Nesposobni politiki, stara Evropa in nasmejan poštar
Tudi v minulem letu je bil naš časnik živahno križišče, na katerem ste se bralci dan za dnem srečevali z umetniki, športniki, filozofi, kmeti, gasilci, poslovneži, zdravniki in mnogimi drugimi, se ob njihovih mislih nasmehnili, zdrznili, prikimali ali odkimali, se še sami zamislili in kakšno rekli ...
> > NADA TRTNIK, specialistka zakonske in družinske terapije: “Vsaj pri polovici slovenskih družin je realnost čisto drugačna od veselih obrazov, ki jih v teh prazničnih dneh vidimo na televiziji in v revijah.”
> ČRT ŠKODLAR, lutkar, filmar, prvi prejemnik nagrade za življenjsko delo Saše Dobrila: “Mlademu fantu, ki je bil ves zagrenjen, sem dejal: Veš, poba, ko zjutraj vstaneš in se pogledaš v ogledalo, se najprej sam sebi nasmehni, ker gledaš osebo, ki jo imaš v življenju najraje.”
> DAVID KREPEK, “pojoči” poštar iz Kopra: “Če bi držal dolg nos, bi dobil nazaj dolge nosove. Tako pa dobim 99 odstotkov nasmehov.”
> BORIS BENKO, član dua Silence: “Ljudje smo hecne kreature. Ena od naših največjih kvalitet je, da smo sposobni prenesti izjemno težke situacije. Hkrati pa je to ena naših največjih pomanjkljivosti, saj smo se zahvaljujoč omenjeni trdoživosti sposobni navaditi na še tako velik drek. Še več: na drek se velikokrat celo navežemo in ga, ko se pojavijo nesrečniki, ki ga želijo odpraviti, tudi besno branimo. Človek navsezadnje natanko ve, kaj lahko pričakuje od dreka, medtem ko so družbene spremembe precej bolj nezanesljiva, problematična kategorija. Zlasti spremembe na bolje - do slednjih smo še posebej sumničavi. Iz vsega tega je moč sklepati, da lahko človeštvo preživi vse ... razen dobrih namenov.”
> NEVA ZAJC, novinarka in predsednica Primorskega poletnega festivala: “Raven zahtevnosti nam strašno pada! Premnogo tega smo poplitvili - splošna razgledanost je slabša, med delom s študenti ugotavljam, da je šolstvo vse šibkejše, vse slabše je tudi v kulturi ... A vseeno je treba vztrajati!”
> STANKA GOLOB, antikvarka: “V osemdesetih, devetdesetih letih si lahko prodal marsikaj, takrat je šlo iz našega antikvariata na tone leposlovja, zdaj pa ga prodamo veliko manj.”
> ZLATA KRAŠOVEC, publicistka: “Če še otroci berejo samo zato, ker so prisiljeni, če jim knjige ne predstavimo na pravi način, potem branja ne bodo pogrešali in bodo z njim prenehali, takoj ko bo mogoče. Knjigo lahko rešijo starši, ki jo z ljubeznijo berejo svojim otrokom.”
> SAVA KOSMAČ, oblikovalka Kosovelovega manifesta Mehanikom!: “Kar grozna je misel, kako se okoliščine, v katerih je Kosovel pisal manifest, niso spremenile, le da danes nimamo novega pesnika, ki bi oznanjal nove čase, tako da je treba poseči po sto let starem besedilu.”
> VLADIMIR KAVČIČ, pisatelj: “Precej govorijo, da je jezik nosilec nacionalne identitete, a država niti slovenskemu jeziku niti slovenski literaturi ne zagotavlja kakšne pomembnejše vloge.”
> LADO KRALJ, pisatelj in literarni zgodovinar: “Mnogi še danes mislijo, da imaš na izbiro samo bodisi kapitalizem z vso kolateralno škodo bodisi neko drugo hudičarijo, ki si je nočejo niti predstavljati. Ampak ni res, vmes mora biti še kaj.”
> ZDRAVKO DUŠA, upokojeni urednik Cankarjeve založbe in prevajalec: “To je ta perverzni bančno-podjetniški model, ko mendžement prevzame vse v svoje roke in si domišlja, da lahko počne, kar hoče. Da so glavni oni, ne pa tisti, ki ustvarjajo.”
> SERGIJ PAHOR, nekdanji predsednik Sveta slovenskih organizacij: “Slovenci se v pismih ne znamo držati pravil. Prehitro žalimo, podžigamo osebne razmere, vpletamo ideologijo, preteklost ... S tem vsebina postane postranska. Izzivalec in izzivani stopnjujeta tone, to pa ni dialog. Samo strpnost rojeva strpnost, samo s strpnostjo se začne sodelovanje, ki je cilj dialoga.”
> BOGDAN BERDON, odvetnik: “Če boš v življenju na straži za pravico in resnico, če boš branil šibkejšega, bo proti tebi na stotine ljudi. Zakaj? Ker so ljudje škodoželjni.”
> SVETLANA MAKAROVIČ, pesnica in pravljičarka: “Treba se je bati tistih, ki pravijo, da ljubijo človeštvo. Meni je pomemben samo posameznik.”
> > MARKO SOSIČ, pisatelj in režiser: “Že mnoge popevke, zlasti v narodnozabavni glasbi, so polne tega, čemur težko rečemo nacionalni ponos ali domoljubje. Je kič, ki se lahko razraste v nevaren nacionalizem. Dragocena je slovenska kultura, ne pa že samo slovenstvo!”
> SAŠA VUGA, pisatelj: “Drugi Slovenci ne morejo razumeti, kaj mi, Primorci, začutimo, ko vstanemo in zapojemo Vstala Primorska. Poglejte, samo govorim o tem, pa imam že solze v očeh. Ni me sram.”
> LASZLO KRASZNAHORKAI, madžarski pisatelj, lavreat festivala Vilenica: “Ljudje najbrž ne pogrešajo samega komunizma, ampak bolj človeške odnose, zoprn pa jim je občutek negotovosti v svetu liberalnega in globalnega trga.”
> MARCEL ŠTEFANČIČ ML., esejist: “Politični teoretiki so se motili: kapitalizmu ne sledi komunizem, saj je bil svet, ki mu pripadamo, dejansko porinjen v novodobni srednji vek. Marsikje v svetu tudi niso daleč od ponovnega sužnjelastništva.”
> IGOR ŠTROMAJER, intermedijski umetnik in kurator festivala Pixxelpoint: “Če si iskreno želimo propada kapitalizma, ni dovolj, da se upiramo, temveč moramo sodelovati v njegovih procesih, mu pomagati čim prej propasti. Nalagati v kotel lokomotive kapitalizma zato, da se bodo kolesa čim hitreje vrtela, zlomila in lokomotiva se bo uničila. Takrat bomo lahko končno naredili družbo, kot jo bomo hoteli.”
> CIRIL ZLOBEC, pesnik: “Iz politike smo naredili priložnostno obrt. Za ministre imenujemo ljudi, ki se sploh ne spoznajo na področje, za katero naj bi skrbeli.”
> BRANIMIR ŠTRUKELJ, sindikalist: “Če bi mi sprejeli vse, kar od nas zahteva vlada, bi nam naše članstvo že zdavnaj pokazalo vrata. Naj tudi vlada pokaže, da jo je smiselno imeti. Če namreč sprejmejo vse, kar zahtevajo v Bruslju, potem vlade niti ne potrebujemo, pač pa zgolj izterjevalca v imenu Bruslja.”
> ROBERT GOLOB, direktor družbe Gen-i: “V državni politiki se je nekaj časa zdelo, da lahko pride do zasuka, da bomo presegli klasično strankokracijo in dali več besede ljudem, ki imajo kaj povedati, ampak se je vse sfižilo. Stranke so poskrbele za to. Zdaj je videti, da je drugače, a, verjemite mi, ni.”
> BORIS ŽULJ, gibanje Vseslovenska ljudska vstaja: “Če bi bil danes Janez Janša na oblasti, bi - glede na to, kaj se dogaja v državi - vsi leteli na ulice.”
> DAVORIN LENKO, pisatelj: “Spolnost je v naši družbi hkrati precenjena in podcenjena. Podcenjena, ker jo množicam vsiljujejo na vsakem koraku in je zaradi tega izgubila svojo vrednost, precenjena pa, ker jo postavljajo na piedestal kot eno največjih vrednot, celo norm.”
> ANDREJ TROBENTAR, slikar in kantavtor: “Že v stripih vidiš, kako družba poveličuje moške in kako je ženska po krivici manjvredna. Odnos do telesa bi moral biti brez oblastniških hipertenzij. Poglejte, kako je s tem v naravi! Vsake toliko opazujem muca, kako si oblizuje svojega lulčka. Se vprašam, ali bo tudi onaniral, ampak ne - on se samo umije!”
> TOMASSO CERNO, novinar: “Nekateri celo krivijo geje, da je tradicionalna družina v krizi. Razumete? Homoseksualci naj bi bili krivi za težave tradicionalne družine ... Zato pravim, da smo morda celo na slabšem, saj homoseksualce danes tudi obtožujejo po krivem. To se pred 60 leti ni dogajalo.”
FABIO NIEDER, glasbenik, skladatelj: “Koper se mi zdi mesto brez travm. Vemo, da je bila preteklost v naših krajih huda. A vse to je v Kopru končno mimo. V Kopru si lahko predstavljaš bodočnost. V Trstu to ni mogoče.”
> GIOVANNI KEZICH, izseljeni Tržačan, etnolog: “Trst je zelo kruto mesto, neprimerno bolj kruto od drugih v Italiji. Včasih se res zdi dunajska četrt. Četrt posojevalcev denarja, mešetarjev in posrednikov, prenesena na obalo Jadranskega morja. In zdi se mi, da to ni mesto, v katerem bi bilo ljudem všeč delati.”
> MARIJ ČUK, pesnik in upokojeni urednik slovenskih informativnih oddaj radiotelevizije Rai: “Žal je tako, da so tudi za uradno Ljubljano zanimive samo krizne razmere. Ni pa zanimivo, kar ni v krizi in kar ne tožari. Če ne tožiš in jokaš, nisi zanimiv.”
> VENCELJ TUŠAR, kmet iz Zakojce: “Če bi tisti, ki se ukvarjajo s kmetijsko zakonodajo, videli in vedeli, kako se pri nas dela, če bi sami dobili žuljave roke, bi pisali drugačne zakone.”
> > BRANKO RADIKON, direktor Kmetijsko-gozdarskega zavoda Nova Gorica: “Če bomo prodajali krompir na kilograme, imamo malo možnosti za uspeh, če pa bomo prodajali okus krompirja, imamo veliko priložnosti za prihodnost.”
> BOJAN ŠTANTE, direktor Doma upokojencev Nova Gorica: “Prišlo nam je v navado, da prav v vsaki stvari iščemo nekaj slabega. Zapičimo se v enega človeka, ki je pojedel kosilo, čeprav morda do njega ni bil upravičen, in ne vidimo 29-ih, ki so še kako potrebovali brezplačen obrok.”
IRENA VATOVEC PROGAR, direktorica Zdravstvenega doma Postojna, v času žleda: “Če vsak poskrbi za svoje tri sosede, bomo vsi preskrbljeni.”
> JERNEJ PAVLIN, direktor podjetja Oro met: “Najboljši delavec je zadovoljen delavec in prav je, da ga lahko nagradiš, ne da bi se bal, da se zaradi davčne obremenitve ne bo izšlo poslovanje. Kajti le z dobrim delavcem imaš lahko dobro poslovanje.”
> IVO BOSCAROL, podjetnik: “Delovno okolje vas mora motivirati, da se tja radi vračate in ste pri tem spočiti. Pri nas ne delamo nadur, ne delamo ob sobotah in nedeljah, nimamo omejene kave, ampak na koncu meseca vemo, koliko mora biti narejeno.”
> MIHA KOZINC, odvetnik: “Oškodovanje družbe je treba nujno preganjati tudi zato, da se nedopustno početje v družbah enkrat za vselej preneha. Če se tožb ne vlaga ali umika zaradi premoženjskega stanja toženih, je skoraj enako, kot če bi menedžerje spodbujali, naj v družbah naredijo čim večjo škodo, saj jih v tem primeru ne bodo preganjali.”
> VLADIMIR POLIČ, poslovnež: Zaradi gonje proti tajkunom velika večina misli, da vsi podjetniki kradejo in gledajo samo na lastne koristi. Prepričani so, da samo z delom ni mogoče priti do bogastva. Do hiše že, več pa ne. Torej, bogati kradejo. Tarča takih očitkov smo vsi po vrsti, tudi tisti, ki že vse življenje delamo pošteno. Na srečo pa del ljudi, resda manjši, ne meče vseh v isti koš.”
> ALEŠ PUČNIK, idejni vodja male vetrnice v Razdrtem pod Nanosom: “Mislim, da si mladi res želimo, da bi znala moderna družba brez večje škode za ljudi in živali še bolj izkoriščati preproste danosti, kot so voda, sonce in veter.”
> ALEKSANDER DOPLIHAR, zdravnik prostovoljec: “Ne zanima nas, zakaj so ljudje zašli v stisko, zavedamo pa se, da potrebujejo tudi prijazno besedo.”
> DUŠAN MILAVEC, scenograf: “Zdi se mi, da si prevečkrat zatiskamo oči pred današnjo resničnostjo. Mogoče je ne vidimo, ker se gibamo v drugačnih krogih, a že v sosednji ulici lahko najdemo pomoči potrebne.”
> JURE PIRŠ, nekdanji brezdomec: “Ko vidiš, da gre vse dol, se moraš vsak dan sproti opogumljati. Si govoriti, da boš prišel na malo zeleno vejico.”
> VANJA KOSMINA NOVAK, glavna sestra ZD Koper in prostovoljka v probono ambulanti: “Hudo je poslušati zgodbe ljudi, ki so v stiski zaradi drugih in zaradi krutih okoliščin, tako da nimajo več denarja niti za zdravstveno zavarovanje ...”
> DARKO ŽIBERNA, nekdanji direktor šempetrske bolnišnice: “Prisiljeni bomo varčevati tudi pri bolnikih - a je to nepotrebno in tudi nespodobno.”
> BRANKO SOBAN, novinar: “Človekove pravice so postale razkošje, in ni prav, da pridejo do svojega izraza le v dnevih blagostanja. Človekove pravice morajo priti do veljave v času kriz, ko zunaj grmi in treska.”
> VASJA BADALIČ, filozof: “V zahodnem svetu se ne moremo več pretvarjati, da nam človekove pravice karkoli pomenijo.”
> ZDENKA LOVEC, novinarka: “Včasih smo potovali marsikam, kjer pa so danes vojne, nemiri, revščina. Svet se je spremenil. Človek čuti manj svobode kakor nekdaj.”
> RUTH BECKERMANN, režiserka, dobitnica nagrade Darko Bratina: “Evropa je stara in ne bo imela več otrok.”
> BORIS KOBAL, satirik in režiser: “Mislim, da je v zatonu celotna evropska civilizacija. V ospredje prihajajo tisti, ki jih je naša civilizacija v minulih stoletjih pohodila - Azijci in Afričani. Prihaja njihov trenutek. Mogoče ne bo prelivanja krvi, mogoče bo šlo vse prek ekonomije. Brazilci, Kitajci, Indijci nas zlahka pojejo. Muslimani, ki so najbolj jezni, pa sploh. Da ne govorimo o Afričanih, ki smo jih izstradali. No, zdaj prihajajo poravnat račun.”
> BORIS PAHOR, pisatelj: “Če mi lahko naredite veselje, se, prosim, potrudite, da boste po svojih zmožnostih vsak zase in skupaj delovali in ravnali tako, da postanemo enotni.”
