Ni bilo več nikogar, ki bi izvrševal ukaze

Ob dveh zjutraj je napadalčevo topništvo pričelo obstreljevati nasprotnika od Rombona do Loga pri Tolminu. Med eksplozivnimi naboji so bili tudi taki s strupenim plinom. Italijansko topništvo je na začetku ostro odgovarjalo, kmalu pa je povsem utihnilo. Natančni zadetki in strupeni plin so hitro storili svoje. Italijansko topništvo ni oviralo topništva napadalcev, zato so ti nemoteno tolkli po nasprotnikovih položajih, še zlasti po topovskih gnezdih, in Italijanom so kmalu prekinili vsako medsebojno komunikacijo.

V štabu 2. italijanske armade, ki so mu napadalci že v nekaj urah v prvi polovici prvega dne napada dobesedno razsuli obrambo, precej časa niso vedeli, kaj se v resnici dogaja. Že opoldne se je pred Kobaridom znašla množica italijanskih vojakov, ki so se neurejeno umikali, bolje povedano - šlo je za popoln kaos.

Ni bilo časa, da bi slavili zmago

Tudi na pokopališču v Kobaridu so Italijani organizirali obrambo, toda val umikajočega se vojaštva je branilce kmalu potegnil za seboj. Topništvo je poskušalo ustaviti napadalce na osnovi še nejasnih informacij. Sprednje napadalčeve enote na motorjih in konjih so hitro obšle žepe odpora in so do sovražnikovih položajev prihajale na nepričakovanih mestih, z boka ali celo za hrbet. Celo majhne enote napadalca, desetine in vodi, so dosti številčnejše italijanske vojake spravile v paniko in do hitre predaje.

Ob 16. uri je padel Kobarid, toda napadalci niso imeli časa, da bi proslavljali zmago. Njihove kolone so hitele naprej, da bi čim prej zasedli pomemben prelaz Robič. Tudi italijanska poveljstva so izdala ukaz, naj njihove enote zasedejo Robič in utrjene obrambne črte pri Staroselu, toda bilo ni več nikogar, ki bi take ukaze lahko izvrševal.

Napadalec je že prvi dan dosegel izreden uspeh. Na dolžini 32 kilometrov izjemno težke frontne črte od Rombona do Sel je potisnil sovražnika v globino od štiri do devet kilometrov. Dobesedno v enem samem naletu je obvladal vse tri obrambne črte, ki so predstavljale osrednji obrambni sistem italijanske vojske na tem območju.

Tretji dan je začenjal italijanski umik s Soče dobivati biblijske razsežnosti. Niso se umikali samo vojaki, pridružili so se jim številni italijanski civilisti. Poraz pri Breškem Jalovcu je razbil vse iluzije italijanskega vrhovnega poveljstva, ki je računalo na odrešilen čudež, in sicer, da se bodo sovražne enote same od sebe ustavile, ko bodo dosegle določen cilj.

Šele tretji dan v poznih večernih urah se je general Luigi Cadorna odločil za umik za reko Tilment in je opustil koncept odločne obrambe, za katero se je optimistično ogreval tudi novoimenovani poveljnik 2. armade general Luca Montuori, ki je zamenjal generala Luigija Capella. Bitke na Soči so bile končane.

Premoč Slovencev na Tržaškem in Goriškem

Za Slovence je veliko spremembo pomenil nastanek države južnih Slovanov. Vendar jih je nova država kmalu močno razočarala. Togo avstrijsko birokracijo in nemško hegemonijo je zamenjala razpuščena in skorumpirana balkanska hegemonija, v kateri so na vseh področjih imeli prevlado Srbi. Tako je na primer jugoslovanska vojska leta 1938 imela 165 generalov, toda samo štirje niso bili srbskega rodu. Kmalu po nastanku Kraljevine SHS so izbruhnili hudi politični spori med Srbi in Hrvati, ki so v drugi svetovni vojni prerasli v krvav zaplet.

Združitev Države SHS je potekala pod taktirko Svetozarja Pribičevića in njegovega klana, ki je imel glavno besedo v hrvaško-srbski koaliciji v Zagrebu. Pribičević je imel stike s srbskim premierjem Nikolo Pašićem še pred vojno, sama združitev pa je potekala v veliki naglici, brez referenduma, brez parlamentarne privolitve ali volitev. Podobno kot Italijani so bili tudi Srbi pijani od zmagoslavja. Slovencem in Hrvatom so srbski oblastniki dali na voljo ponudbo v slogu vzemi (pod srbskimi pogoji) ali pusti in pojdi na svoje (v nemške oziroma italijanske kremplje).

Podpolkovnik Dušan T. Simović, ki je 13. novembra kot odposlanec srbskega vojskovodje Živojina Mišića prispel v Zagreb, predstavnikom Narodnega sveta v Zagrebu ni pustil nobenih iluzij. Dejal je, da je Srbija v tej vojni izgubila 1,5 milijona ljudi in da si ne more privoščiti nastanka države, v kateri ne bi živeli njihovi sonarodnjaki. Srbiji naj bi po “pravici orožja” pripadli celotna Bosna in Hercegovina, Vojna krajina, večina Dalmacije do rta Planka pri Šibeniku, dober del Slavonije, Bačka, Banat in Vojvodina. Samostojni Hrvaški bi pripadlo nekaj županij v okolici Zagreba. Že 1. decembra 1918 je bila v nerazumljivi naglici ustanovljena nova Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. S kolikšno naglico in na kakšen način je nastajala nova državna tvorba, priča dejstvo, da je dr. Anton Korošec, sicer predsednik obeh narodnih svetov, v Zagrebu in v Ljubljani, v času združitve bival v Franciji in zamudil na združitev Države SHS s Kraljevino Srbijo. Beograd je spretno izkoriščal strah Hrvatov in Slovencev pred Italijani.

Ta strah niti ni bil povsem neutemeljen. Pred prvo svetovno vojno je bilo na Goriškem in Tržaškem šestinpetdeset občin, samo v treh mestnih so imeli večino Italijani, v vseh drugih pa Slovenci. Danes imajo večino le še v treh občinah za italijansko mejo. Pred drugo svetovno vojno so Slovenci imeli v svojih rokah 88 odstotkov zemlje, in zanimivo bi bilo vedeti, koliko je imajo danes. Tudi na Koroškem so po prvi svetovni vojni nastale nemške podtalne, skrajno nacionalistične skupine, ki so pozneje postale steber nemškega nacizma, Slovenci pa so bili njihova priljubljena tarča.

1,520.000 mrtvih

Slovenci so v prvi svetovni vojni plačali hud davek v žrtvah in v škodi, čeprav v njej niso imeli nobenih osebnih niti kolektivnih interesov. O žrtvah prve svetovne vojne na Slovenskem še vedno nimamo ustreznih raziskav. Najdlje je šel turistični vodnik Nova Gorica (vodnik po mestu), SISart - Turizem skozi zgodovino in umetnost, IKI 1998 Nova Gorica, v katerem piše dobesedno: “Prva svetovna vojna je v letih 1915-1918 to območje spremenila v soško fronto, na kateri je v dvanajstih ofenzivah izgubilo življenje 1,176.000 vojakov.”

Vladimir Gradnik je prvi pri nas resno analiziral razmerja vojaških moči na obeh straneh, izgube ter število mrtvih in ranjenih. Opozarjal je na velike razlike glede ocene števila žrtev pri različnih avtorjih. V svoji knjigi govori samo o “izgubah” na obeh straneh, ocenjevanju števila padlih na soški fronti se je raje izognil. Italijani naj bi po Gradnikovih virih izgubili 665.900 vojakov, nasprotnik pa 412.000, skupaj torej 1,177.900 ljudi (Gradnik, Krvavo Posočje, str. 212). Po vsej verjetnosti so v omenjenem novogoriškem turističnem vodniku zaradi nepoznavanja vojaške tematike podatek o izgubah, kot ga navaja Gradnik v vojaškem smislu (Gradnik je kot poklicni vojak pred očmi seveda imel mrtve, ranjene, pogrešane, zajete in pobegle vojake, ki so bili za vojaški stroj držav, vpletenih vanjo, izgubljeni, niso pa bili nujno mrtvi), spremenili v padle vojake.

Enciklopedija Slovenije ima pri geslu soška fronta razpredelnico, ki je do neke mere zanesljiv vodnik po tej tematiki (glej Enciklopedija Slovenije, geslo Soška fronta, str. 171). Celotne izgube na soški fronti naj bi znašale 1,520.000 ljudi (upoštevamo tudi obolele v opombah na strani 171), mrtvih je bilo 186.621, ranjenih in zastrupljenih 687.277, izginulih in ujetih pa 524.424. Omeniti velja študijo avstrijskega znanstvenika dr. Wilhelma Winklerja, ki jo upošteva tudi avstrijska uradna zgodovina o prvi svetovni vojni, in sicer, da se je za kar tri četrtine pogrešanih vojakov pozneje izkazalo, da so bili v resnici mrtvi.

V prvih enajstih bitkah na Soči je bilo po Pavanovih podatkih pogrešanih vojakov dvakrat več kot padlih. Če trditev dr. Winklerja drži, v prvih enajstih soških bitkah ni padlo samo 128.000 vojakov, katerih smrt je nedvomno dokazana, ampak velja tej številki dodati še tri četrtine od števila pogrešanih vojakov, torej 184.000 mrtvih; nepovrnljive izgube v bojih na Soči so na obeh straneh samo do septembra 1917 presegle številko 300.000 padlih, nebojne nepovrnljive izgube (umrli v zaledju zaradi posledic soških bitk) pa tu sploh niso prištete, kar dodatno pomeni več kot 100.000 umrlih vojakov v zaledju. Po Pavanovih podatkih število dokumentiranih smrti znaša tako 42 odstotkov vseh padlih na bojnem polju; torej gre za skoraj popolnoma enako razmerje, štiri proti šest, kot obstaja med znanimi in neznanimi padlimi italijanskimi vojaki v grobnici v Sredipolju (Redipuglia). Zgolj naključje?

Vsem je jasno, da so “dokumentirane smrti” (padli vojaki, katerih smrt je mogoče dokazati s pobranimi izkaznicami ali ploščicami) le del celotnega mozaika, da je bilo mrtvih v resnici precej več. Prizadevati si moramo seveda za spoznanje celote, saj je samo to prava resnica. Na nekem portalu o soški fronti smo našli trditev, da je bilo tam 300.000 padlih, kar je število, ki je v vsakem primeru prenizko. Razlika v številu padlih, ki jo ponujata ta portal in omenjeni goriški turistični vodnik, je kar štirikratna, kar je neresno.

Knjiga Mira Simčiča Preden listje odpade, bomo doma (Slovenci v prvi svetovni vojni 1914-1918) je izšla pri založbi Buča v Ljubljani. Na voljo je tudi njegova biografija feldmaršala Svetozarja Borojevića, leta 2011 izdana pri založbi Intelektualne storitve. Kupci, ki bodo ob naročilu omenili, da so bralci Primorskih novic, bodo deležni posebnih ugodnosti. Naročila pri Buča, Kolarjeva 47, Ljubljana, tel. 01 230 65 80, buca@siol.net.

Nepovrnljive izgube v boju naj bi v celotni prvi svetovni vojni znašale 63,6 odstotka vseh padlih, med nebojne nepovrnljive izgube sodi kar 14 odstotkov vojakov, ki so umrli v zaledju zaradi posledic ran (tri četrtine vseh ranjencev je bilo ranjenih s topniškimi in minometnimi izstrelki, rane so se okužile, primernih zdravil ni bilo), 15,4 odstotka jih je umrlo zaradi posledic bolezni, en odstotek tovrstnih izgub je bil posledica različnih nesreč, 0,4 odstotka pa posledica zastrupitev.

1,520.000 žrtev je po vsej verjetnosti dokončno število celotnih, nepovrnljivih in povrnljivih izgub soške fronte; gre za številko, ki temelji na resni raziskavi po dosegljivih virih in se verjetno ne bo več kaj prida spreminjala. Tudi številke o padlih, ranjenih, pogrešanih in zajetih po vsej verjetnosti držijo.

MIRO SIMČIČ

Ranjeni avstro-ogrski vojaki v italijanskem ujetništvuMusei Provinciali Di Gorizia