Neoliberalizem je religija!
Naj tole gromozansko svetovno tržnico obnovimo ali jo dokončno sesujemo v prah, so se spraševali na razpravi Recepcija krize in družbeni nemiri na obrobju Evrope, eni od postaj cikla Razprte misli, ki ga Univerza na Primorskem in Primorske novice redno prirejata v avli naše hiše.
“Kaj kriza v kapitalizmu sploh je, kako so migranti, prekerni delavci in drugi izkoriščani, kako se kolektivno odzivajo, ko na njihovih plečih rešujejo banke, zavarovalnice in druge ustanove,” je temeljna vprašanja uvodoma nizal dr. Gašper Kralj s koprske Fakultete za humanistične študije. “Na univerzah ni nič drugače, tudi one so strukturirane po vzoru finančnih korporacij. Vemo, da so edino, kar na fakultetah šteje, kreditne točke. Objavljati moramo v izbranih publikacijah, ki jih le redki berejo. Na konferencah predstavljamo nedokončane tekste. Prekerno zaposleni smo na predavanjih prisiljeni banalizirati znanje in smo kadarkoli lahko brez pojasnila odpuščeni.”
Supernova ideologij
Bodi študent, profesor ali delavec, v krempljih te drži ideologija, pravi filozof dr. Darij Zadnikar z ljubljanske Pedagoške fakultete: “Značilnost vsake ideologije pa je, da je nezavedna. Nikoli ne vemo, da smo ujeti v ideološke mehanizme. Zdijo se nam samoumevni, morda jih imamo celo za znanost. Govorimo o celem tržišču, o supermarketu, o Supernovi ideoloških konceptov. Ključna je tista, ki ji pravimo neoliberalizem. A bodimo pošteni: od konca devetdesetih smo mu govorili neoliberalizem preprosto zato, ker bi nas po prstih, če bi uporabili njegovo pravo ime - kapitalizem. Neoliberalizem je le tisto neizbežno stanje, v katerega bi prišel že kapitalizem 19. stoletja, pa sta se mu zgodili prva in druga svetovna vojna, ki sta pokončali vse produktivne sile, vodeče v hiperprodukcijo in konjunkturo. Velik del populacije je bil žal izbrisan, da smo po drugi svetovni vojni lahko doživeli prečudoviti vzpon kapitalizma.”
Zanimivo je, da ima neoliberalizem danes karizmo znanstvenosti. “Je ekonomski režim, sistem, znanost. In komu danes bolj zaupamo kot ekonomistom, podjetnikom, menedžerjem,” se je muzal Zadnikar. “Poglejte, kaj si študentje želijo študirati in kakšne programe uvajajo univerze. Ekonomisti menda znajo čudežno obračati denar, tako da ga je vedno več. No, zdaj se lahko smejemo, saj vemo, kaj se je zgodilo v zadnjih dveh letih. Mogoče se še spomnite, kako so starejši ekonomisti dobivali vse manj prostora in kako so zlasti mediji vse raje k besedi vabili tako imenovane nove, mlade ekonomiste, razne Mrkaiće in Damijane, ki pa po izobrazbi sploh niso ekonomisti. Pa tudi po velikem zlomu gospodarstva na televizijska poročila niso klicali resnih ekonomistov, ampak spet taiste neoliberalne 'ekonomiste'. Nezaslišano - tisti, ki je zagovarjal škodljivo ideologijo in napihoval špekulativni balon, nam je zdaj spet pojasnjeval, kaj smo doživeli. Šokiran sem bil. Potem pa se mi je posvetilo, da neoliberalizem sploh ni ekonomija - je religija! Je vera. Pri veri pa se ne smeš spraševati, kaj je res in kaj ni. Ne dovoli ti, da se je lotiš racionalno. Verjeti moraš! Bolj kot je ideologija absurdna, več vere terja. In ko danes odpremo medije, vidimo, da se neoliberalna politika nadaljuje. Ne poganja je le desnica, ampak tudi levica!”
Strašijo nas, da bi jim verjeli
Gospodarji kapitala ustvarjajo krizne razmere, nam v kosti vlivajo strah, ugotavlja Tjaša Pureber, absolventka politologije in voditeljica mladinske oddaje Brez panike na televizijskem programu Vaš kanal. “Na čustva igrajo, ker krize ne morejo ponazoriti z dejstvi. Nenazadnje, kriza je za kapitalizem bistvena, saj prečisti 'slab kapital' in disciplinira delavce. Prepričujejo nas, da je sedanja kriza najhujša in da moramo sprejeti čisto vse ukrepe. Vse! Mura je propadala dolgo, že dolgo propada Labod, a zdaj je naenkrat sprejemljivo, da odpuščajo delavce in zapirajo tovarne, ki jih v resnici le selijo tja, kjer delavce lahko še bolj izkoriščajo.”
Iz krize nam ponujajo nelepo pot: “Sprejmimo milijon reform,odrecimo se pravicam, ne zahtevajmo ničesar, vrnimo se na izhodiščni položaj. Ponujene rešitve spet koristijo zgolj kapitalu, ne pa delavcem, ki so najbolj prizadeti. Če smo prej govorili, da je treba državo čim prej izgnati iz gospodarstva, potem smo zdaj rekli, naj bo država začasni rešitelj gospodarstva.”
Pojavila pa se je še zanimivejša interpretacija rojstva krize, opozarja: “Da je kriza izraz naše moči, zoperstavljene kapitalu. Da objektivnih protislovij znotraj kapitala, ki naj bi privedli do krize, sploh ni, ampak da smo mi edini nasprotnik kapitala. Da kapital ni božanstvo. Da smo krizo zakrivili sami in jo sami lahko tudi odpravimo. Da se razredni boj nadaljuje. Že to, da kakšen dan namerno zamudimo v službo, je droben upor kapitalu. Pravi izziv našega časa je, kako se izviti iz izrednih razmer, v katere nas potiska kapital, in izumiti nove oblike skupnega in skupnosti.”
Pahor udejanja Janšo
“Včasih je veljalo, da so se vlade na politične, gospodarske, okoljske, socialne in druge krize pripravljale z raznimi razvojnimi strategijami,” pravi sociologinja dr. Marta Gregorčič. Odkar je Slovenija samostojna je drugače: “Postopoma je bilo onemogočeno delo inštitutov, ki so poklicani, da spremljajo indikatorje razvoja in opozarjajo na največje negativne trende, na možnosti zloma gospodarstva in podobno. Ob nastopu krize v Sloveniji je bila inštitutu, ki je edini pristojen za oskrbo vlade s podatki, prepovedana uporaba izrazov recesija, neenakost, revščina ... Ekonomisti, sociologi in drugi so morali iskati nadomestne besede, da Slovenija ne bi izpadla preveč slabo in da ljudje ne bi bili preveč depresivni.”
Za kapitalizem in neoliberalizem so značilni sprevrženi triki, ugotavlja: “Slovenija naj bi konjunkturo doživljala v letih 2006-2008. Pa so takrat plače glede na rast bruto družbenega proizvoda najbolj padale, brezposelnost se je najhitreje povečevala, profiti kapitalistov so bili najvišji in država se je najbolj zadolžila. Glede na to, da se je enako dogajalo tudi drugod po Evropi, ni bilo pričakovati, da bo trajalo.”
A kako in kdaj lahko intelektualec ali povprečen državljan prispeva k spremembam državnega ustroja, se sprašuje Marta Gregorčič. In si odgovarja: “Bojim se, da so se te možnosti že zaprle. Primer: lanskega februarja smo dokaj ugledni ekonomisti, filozofi, ekologi, zgodovinarji in drugi znanstveniki, siti vlade in njenih vsakodnevnih rešilnih paketov, ki so bili v resnici le niz retoričnih floskul, sestavili skupino Kam po krizi? Opraviti smo skušali temeljito analizo in vlado pozvati, naj se loti strategije razvoja, ki jo tako ali tako mora predstaviti Evropski uniji. Upali smo, da bo vlada pripravljena vsaj odpreti dialog in da bo kriza lahko izhodišče za premislek, v katero smer se odpraviti. Četudi so bili v naši skupini Nobelova nagrajenka Lučka Kajfež Bogataj, predsednik SAZU in drugi pomembni znanstveniki, nas je vlada označila za kontroverzne, predsednik države pa za otročje in neodgovorne. Očitali so nam celo, da oživljamo socializem.”
Toda tovrstne samoiniciativne ekipe poznajo tudi drugod. “Celo v državah, ki imajo desno usmerjene oblasti! Njihovi predsedniki vlad plačujejo najboljšim strokovnjakom sveta, da jim pripravijo razvojne usmeritve. Denimo Sarkozy. A četudi živimo v času, ko imamo na voljo največ orodij, velikanske baze podatkov, izobrazbo, ogromno možnosti, se vse skupaj še zmeraj žal reducira na zgolj en kazalec - na rast bruto družbenega proizvoda. Večina vlad, vključno s slovensko, zgolj išče alternative, kako še bolj izkoristiti delavce.”
Četudi noče poveličevati rajnke Jugoslavije, se Marta Gregorčič spominja, da je naša bivša oblast poznala urbano planiranje, okoljsko planiranje, socialno planiranje ... “Danes vsega tega ni več. Imamo le ekonomiste, ki opazujejo, kaj se dogaja v trgovini, v kmetijstvu in tako naprej. EU nima enotne, usklajene politike. Le kmetijska politika je kolikor toliko usklajena, pa še ta je popolnoma podrejena Svetovni trgovinski organizaciji. Dokumenti, kakršen je Lizbonska strategija, ne govorijo o skupni politiki, ampak le skušajo določiti, kako naj si države same zagotavljajo blaginjo.”
Skrbi jo, kaj bo jutri. “Slovenska vlada je prekinila pogovore s sindikati o treh ključnih zakonih, ki gredo naslednji teden v vladno presojo. Pahorjeva vlada uresničuje natanko tiste reforme, ki jih je napovedal Janša! Naivnost, pasivnost ali debatiranje o teh temah niso več primerni. Nujna je radikalna organizacija države!”
Sožitje države in kapitala
“Svet se je nekega pomladnega jutra res zbudil in ugotovil, da je v krizi,” je sarkastično zarezala v. d. odgovornega urednika Časopisa za kritiko znanosti, politologinja Barbara Beznec. “In kaj so nam rekli? Da s sistemom ni nič narobe, le posamezniki so ga zlorabili! Pogost diskurz.”
Prepričana je, da med kapitalizmom in nacionalno državo ni protislovij, marveč zgolj sodelovanje. “Ideološko nas prepričujejo, da je neoliberalizem normalen znanstveni model, da je prost pretok kapitala nujen, da je država slab gospodar in da zato mora le nadzirati, ali vse teče gladko, nič več. Vse dobrine so postavljene na trg, podvržene kapitalistični logiki - tudi zemlja, voda, rastline, živali, v zadnjem času celo geni, pa seveda znanje. Skratka, življenje samo.”
Kljub temu ne smemo nasesti laži, da suverenost nacionalne države upada. “Neoliberalni režim ne bo zmanjšal ali celo ukinil pomena države.Kar izginja, namreč ni nacionalna ali pravna, marveč socialna država - v smislu socialne mediacije, družbenega posredovanja v konfliktih. Videli smo, kako je bila v Muri in Gorenju izkazana popolna nezaupnica klasičnim oblikam sindikalnega organiziranja. In kakšna nezaupnica je bil iztek študentskih demonstracij. Problematični so bili že cilji, ki so jih terjale demonstracije: študentje so se borili za pravico do dela, vmes pa so jim privatizirali študij. Ukinjajo subvencije za doktorski študij.” In s trpkim nasmehom pospremljen sklep: “Torej se res ne morejo odreči delu. Kako si bodo sicer plačali študij?”
Nacionalna država ostaja temelj neoliberalnega sistema, je zaokrožila Barbara Beznec: “Regulira migracijsko politiko, nadzira lastno prebivalstvo, disciplinira delovno silo ...”
O teh rečeh bo še treba govoriti, iskati poti v svetlejši jutri, bojevati boj, ki mu ni videti kraja, so se strinjali prisotni. Ali kakor je duhovito pribila ena od obiskovalk: “Ko bo prvi trgovski center izpraznjen, se dobimo tam!”ANDRAŽ GOMBAČ
