“Nekatere pojave so častili po božje, tudi kamnite osamelce”
Kamen pripoveduje. Ne le geologom, zgodovinarjem in kamnosekom, ampak nagovarja tudi ljudi, ki se ukvarjajo s turizmom. Prav povezovanje kamna in turizma je bilo rdeča nit mednarodne konference, ki je pred dnevi gostovala v Portorožu.
Kamen je veliko več kot le gradbeni material ali pa stvar, ki leži v naravi. V preteklosti je nudil obrambo in zavetje, bil je statusni simbol, kamni pripovedujejo zgodovino in nam sporočajo, da je bilo nekaj pred nami. Kamniti izdelki so umetniški dosežki, ostanki gradišč pa slabo raziskan pričevalec neke daljne preteklosti.
Zadnja leta postaja vse bolj jasno, da bi kamen lahko bolje izkoriščali v turistične namene. Vendar je zato potrebno najprej razumeti, kakšna je ta dediščina, in jo kritično ovrednotiti. Prav o tem je tekla beseda na konferenci Kamen pripoveduje na Fakulteti za turistične študije Turistica. Je le ena od dejavnosti v sklopu projekta Kamen most, kjer poleg vodilnega partnerja Visokošolskega središča iz Sežane in Turistice sodelujejo še mesto Mali Lošinj, Ad Pirum - zavod za intelektualne dejavnosti in Narodni park Brioni. “Vloga fakultete je, da to dediščino interpretira, jo umestiti v itinerarije. Tako se lahko prične preko turističnih dejavnosti promovirati tudi kamen. Istočasno smo se odločili, da s konferenco zberemo čim več ljudi, ki se ukvarjajo s kamnom,” je povedala Daša Fabjan. Na konferenci se je zvrstilo 37 predavanj in delavnic različnih udeležencev, od predavateljev do kamnosekov. Nastopili so strokovnjaki, ki kamen obravnavajo na akademski ravni, in taki, ki se ga tudi dejansko dotikajo in ga obdelujejo. “Zanimanja je bilo veliko, prispevkov je za skoraj pol več, kot smo pričakovali,” pravi Fabjanova. Meni, da se pomena kamna v turizmu šele začenjamo zavedati.
Utrdba je naša dediščina
Tudi Aleksander Jankovič Potočnik, vodja enote Utrdboslovje iz Ad Piruma - zavoda za intelektualne dejavnosti, je prepričan, da kamen na simbolni ravni predstavlja večnost: “Dober dokaz je rimska država, ki jo vsi dobro poznamo, tudi zato, ker se je veliko zapisov ohranilo v kamnu. Kamen traja.”
Utrdboslovje je le ena od dejavnosti zavoda. Povod, da so se pričeli ukvarjati z raziskovanjem utrdb, je bila ugotovitev, da imamo na Slovenskem dva velika utrdbna sistema iz tridesetih let 20. stoletja - alpski zid in Rupnikovo linijo. “Bila sta dokaj neznana, še več, alpski zid so celo pripisovali soški fronti. Nas zanimajo predvsem stalni utrdbeni sistemi,” pojasnjuje Jankovič Potočnik, prepričan, da je to pomemben del srednjeevropske dediščine.
Opaža, da se vedno znova vračamo h kamnu: “V sedemdesetih letih so spomenike delali iz golega betona. Zakaj? V tistem trenutku je bil to nov in iz tega vidika prestižen material. Po dvajsetih letih pa se je izkazalo, da ni trajen. Ponovno je aktualen kamen.”
Vzrok za zdajšnjo izredno zanimanje za kamen se morda skriva tudi v dejstvu, da je prišlo po dolgih letih logične uporabe kamna do diskontinuitete oziroma do zmage betona. “To obdobje pa traja toliko časa, da se stara znanja pozabijo. Zato je potrebno vložiti velik napor, da se znova zgradi identiteto. Vsi vemo, da je gradnja vedno težja kot vzdrževanje,” je prepričan.
Da se kamen vrača, opaža tudi Anton Marn, ravnatelj sežanskega visokošolskega središča, za kar navaja dve pojasnili: “Zasičeni smo z nadomestki, po drugi strani pa imamo radi tudi prestiž.”
Znanja imamo dovolj, pravi Marn: “Ko govorimo o diskontinuiteti, govorimo o diskontinuiteti v količini in ne v kakovosti. Je pa res, da obujanje tradicij vedno odpira nova vprašanja. Tradicijo, ki smo jo dolžni varovati kot skupen spomin človeštva, moramo vključiti v sodobno življenje na drugačen in svež način. To je tudi eden glavnih ciljev naše šole.”
Mojstri so, materiala ni
Težava se pojavi, ko določenega material zmanjka. Tak je recimo primer s skrilami, to je tradicionalna kamnita kritina na Krasu. O tem je spregovoril Mitja Guštin, ki ocenjuje, da je na Krasu še slabih petdesetih streh, ki so pokrite skrilami. “Kdor želi življenje posodobiti, se znajde pred številnimi ovirami. Prva težava je, kako najti mojstra, ki bi znal streho obnoviti. Druga pa je, da je izredno težko dobiti gradbeni material, saj praviloma niso delali zalog skril.”
Gradnja na Krasu v preteklosti je bila precej drugačna od današnje. Kot je na predavanju povedal Guštin, so se poklicni obrtniki ukvarjali predvsem s cerkvami, detajli in posebnimi gradnjami, veliko večino hiš pa so zgradili posamezniki sami.
Danes je stanje precej drugačno. Ocenjuje, da mojstrov, ki bi znali obnoviti skrnilnato streho, ni veliko, vendar prav veliko povpraševanja na drugi strani tudi ni: “Ker gre za ročno delo, je tudi dražje, in zato se lastniki raje odločajo za lažje kritine, ki so cenejše.” Ravno zato razmišljajo, da bi izdali priročnik, ki bi govoril o obnovi skril.
Niso pa skrile le kraška posebnost, ampak jih najdemo v zaledju Jadrana. Znana središča sta tako stari mestni jedri Mostarja in Počitelja ob Neretvi kakor tudi naselje Alberobello na Apeninskem polotoku.
Gradišča in turizem
Ena od posebnosti, značilnih za Kras in Istro, so gradišča, ki jih je predstavil Andrej Preložnik z Inštituta za dediščino Sredozemlja. Gradišča so značilna prazgodovinska naselja: “Nastajala so na izpostavljenih, a dobro varovanih mestih. Za njihovo gradnjo pa se je uporabljajo lokalne materiale.” Kasneje so se na teh območjih razvijale vasi, tipičen primer je Štanjel, kjer so stoletja kasneje zgradili tudi številne cerkvice.
Še danes so nekatera tipična imena, ki pričajo, da je bila na tem mestu že v prazgodovini naselbina, na primer grad, gradec in zagradec. Zato ni čudno, da eno najznamenitejših gradišč najdemo prav na Volčjem Gradu. Med bolj znane na tem območju Slovenije sodi tudi Kašteljer nad Kortami, kjer naj bi svoje zaklade skril celo Atila.
Danes je raziskano in urejeno gradišče prej izjema kot pravilo, vendar to ne pomeni, da se za njimi ne skriva zgodba, ki bi jo lahko uporabili v turistične namene. Prednosti je, tako je prepričan Preložnik, veliko: “So pomemben del naše zgodovinske in arhitekturne dediščine, zgrajena so bila na točkah, ki jih običajno odlikuje dober razgled. Poleg tega pa so dobro dostopna vse leto.”
Z računalnikom do zidu
Velikosti in pomena gradišč se zavemo, če seveda niso prekrita z rastlinjem, ko nanje pogledamo s ptičje perspektive. Prav tako bi nam šele ta pogled razkril razsežnosti sistema suhih zidov, ki je bil sestavni del življenja naših predhodnikov. Z njim so ograjevali svoj prostor in varovali svoje ozemlje. Skupina raziskovalcev iz skupine 4 grada Dragodid iz Hrvaške, med njimi je tudi Marko Pejić, je odkrila manj potraten način za odkrivanje sistema suhih zidov. “S programom in že obstoječimi podatki smo lahko določili, kje bi lahko bili suhi zidovi. Seveda smo morali opraviti tudi nekaj terenskega dela, da smo zbrane podatke bodisi potrdili bodisi ovrgli. Vendar je vsekakor olajšalo delo,” je pojasnil raziskovalec, ki je s kolegi v petih dneh popisal suhe zidove in suhe gradnje po Malem Lošinju.
Se pa skupina ukvarja tudi z delavnicami in ozaveščanjem ljudi o pomenu suhega zidovja. “Suhi zid ima veliko prednosti. Hitro je postavljen, je učinkovit, predvsem pa poceni, saj izkorišča material, ki ga je v okolici na pretek,” pojasnjuje Pejić. Pravi, da so razmere tako na Krasu kakor na hrvaških otokih ljudi silile k varčnosti in ekologiji.
V prihodnost s suhim zidom
Če se je pri nas znanje gradnje suhega zidu skorajda izgubilo in ga nekateri posamezniki zadnja leta spet oživljajo, v tujini, natančneje v Veliki Britaniji, ni nikoli potonilo v pozabo. To dokazuje tudi Andrew Loudon, mojster suhega zidu; ta naziv je iz Združenja obrtnikov suhega zidu Velike Britanije prejel leta 2000, čeprav se je z obrtjo pričel ukvarjati že prej. Tudi on je eden od tistih, ki na tečajih po vsem svetu uči, obuja in obnavlja znanje o gradnji suhih zidov. Teh pa je na svetu več vrst. “Stari zidovi v Veliki Britaniji so vedno sezidani tako, da so spodaj večji kamni, na zgornjih ravneh pa vedno manjši,” pokaže na fotografijo suhih zidov z območja Lakeland, od koder prija in kjer se je priučil obrti. Tu že tržijo sprehode po pokrajini suhih zidov. Suhi zidovi niso večni, pravi Loudon in njihovo pričakovano življenjsko starost ocenjuje na 150 let, saj jih lahko poškoduje veliko naravnih dejavnikov.
Poleg restavracije zidov se ukvarja še z urejanjem vrtov in umetniškimi instalacijami, seveda vanje tudi vpleta suhe zidove vseh mogočih oblik. “Črpam iz geometrijskih oblik in jih spajam s tradicijo,” pravi Loudon, ki dokazuje, da ima suhi zid mesto ne samo v preteklosti, ampak predvsem v prihodnosti.
Zgodba o kači klopotači
Boris Čok je človek, ki v kraški naravi vidi življenje. Tako kot so ga videli njegovi predniki: “Nekatere pojave so častili po božje, tudi stene ali kamnite osamelce.”
Osredotoča se predvsem na domačo vas Lokev: “V bolj ali manj bližnji okolici Lokve najdemo 40 kamnolomov različnih namembnosti. Prebivalci so potrebovali kamenje. Pojavi se torej vprašanje, zakaj se niso dotaknili številnih osamelcev okrog vasi, če vemo, da so imeli v dvajsetih letih celo strelivo italijanskih oblasti?” se sprašuje Čok in na ta vprašanja ponuja zanimive odgovore: “Pravili so jim žive stene in se jih niso dotikali. Če pa so ga že odtrgali od matere zemlje, so morali večji kamniti bloki obležati pet lun, da so se pomirili.”
Zgodb in osamelcev ne zmanjka. Nekateri so služili kot mejniki, tak je recimo štiri metre visok in tri metre dolg osamelec Sežanska vrzela. Še bolj impozanten je osamelec Tri konfini (tri meje), ki ločuje tri katastrske občine, in sicer Divačo, Matavun in Lokev. Visok je sedem, širok pet, dolg pa kar trideset metrov.
“Na osamelcih raste tudi posebna roža, božja roža. Naši predniki so se čudili, kako lahko raste v taki skali. Če jo poje srnjak, znova zacveti. Stara pravljica pravi, da je lovec, ki je ujel takega srnjaka, storil zelo usodno napako,” pripoveduje Čok. Zanimiva zgodba se skriva za pet ali šest metrov visokim osamelcem, ki so ga pastirji poimenovali Hlebec, najdemo pa ga pri Vilenici nad Gluhim dolom: “Pastirji so se vedno trudili povzpeti nanj. Če je nekomu uspelo, je to pomenilo, da je sposoben sam služiti svoj kruh. Takrat mu je najstarejši pastir dal okrog vratu iz bršljana in leske spleten komat.” Obred so ohranjali do 1. svetovne vojne.
Bšk (poljub) je osamelec, ki spominja na poljub zaljubljencev, pri Ribovščicah se je nekoč zataknil vol in dolgo časa “ribal” preden se je osvobodil, v osamelcu Kačja glava se skriva kača klopotača, ki varuje denar.
Eno je gotovo - kamen, pa naj ga je obdelal človek ali naredila narava, skriva skrivnosti in zgodbe. Le prisluhniti mu moramo.
PETRA MEZINEC
