Nekaj toplega na žlico brez posladka

Želijo se znebiti izgubljenih iluzij, ki so bile še včeraj uresničljive. Dovolj jim je novic o milijonih, ki jih goltajo banke in slabe banke in šoštanjski prosluli energetski projekt. So še dovolj fizično in duhovno mladi, da jim ni težko začeti še enkrat, tokrat z obljubo tuje države, da je poklic strojnika ali ekonomista ali zdravnika ali diplomiranega družboslovca - česarkoli že - tam severneje ali morda celo na drugi strani zemeljske oble dovolj, da se po prejemu plače ne počutiš kot revež. Tudi zavoljo tistega otroka, ki si mu podaril življenje, se zavedaš, da mu boljše prihodnosti ne moreš omogočiti, in se obenem bojiš, da si je ne bo mogel niti sam. Vsaj ne na tej sončni strani Alp.

Ko je doktor sociologije mladine, ki že dobro leto opravlja naloge župana štajerske prestolnice, minuli petek naznanil, da je občinska blagajna tako prazna, da bo treba za reševanje mesta tiste, ki so najbolj na dnu, potisniti še globlje, je naš mikrosvet za trenutek utihnil. Nakar so tisti, ki še zaznavajo seizmološko gibanje družbe, zastrigli z ušesi. Je sploh mogoče, da lahko župan rešitev išče v najbolj brutalnem posegu v socialno tkivo mesta, ki se je znašlo na robu bankrota? Medtem ko nekateri analizirajo dejanja župana Andreja Fištravca in razmišljajo celo o tem, da nad nami nekdo izvaja družbeni eksperiment, s katerim želi ugotoviti, koliko še zmoremo, se nekaj mariborskih družin že premika bližje avstrijski meji; pripravljeni so na skok v neznano. Vlada resda išče rešitve, ki bi stabilizirale javne finance in pognale gospodarstvo, a teh nekaj družin ne želi čakati na rezultate eksperimenta. Raje si pridobivajo certifikate znanja nemščine, znova odkrivajo fotokopirnice ter kopirane diplome in potrdila pošiljajo tja na sever, kjer morda prav zaradi dolgoletnih izkušenj z vladanjem v čevljih Habsburške monarhije ali Avstro-Ogrske nimajo težav z odločanjem, ali se bodo spopadli s korupcijo, ali bodo namenili dovolj denarja mreži javnih služb ali pa za plačilo medicinskih sester ter vzgojiteljic. Nekoliko obžalujejo, da se niso priključili vseslovenskim protestom, obenem pa si ne predstavljajo, da bomo Slovenci zmogli sploh še kakršenkoli protest. Ne verjamejo nikomur več.

Nasprotno pa nekateri še verjamejo. Prav včeraj so se srečali v Bertokih. Strokovnjaki za brezdomstvo. Takšna obrobna zgodba, polna dobrih vibracij. Zbrani z vseh slovenskih pokrajin so govorili o minulem in prihodnjem. O 2569 brezdomnih osebah v Sloveniji. O tem, da je številka samo v zadnjih nekaj letih porasla za 800. Nekateri se že 20 let borijo z mlini na veter. Iščejo razpoke v sistemu, spreminjajo miselnost in vsem, ki govorijo, da ni mogoče, pokažejo, da so letos s ceste rešili tega človeka, onemu našli službo, tistemu pomagali do najemniške sobe. Pohvalijo se, da se je še pet ljudi odločilo za abstinenco od alkohola, tisti trije pa so odšli v komuno na odvajanje od prepovedanih drog. Zanimivo je, da se po vseh letih bojev, ki velikokrat lahko prerastejo v apatičnost, v njihovih očeh socialno ogroženi ljudje niso spremenili v številke. Ponosni so na imena, ki zmagujejo. Vsem udeležencem delijo listke, na katerih pišejo takšne modre, kot je: “Nihče ne ve, kaj zmore, dokler ne poskusi.”Napisal jo je Publilius Syrus, nekdanji rimski suženj. In medtem ko rišejo vizijo družbe, kakršno bi potrebovali, če bi hoteli dostojanstveno poskrbeti za, denimo, umirajoče brezdomne ljudi, je vsaka napoved o ukinjanju materinskih domov, varnih hiš, zavetišč, subvencioniranih vrtcev kot rumene scaline polna nočna posoda, ki jim jo medtem zlivajo na glavo. Zase so si izmislili izraz, da imajo gumijaste vratove. Tolikokrat jim je kdo že podelil klofuto in jim povedal, da ne bo šlo, pa je šlo in se niso zlomili. Še vedno vztrajno, ne glede na finančne razmere v državi, opozarjajo na resničnost.

Če bi jo prebrali na spletu, ji ne bi verjeli. Zgodbi iz Ljubljane, kjer ljudje domnevno še srednjega sloja, takšni z avtomobili in službami, vsak dan ali pa zelo pogosto obiščejo razdeljevalnico kosil za brezdomce. Vsak dan jih približno 80 pogoltne svoj ponos in prosi za brezplačno kosilo. So posledica kriznega leta 2008. Običajno ga tudi dobijo, to kosilo, saj brezdomci ne pojedo vse hrane. Ampak zavetišče ni javna kuhinja. In ko se v takšnem prostoru srečajo ljudje z dna in tisti, ki so dnu zelo blizu, se brišejo in rišejo razlike med nami in njimi. Med tistimi, ki nimajo niti za avtobus, in onimi, ki še zmorejo napolniti rezervoar. Ali med tistimi, ki jim je kosilo dovolj dobro in miza dovolj čista, ter onimi, ki bi radi še kakšen posladek in lepši pribor. Mogoče je občutek, da smo na družbeni lestvici nekaj centimetrov višje od brezdomcev, kriv teh majhnih konfliktov in je ob pogledu na umazane nohte in skuštrane lase še težje sprejeti misel, da se lahko brezdomstvo zgodi vsem. No, skoraj vsem. Družin veljakov, ki zlahka govorijo o milijonih in nam režejo proračunski kruh, v takšni kuhinji nikoli ne bomo srečali. Razen v sklopu kakšne študijske naloge.

ALENKA PENJAK