Neusahljiv vzor za arhitekturo Krasa
Maks Fabiani: arhitekt, urbanist, profesor, župan, izumitelj, pisec, mislec, humanist je naslov stalne razstave, ki je od petka na ogled v njegovem domačem Štanjelu.
S tem dejanjem se začenja resnejše odkrivanje in razkrivanje javnosti zapuščine tega velikana uma evropskega formata, ki je pustil velik pečat ne le v Štanjelu, ampak tudi na Dunaju, v Ljubljani, Trstu in drugih evropskih mestih ter širom po Primorski.
“Maks Fabiani (Kobdilj 1865 - Gorica 1962, posthumno pokopan v letu 1984 v Kobdilju) se nam danes razkriva kot občudovanja vreden človek, na katerega smo njegovi Kraševci še posebej ponosni. Žal doslej v Sloveniji še ni bil deležen ustrezne pozornosti. Poleg Ustanove Maks Fabiani (UMF), ki je začela delovati v letu 1998 in ki danes hrani največjo zbirko del o tem velikem arhitektu, ter nekaj občasnih razstav, doslej še nismo imeli prostora, ki bi bil njemu trajno in javno posvečen,” so svetovno znanega sovaščana predstavili v Turistično-informacijskem centru (TIC) Štanjel, ki tudi po novem gostuje v grajskem kompleksu. “To bo od danes drugače, saj bomo v okviru nastajajočega Centra za arhitekturo Krasa (CAK) dobili v Sloveniji prvo, čeprav skromno, stalno razstavo o Maksu Fabianiju. S tem se kot Kraševci želimo vsaj malo oddolžiti tej pomembni osebnosti. Želimo pa tudi Štanjelu povrniti del nekdanjega sijaja. S posameznimi dejanji in nadaljnjim razvojem turizma nam počasi uspeva, da se vsaj približamo tistemu, kar je Štanjel pod njim nekoč že bil,” je prejšnji petek na odprtju razstave povedala vodja TIC-a Helena Kosmina.
Center za arhitekturo Krasa
Ideja o zagonu CAK je zorela več let ob nakopičenih razvojnih dilemah, ki jih odpirata bogata arhitektura Krasa in čedalje bolj prisotno zavedanje o pomembnosti ohranjanja za neprimerne posege občutljivega kraškega prostora. V letu 2008 je pobudo prevzela občina Komen in oblikovala manjšo projektno skupino, v kateri do danes sodelujejo predstavniki občinske uprave, UMF, Območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Nova Gorica, Obrtnega centra za restavratorstvo OCRA in arhitektka Aleksandra Torbica, kasneje pa se je skupini priključila tudi raziskovalna postaja ZRC SAZU iz Nove Gorice. Zagonski stroški projekta so znašali skromnih 48.000 evrov; od tega je tri četrtine krila Evropska unija iz programa Leader. “Naš cilj je, da CAK postane osrednja referenčna točka, znotraj katere bo do naslednje pomladi urejen študijski kotiček s knjižnico v prostorih TIC Štanjel, kjer bodo za javnost dostopna različna gradiva o arhitekturi Krasa: evidentirana, katalogizirana in delno digitalizirana gradiva o arhitekturi Krasa, katere bistveni začetni del so redka ohranjena Fabianijeva pisna dela; izpeljano strokovno srečanje na temo prenove in novogradnje na Krasu; izdelan strokovni priročnik o bistvenih značilnostih arhitekture Krasa s praktičnim prikazom skladnih gradbenih posegov; postavljen spletni portal z objavo kataloga obstoječega gradiva o arhitekturi Krasa, z najpomembnejšimi povezavami do zbirk, ki hranijo gradiva o arhitekturi Krasa, in z objavo digitalne verzije strokovnega priročnika ter stalna razstava Fabianiju,” je povedala Torbiceva v vlogi strokovne vodje projekta za ureditev CAK in v sodelovanju s Tino Jazbec in Natašo Kolenc soavtorica koncepta stalne razstave.
Stalna razstava o Fabianiju
Razstava temelji v glavnem na gradivu, ki ga je UMF podaril njen soustanovitelj, arhitekt in umetnostni zgodovinar Marko Pozzetto (1925 - 2006), eden največjih poznavalcev Fabianijevega življenja in dela. Material, zbran v “35-letnem raziskovanju po arhivih mest v trikotniku London - Krakov - Palermo”, kot ga je sam opisal, objavljen leta 1997 v veliki monografiji Maks Fabiani - vizije prostora, predstavlja osnovo arhiva UMF, iz katerega vodijo niti do 16 panojev stalne razstave.
S sprehodom med njimi odkrivamo malo znanega samosvojega ustvarjalca, naprednega inženirja ter tenkočutnega oblikovalca prostora. Iz njegovih spisov in življenjske poti se nam razkrije tudi kot pronicljiv mislec, inovator številnih izumov in vizionar, človek velikih mest in hkrati domačin s Krasa, na katerega je bil, čeprav razpet med nemško, italijansko in slovensko kulturo in jezik, a osebno deklariran kot Slovenec, vedno ponosen. Njegov opus - ustvarjal je še, ko je imel več kot 90 let - vključuje zasnove impozantnih mestnih palač, urbanistične ureditve velikih mest in trgov, kot tudi na videz obrobne posege v manjših krajih in vaseh na Goriškem in na Krasu - veliki arhitekt avstro-ogrske monarhije se je enim in drugim posvečal z isto natančnostjo in strokovno odgovornostjo. Svetovna arhitekturna stroka ga je že uvrstila med najpomembnejše arhitekte Srednje Evrope na prelomu iz 19. v 20. stoletje.
Kariera na Dunaju
Po študiju na dunajski Tehnični visoki šoli je kot mlad diplomirani arhitekt, kot prvi v monarhiji, ki je takrat bila z 12 narodi tretja evropska velesila, v letu 1902 dosegel še eminentni naziv - doktor urbanizma. Še istega leta je bil tudi imenovan za univerzitetnega profesorja na isti šoli. Kot osebni umetnostni svetovalec prestolonaslednika Franca Ferdinanda se je gibal v visokih krogih. V tisti čas sodijo njegove še danes slavne palače na Dunaju: Artaria, Urania, Portois&Fix; v Trstu: Casa Bartoli, Narodni dom; v Gorici: Trgovski dom. V obeh mestih, ki sta po letu 1920 pripadli Italiji, sta najbolj odmevali njegovi poklonjeni arhitekturi obeh sodobnih domov, sezidanih za potrebe slovenske skupnosti, zaradi česar je Fabiani med Italijani veljal za Slovenca, čeprav si ga sedaj lastijo sami.
V Ljubljani, kjer je preživel dijaška leta, je po potresu v letu 1895 zastonj pomagal z novim regulacijskim načrtom, ki velja za pionirski tekst o urbanizmu v slovenščini in je postal merilo in ogrodje za nadaljnji razvoj mesta, kateremu uporabno vrednost stroka pripisuje še danes. V njegovem načrtu, kjer je sledil želji karizmatičnega župana Ivana Hribarja, da se zgradi Ljubljana kot slovenska narodna prestolnica, je v mestu, ki je sicer takrat štelo manj Slovencev, kot jih je imel Trst, poskušal ohraniti najpomembnejše značilnosti v organizaciji ulic in trgov v navezavi s ključno vlogo grajskega griča in toka Ljubljanice. Obenem je, ob upoštevanju povečanja pretoka prometa in bodočih potreb ljudi predvidel mesto, kot se bo razvijalo v prihodnosti, kar je do neke mere realiziral v praksi njegov učenec, tudi znani arhitekt Plečnik, čigar rod tudi izvira s Krasa.
Nazaj na Primorsko
Leta 1917, ob koncu prve vojne, se je Fabiani, star 52 let, odločil za prelomen, marsikomu nerazumen korak. Na višku akademske kariere, mednarodne slave in velemestnega udobja je zapustil cesarski Dunaj in se vrnil v rodni Kobdilj. Tu se posveti stvarnim problemom povojne prenove, izdeluje regulacije krajev in vasi v Posočju, na Vipavskem, Goriškem in na Krasu, projektira prenove v vojni porušenih stavb, celih naselij, katerih je bilo skoraj 100, in načrtuje razvoj regije kot celote. V tem prvem poskusu regionalnega planiranja v Evropi se ukvarja celo z načrti za vzpostavitev vodne poti Jadran-Donava. Nato si v letih od 1935 do 1945, ko je bil župan Štanjela, prizadeva povrniti kraju nekdanji pomen in uspe z manjšimi, vendar celostno zamišljenimi ureditvami, kot sta Ferrarijeva vila in park, izpopolniti krajevnega duha, kakršnega poznamo še danes. Obnovljen po njegovih načrtih, je grad postal osrednji prostor družbenega dogajanja, večnamensko središče, kar je bila za tiste čase konceptualna novost. Tu so bili občinski prostori, šola, vrtec, knjižnica, zdravniška ordinacija in kinodvorana. Sledita še ena vojna, v kateri je bil Štanjel v letu 1944 porušen, ter po njej še danes nedokončana, delna obnova kraja.
Ob uničenem domu, kjer mu je zgorel tudi celoten arhiv, se leta 1947 dokončno preseli v Gorico, kjer je, v relativnem pomanjkanju, v 97. letu umrl. Tudi tu je bil, kljub visoki starosti, ta ljudski arhitekt do konca dejaven v svojem poslanstvu, ki izhaja iz udejanjanja njegovega vseživljenjskega vodila, ki je, kljub prihajajoči petdeseti obletnici njegove smrti, še vedno navdih vse številnejšim urejevalcem prostora širom po svetu. Tej vodilni misli se je ob odprtju razstave poklonil tudi Janez Koželj, član upravnega odbora UMF in profesor arhitekture na ljubljanski univerzi: “Tisto, kar danes na videz združuje najrazličnejše stilne arhitekturne načine, je prav gotovo notranja obveza, ki izhaja iz podrobno prepoznane enotne krajevne tradicije in potreb lokalnega prebivalstva, ki se kot genius loci pridružujejo splošni zasnovi dela, ki mora vsekakor biti sodobna. Poleg gojenja čuta za preprostost in jasnost pa se moramo v urbanizmu stalno zavedati sprememb, ki jih prinaša življenje, zato ni noben načrt popoln in nikoli dokončen”.
BOGDAN MACAROL
