad glavo, skoraj do oboka vrat. “Do tu je prišla voda,” pravi Vasja Kodarin. V noči s sobote na nedeljo, 19. septembra, je nebo padlo na zemljo. Deževalo je kot iz škafa, neprekinjeno je lilo. Napolnilo je struge potokov, hudournikov, strugi Rokave in Dragonje. Voda je zalila tudi Kodarinov mlin.
“Zgodilo se je v kratkem času. Reka je začela naraščati. Najprej do gležnjev, nato do kolen. Z ženo sva najprej hitela reševati stvari, jih nositi više. Potem pa sva reševala sebe. Vse sva pustila in se z avtom odpeljala iz doline proti Krkavčam, na hrib. Če bi ostala v mlinu, bi naju odneslo. A zapustiti dolino ni bilo preposto. Cesta proti Župančičem je bila že neprevozna, prav tako proti Koštaboni. Voda vsepovsod.”
Vodna ujma je tiste noči v dolini Dragonje odnesla vse, kar ni bilo čvrsto pritrjeno. Podivjana voda je spodjedla tudi stoletna drevesa. Padla so, kot da bi bila iz papirja. Vodni val, ki je hrumel po dolini Dragonje, je iskal najkrajše poti, pljusknil kar počez čez bregove, zaobšel rečne rokave. Ni prizanašal ne vinogradom ne njivam. Vdrl je v hiše pri Jermanovih, pri Boninu, v hišo na Škrlinah, oddivjal h Kodarinu, in navzdol proti morju. Ponekod je asfalt dvignil, kot da bi bil lepenka, in ga zalučal v bližnja drevesa. Nosil kamenje in skale, dolbel jarke.
Vodna ujma je tiste noči v dolini Dragonje odnesla vse, kar ni bilo čvrsto pritrjeno. Podivjana voda je spodjedla tudi stoletna drevesa. Padla so, kot da bi bila iz papirja.
Čeprav je od tiste strašne noči minil že en mesec, so sledi še žive. Rane se še niso zacelile, pa čeprav so cesto v teh dneh ponekod za silo zakrpali. Narasla Dragonja je krajino povsem spremenila, jo naredila skoraj za neprepoznavno. “Preživeli smo pravi cunami,” pravi Vasja, ko kaže na kose starega pohištva, ki se sušijo na toplem jesenskem soncu. “Vse bo potrebno postaviti na novo,” ugotavlja. “Z ženo Ingrid sva nameravala mlin zagnati že pred zimo, vendar je poplava prekrižala načrte. Zdaj morava najprej popraviti poškodbe.” Stari mlin bo tako verjetno v svojem nekdanjem blišču zaživel šele spomladi, ko naj bi dokončali in namestili še dve mlinski kolesi, poleg tistega, ki se že vrti. Potem se bodo premaknili tudi veliki mlinski kamni. In sipala se bo zlata moka, iz krušne peči bo znova zadišalo po pravem, domačem kruhu.
“Pa se ne bojite, da se bo visoka voda ponovila?” vprašam. “Mlin je tik ob Dragonji, čas je negotov, napovedujejo klimatske spremembe, pogostejša neurja,” vztrajam. Vasja pa zamahne z roko: “Ne verjamem v klimatske spremembe in katastrofalne napovedi. To poplavo smo pričakovali. Stari ljudje, tisti, ki dobro poznajo reko, pravijo, da se take velike poplave zgodijo na 20, 50 ali 60 let. Zdaj, ko sva z Ingrid tu že dvanajsto leto, ugotavljava, da se dogajajo redni vremenski ciklusi - pet let suše, pet let vode. To že, ne pa klimatske spremembe ...” A vendar bosta morala kljub temu nekaj narediti, da posledice morebitnih novih poplav ne bodo tako hude, kot so bile tokrat. “Postavili bomo zaščitni zid, predvsem pa očistili strugo, da bi znižali vodostaj reke.” A še prej bosta morala prepričati tiste, ki o takih stvareh odločajo - ljudi iz Zavoda za naravno dediščino - ki doslej menda niso bili velikodušni z dovoljenji. Ti včasih ne razumejo potreb ljudi z reke. Včasih tudi same reke ne. “Nekoč Dragonja ni tekla tik ob mlinu, kot teče zdaj, ampak tam mimo,” pravi Vasja in s prstom pokaže na območje, zdaj poraslo z drevjem in nizkim grmičevjem, približno sto metrov daleč od mlina. “Kjer je zdaj struga, so bile pred desetletji njive.” A za Dragonjo je značilno, da pogosto spreminja strugo, si utira pot, ki ji je najugodnejša. Zdi se, da vijuga kot kača, kot zmajev rep. Da ob sušnih obdobjih izginja, se posuši, ob dolgotrajnem dežju pa narase in preplavi bregove. Dragonja, Earg Aon, kot so jo imenovali Histri, je živa reka, obdarjena z magično močjo.
“S tem, ko propadajo stari mlini in stare hiše, izginja tudi identiteta Dragonje. Če bomo vse pustili propasti, bo propadla tudi naša istrska identiteta.”
Njena magičnost je Vasjo in Ingrid prevzela pred trinajstimi, štirinajstimi leti, ko sta iskala star mlin, da bi ga obnovila, se vanj vselila, ga oživila. “Mamo, ki je s Koštabone, sem vprašal, če ve za kakšen mlin v Dragonji, takega, da bi se ga dalo obnoviti,” se spominja Vasja. “Povedala je za ta mlin, Ratikljanov mlin, ki da je bil velik in lep in na čudovitem kraju.” Mlin so menda zgradili Viginiji, ga potem prodali Miklavčičem iz Koštabone, Ratikljanom. Ti so mlin imeli najdlje, in po njih je dobil ime. Po vojni, v času eksodusa iz Istre, so se Miklavčiči odselili, najprej v Italijo, potem v Kanado. Mlin so po vojni nacionalizirali, v njem je nekaj časa delal Viler iz Koštabone, vse tja do leta 1956. “Ko so v Pučah zgradili nov mlin na elektriko, so mlin na Dragonji opustili, tako kot marsikateri drug mlin na reki,” pravi Vasja. Mlin je sameval in propadal, dokler ga niso odkrili Kodarinovi. Tedaj, sredi devetdesetih let, ga je bilo s ceste komaj videti, saj je bil povsem prekrit z grmičevjem, akacijami in robido. “Kupila sva ga na licitaciji, zanj plačala trikrat več kot sva načrtovala, kar naju je skoraj pokopalo. Dvanajst let sva ga s trdim delom trgala pozabi,” pravi Vasja. “Z lastnimi rokami, z nesebično pomočjo staršev. Toda imela sva cilj, zato sva vztrajala, pa čeprav je bilo vse proti nama. Predvsem je bilo veliko veliko birokracije, in prav zaradi nje sem bil velikokrat na tem, da bi vse pustil. Še dobro, da smo Istrani trmasti,” se nasmehne. “Zakaj smo to počeli? Želeli smo nekaj narediti za oživitev te doline, ki je predolgo samevala. S tem, ko propadajo stari mlini in stare hiše, izginja tudi identiteta Dragonje. Če bomo vse pustili propasti, bo propadla tudi naša istrska identiteta.”
Trenutno sta oba zaposlena v šoli, Ingrid v Kopru, Vasja v Gračišču. A ko bo mlin res zaživel, se mu bosta verjetno povsem posvetila. Postala mlinarja. Že zdaj mu namenjata vsak trenutek prostega časa, a potem, ko se bodo začela vrteti mlinska kolesa, kamni pa mleti zrnje, bo mlin terjal celega človeka. Tako kot sta pri obnovi mlina skrbela za to, da bi ohranila njegov izvirni videz, in pri tem uporabljala zgolj stare materiale, tako nameravata ohranjati domačijskost in izvirnost tudi pri njegovem delovanju. “Moj oče ima v Borštu zasajenih 3500 trt. Odkar se je upokojil, se je temu povsem posvetil,” pravi Vasja. “Je dober vinar. Imamo predvsem svoje pridelke - krompir, žito, moko, čebulo, česen, vse, kar zrase tu, pri nas. Tudi mama si zelo želi, da bi na placu v Kopru prodajali domači kruh iz krušne peči. Že drugo leto smo se predstavili na prireditvi Homo na plac.”
Tudi mlinska kolesa so izdelali sami. Kupili mizarski stroj, hrastov les za kolesa pripeljali iz Štajerske, sami naredili nove osi, ostale zobnike kupili v starem mlinu na Rižani. “Razen podpornega zidu ob reki pa od države nismo dobili ničesar,” pravi Vasja. “Vse sami naredimo, nimamo nobenih računov za opravljeno delo. Preveč je birokracije. Pričakovali smo, da nam bo kdo pomagal, ko smo se lotili tega projekta, a smo ostali čisto sami.”
“Z ženo Ingrid sva nameraval mlin zagnati že pred zimo, vendar nama je poplava prekrižala načrte. Zdaj morava najprej popraviti poškodbe.”
Mlin je dvanajst let rasel kar nekam na skrito, zelo diskretno. Sramežljivo je poganjal svoje korenine. Šele v zadnjem času se je ob poti ob sobotah in nedeljah pojavil skromen kažipot, na katerem piše Kodarinov malen. “Registrirani smo kot izletniška kmetija Kodarinov malen,” pravi Vasja. “Ne želimo si velikega, množičnega obiska. Želimo gostiti samo take druščine, ki zares cenijo naše delo in pristnost tega kraja. Če bi postavili stalen, velik smerokaz, bi prihajalo veliko ljudi, motili bi nas pri delu. Zato ga ob pot zasadimo samo tedaj, ko imamo napovedane velike druščine.”
Od odcepa za Župančiče je potrebno do Kodarinovega mlina prevoziti ali preteči približno dva kilometra večinoma makadamske, poleti zelo prašne ceste. Prah je poleti velik problem. “Saj ne bi bil tako zelo moteč, če avtomobili ne bi divjali in za sabo dvigovali oblakov zadušljivega prahu. Ta se potem spušča na trte ob poti. Kmetje, ki imajo vinograde ob cesti, so res ubogi. Na neki način bi morali preprečiti, da bi se dvigoval prah, ampak ni nujno, da bi cesto asfaltirali.”
Življenje se vrača v dolino Dragonje, vendar ni vedno velikodušno do narave in identitete kraja. Vse več je vikendašev, ki si na zaplatah kupljene zemlje postavljajo na hitro zbite lesene barake in s tem kazijo videz krajine. S civilizacijo prihaja tudi onesnaženje. Za pikniki ostajajo kupi smeti: pločevinke, plastenke, plastične vrečke. Dolina postaja divje odlagališče gradbenega materiala. Tudi Dragonja ni več takšna, kot je bila včasih. Reka je sicer še živa, v njej še lahko vidiš rake in ribe. Vendar pa ... “Dragonja je onesnažena,” pravi Vasja. “Polna je fekalij, pa čeprav se to na prvi pogled ne vidi. Ko je velika povodenj, zavohaš smrad po fekalijah. V vaseh nad dolino Dragonje, v Laborju, Borštu, nimajo urejene kanalizacije, zato se vse steka v potoke, od tu pa v Dragonjo. Slap Supot pod Koštabono je povsem umazan. Problem je nastal, ko so v teh vaseh dobili vodovod. Prej je vsako gospodinjstvo porabilo zgolj 50 do 100 litrov vode, zdaj pa teče, teče, teče, in vse se steka v žlebe, potoke in po njih v reko. Reko bi morali zaščititi, nekaj narediti, da bi jo ohranili čisto.”
Kjer je mlin, tam je raj. Tako pravijo stari ljudje iz doline Dragonje. Stara modrost, ki je v rečnih mlinih videla popolnost sožitja med človekom in naravo, ohranjeno ravnovesje, medsebojno spoštovanje. Zdaj smo na prelomni točki. Se bo človek vrnil v dolino s spoštovanjem do narave in stare identitete, tako kot počneta Vasja in Ingrid, ali pa bo človeška pogoltnost preplavila dolino in naredila veliko večjo škodo, kot jo je nedavna povodenj? Vse je odvisno od nas.
ROBERT ŠKRLJ
