Nerazumen in škodljiv “zdrs” v kakovosti razstav

Te danes - navkljub ponovnemu odkritju slike in “klasične” umetniške podobe, v Ameriki, v Evropi - še vedno vztrajajo v lokalnem kvazilikovnem pristopu in razstavah. Po svoje odločilna je bila pregledna postavitev del Živka Marušiča v Moderni galeriji pod naslovom Slika je mrtva, naj živi slika!, ki je nakazala njeno ponovno oživitev. In prav Marušič, ki preseneča z vedno novo, prenovljeno umetniško močjo in kvaliteto, je danes med vodilnimi slovenskimi, in ne samo slovenskimi, slikarji. Ob boku mu zdaj stojita Dušan Kirbiš in Ivo Prančič, prvi kot zadnji v novi nacionalni postavitvi, drugega pa v stalni zbirki v Moderni galeriji ni, ker ga vodilni v tej prestižni instituciji ocenjujejo za postmoderni kič. Potem, v novem tisočletju, odkritje novega slikarstva, ponovno in prelomno vračanje k sliki. Najprej z “zasanjanimi” platni in z odličnim, klasičnim poznavanjem metjeja Mitja Ficka, ki že odmeva tudi v tujini, in hipoma zatem slikarski čudež, čisto “tkanje”na podobah Joni Zakonjškove, ter slike Uroša Weinbergerja, ki združijo - kongenialno - računalniško in družbeno-eksistencialno ikonografijo v časovni točki nič, da končno, danes,vznikne val slikark, ki vračajo zaupanje v slikarsko sporočilo in umetniško spoznanje: Maruša Šuštar, Nika Zupančič, Ksenja Čerče in Katja Sudec, Ana Sluga in mnoge druge, ki šele oblikujejo svoj slog v odkritja in iznajdbo nove slike.