“Nihče še ni od mene zahteval, naj pišem tako ali drugače”
O 50. jubileju kiparskega simpozija Forma viva so minuli teden brali tudi onkraj oceana. Pod članek, objavljen v osrednjem kubanskem časniku, se je podpisal urednik tamkajšnje kulturne redakcije Pedro de la Hoz.
Simpatični sivolasi Kubanec z raskavim glasom se je kakih deset dni družil z zaprašenimi umetniki na polotoku Seča. Videno, slišano in prebrano pa je nato strnil v reportažni zapis za Granmo - dnevnik, ki nosi ime po ladji, ki je leta 1956 iz Mehike pripeljala na Kubo Fidela Castra, Ernesta Che Guevaro in ostalih 80 borcev kubanske revolucije. Njegovo zanimanje za Formo vivo ter pomen časnika (v resnici političnega glasila), za katerega dela, sta bila dovolj dobra razloga za mednovinarski klepet.
>Kako ste izvedeli za Formo vivo?
“Zanjo sem prvič slišal že pred več kot dvajsetimi leti, ko sem poizvedoval o mednarodnih kiparskih simpozijih. Odkril sem, da se je simpozij Forma viva začel že leta 1961, da še traja in da ima odličnega organizatorja, Antona Biloslava. Veliko več sem o Formi vivi spoznal, ko sem prejel prve kataloge, zlasti spominskega, ki je izšel leta 1981 ob 20-letnici simpozija. Mislim, da to ni le najstarejši, pač pa tudi v umetniškem smislu najbolj dosleden simpozij.”
“Na Kubi o slovenski kulturi nekaj že vemo. Imamo, denimo, prevode Prešerna. Poezijo imamo zelo radi, in to je še ena stvar, ki nas druži z vami.”
>Ste si ga zato letos želeli ogledati še od blizu?
“Letos je bila zelo posebna priložnost, 50 let simpozija. Pol stoletja je celo življenje. Mislim, da je prav, da se takšen jubilej slavi ter da ljubitelji umetnosti v Sloveniji, na Kubi in drugod po svetu spoznajo Formo vivo.”
>Eden od letošnjih treh gostujočih umetnikov je bil kubanski kipar José Ramón Villa Soberón. Domnevam, da je bil tudi to razlog za vaš prihod.
“Vsekakor. Villa je eden od najboljših in najbolj cenjenih umetnikov na Kubi. Naredil je zelo pomembne skulpture, ne samo Lennonovo, ki je najbolj znana. Njegovo delo je, denimo, tudi kip Matere Terezije. Villa je posebnež, ker obvlada obe umetniški govorici - realistično in abstraktno. So dobri realistični kiparji, ki ne znajo delati abstraktnega, in so abstraktni, ki ne obvladajo realizma. Villa je zelo dober v obojem.”
>Zanj to ni bil prvi obisk v Sloveniji? Kaj pa za vas?
“Ja, zame pa.”
>S kakšnimi vtisi se vračate domov?
“Slovenijo sem doživel kot majhno deželico, še manjšo, kot je Kuba, z manj prebivalci, z drugačno govorico ... A v marsičem smo si tudi podobni. Vsaj v tem istrskem prostoru je občutiti močan morski pridih. Všeč nam je torej morje, navezani smo nanj. Druži nas tudi to, da smo simpatični ljudje ... Na Kubi o slovenski kulturi nekaj že vemo. Imamo, denimo, prevode Prešerna. Poezijo imamo zelo radi, in to je še ena stvar, ki nas druži z vami. Zelo dobro se mi zdi, da se Slovenci odpirate svetu - ne le Evropski uniji, katere del ste, ampak tudi širše.”
>Ste za to, da ste lahko pripotovali k nam, morali prositi kubansko oblast za posebno dovoljenje?
“Ne, to ne. Bi pa skoraj moral prositi za posebno dovoljenje za vstop v Slovenijo!” (smeh)
>Kako to?
“Čeprav imata Kuba in Slovenija diplomatske odnose, nimata predstavništev. Ambasada vam najbližje države, ki na Kubi prestavlja Slovenijo, je madžarska. No, nekaj težav smo imeli pri sporazumevanju z madžarskim konzulatom, a naposled se je vendarle vse dobro izšlo.”
>Dovoljenja kubanske oblasti torej niste potrebovali?
“Odpotovati s Kube je za nas lažje, kot se morda zdi. Obstaja nekakšna satanizacija naše oblasti, češ, da nas Kubancev ne pusti iz države. Nekakšno dovoljenje je res potrebno, a glede na reforme, ki jih uvaja Raul Castro, je pričakovati, da že prihodnje leto ne bo več tako.”
“Zapustiti Kubo je za nas lažje, kot se morda zdi. Obstaja nekakšna satanizacija naše oblasti, češ, da nas Kubancev ne pusti iz države.”
>Torej se stvari na Kubi spreminjajo?
“Spreminjati so se začele po zadnjem kongresu stranke z Raulom Castrom. Dogajajo se počasi, korak za korakom, a vendarle se.”
>Denimo, kako? Povejte kakšen konkreten primer.
“Predvsem zasebni sektor dobiva več manevrskega prostora. Država si prizadeva za večjo gospodarsko učinkovitost, za to, da denarja ne bi metali proč. Bolj odprti postajamo v trgovanju s tujino. Eden od aktualnih ukrepov je, denimo, osvoboditev trgovine z avtomobili in nepremičninami. Država ne sme biti pokroviteljski zaščitnik. Vsi se strinjamo, naj ohrani v svoji domeni osnovne socialne storitve in da ostane lastnica zemlje, elektrike ... Ostalo pa naj upravlja privatni sektor. A to ne pomeni, da naj bo država neoliberalna in da naj omogoči privatizacijo vsega.”
“Na Kubi ni 'normalne' opozicije. Opozicija je plačana, in to zelo dobro, v dolarjih.”
>Časnik, za katerega delate, Granma, je pravzaprav organ Castrove komunistične stranke, to je jasno zapisano tudi na njegovi naslovnici. Koliko ste novinarji takšnega medija sploh lahko svobodni pri svojem pisanju?
“To je malo čudna zadeva. Zase lahko rečem, da pišem to, kar hočem. Nihče še ni zahteval od mene, naj pišem tako ali drugače. Pri svojem delu sem popolnoma svoboden. Kultura, šport in podobno so bolj odprta področja, ne tako 'problematična'. Stranka izraža svoja stališča zlasti prek uredniških uvodnikov, mnenjskih žanrov ... Jaz v svojih člankih izražam svoje mnenje in poglede, pa če je to funkcionarjem stranke všeč ali ne. So bili primeri, ko jim kaj dejansko ni bilo všeč, a to je njihov problem, ne moj.”
>Imate na Kubi novinarski kodeks in društvo novinarjev?
“Obstaja etični kodeks in obstaja tudi združenje novinarjev. Sem član tega združenja, a pasiven. Večjo pripadnost čutim do društva pisateljev in umetnikov Kube. Počutim se bolj pisatelj kot novinar.”
>O čem pa pišete? Kot pisatelj, mislim.
“Z novinarjem Luisom Báezom sva napisala več knjig. Na primer trilogijo knjig o bolivijskem predsedniku Evu Moralesu. Obdelala sva zanimiv proces tamkajšnje mirne družbene revolucije. Napisala sva tudi knjigo Revelaciones de una leyenda (Razkritja neke legende, op. p.), ki govori o najbolj fascinantnem hotelu na Kubi (Hotel Nacional de Cuba), ki je pripadal ameriški mafiji. Še danes je to hotel, v katerega zahajajo znamenite osebnosti, denimo Oliver Stone, Steven Spielberg, Charles Aznavour. Napisal sem tudi knjigo intervjujev, v kateri sem zbral 23 pogovorov s pomembnimi kubanskimi kulturniki, umetniki, na primer z balerino Alicio Alonso, glasbenikom Chuchom Valdésom ... Pravkar pa pišem knjigo z naslovom Los que llegaron (Tisti, ki so prišli, op. p.). Gre za 20 pogovorov s tujci, ki so se odločili živeti na Kubi. Najpogosteje se govori o tistih, ki so odšli. Zdelo se mi je zanimivo za spremembo spregovoriti o tem, zakaj so se nekateri ljudje odločili za življenje na Kubi, kljub vsem težavam, ki jih prinaša.”
“ZDA porabijo veliko denarja za ustvarjanje internega prevrata. Iz svojega letnega proračuna porabijo več milijonov dolarjev, zato da povzročajo težave Kubi.”
>Kakšna je danes po vaši oceni svoboda tiska na Kubi?
“Še vedno zelo omejena. Kubo je treba razumeti kot državo, ki je v vojnem stanju. Sicer ne gre za vojno, kakršne so bile, denimo, balkanske, traja pa že petdeset let. Ameriška administracija vodi veliko vojno proti Kubi. ZDA porabijo veliko denarja za ustvarjanje internega prevrata. Iz svojega letnega proračuna porabijo več milijonov dolarjev, zato da povzročajo težave Kubi. Prav ta konflikt z ZDA je glavni razlog za omejeno svobodo izražanja pri nas, predvsem svobodo političnega izražanja. Zaželeno bi bilo, da bi, tako kot Granma zastopa mnenje vladajoče stranke, drugi mediji zastopali drugačna mnenja. A to bo mogoče šele, ko se bodo zrahljala trenja z ZDA.”
>Se sploh kdaj bodo?
“Upam, da ja. Upam, da se bo v prihodnjega pol stoletja vendarle kaj spremenilo. A to bo zelo težko. Na Kubi ni 'normalne' opozicije. Opozicija je plačana, in to zelo dobro, v dolarjih. Zaslužijo več kot midva skupaj, veliko več! Poleg tega je embargo še vedno zelo močen. Pravzaprav vse bolj. Denimo, slovenski trgovec ne more skleniti posla s Kubo, če ima posel tudi z ZDA. Ker bo tako izgubil posel v ZDA. Neverjetno, ampak v ZDA nimaš svobode sklepati posle s Kubo.”
ILONA DOLENC
