“Nikdar nisem bil človek. Vedno angel.”

Obenem pa je njegova govorica ves čas tudi tišina, ker poezija ni samo govorica, ampak obenem govorica in tišina - zanj pa je poezija edina govorica. Pogrebi imajo kot socialni ritual navadno žalostno funkcijo: da ponovno utemeljijo neko skupnost živih na razmejitvi od mrtvih. Tomaž Šalamun pa je v jeziku naredil tako eksplozijo, da je pokazal, da so tovrstne polarizacije zgrešene. Če je danes kdo mrtev, to gotovo ni Tomaž Šalamun, nesmrtni, večni, svetli Tomaž Šalamun, ki je napisal, da s svojim življenjem odhaja tja, kjer je, in da je smrt samo napaka v imenovanju tistih, ki jim je bila zakrita luč. In ki je živel z zavestjo, da je svet razpad sveta. In je obenem živ pisal o sebi, kot da je že mrtev, ko je spregovoril skozi svojo smrt v pesmi Epitaf, v kateri zavrača vsako varno začrtovanje meje med živimi in mrtvimi, na kateri ljudje utemeljujejo socialno življenje.

Tomaž Šalamun je povedal: “Nikdar nisem bil človek. / Vedno angel.”

Teh besed nikdar nisem razumel metaforično. In če je rekel, da je poezija zato, ker človek ni bog, in je to tisto, kar človek najteže prenese, tega nikdar nisem razumel kot skrušeno pristajanje na človeške omejitve, ampak kot klic po njihovem preseganju: po tisti transformaciji subjektivnosti, ki sta ji Dante in Pasolini rekla trasumanar.

Brati: ljubiti je naslov ene njegovih pesmi. Brati, resnično brati poezijo Tomaža Šalamuna že pomeni ljubiti, ker se ta poezija dogaja tako, da transformira subjektivnost bitja, ki bere. Kot vračanje vida slepim. Ki lahko tudi boli.

Tomaža Šalamuna sem, odkar sem mu prvič pogledal v žareče oči, doživljal kot bitje, ki s silovito energijo generira ljubezen. Po vsem svetu, na vseh kontinentih. “You are loved here,” mu v Sinji stolp iz Amerike sporoča Kevin Holden. “Šalamun, pesnik radosti, što me spasao / smrti i naučio, da se radujem tom životu(,)” piše Milan Đorđević. Šalamun, ki ga je Jure Detela v svoji predsmrtni pesmi imenoval “divji mojster”, je zmogel najbolj direktno operirati z energetsko ravnjo jezika. O pisanju poezije je napisal:

“Tako kot

v ljubezni

se vse

izkaže.

Besede drhtijo,

če so

prave.

Tako kot telo

drhti v

ljubezni,

drhtijo besede

na papirju.”

Ni instance, ki bi tu lahko karkoli prikrila. Pesnik pravi: “Božja dlesen tega več ne / prikrije.”

“(V)sakega ljubim, ki me spozna.” Ta ljubezen ni stvar emocij, ampak - v vsej visceralni direktnosti - stvar spoznanja, nekaj absolutno nadosebnega. Šalamun ne operira z emocijami, ampak z mehanizmi, ki generirajo emocije. In ko tu podre vse sentimentalne iluzije, odpira prostor za soočenje z neznosno intenzivnostjo absolutne ljubezni.

Zdaj se vprašam, ali to, kar sem rekel o branju in ljubezni, sploh vzdrži ob tej intenzivnosti. Marina Cvetajeva je pisala Rilkeju - malo pred njegovo smrtjo -, da on ni njen najljubši pesnik, ampak da je naravni pojav, ki ne more biti njen in ki se ga ne ljubi, ampak vzdrži.

Ko sem Tomaža Šalamuna čisto zadnjič videl v fizični podobi, je imel ob sebi fotokopijo knjige s korespondenco med Cvetajevo, Pasternakom in Rilkejem, v kateri je to pismo.

Pomislil sem, da je Cvetajeva pisala tudi njemu.

Šalamun je tak. Šalamun je dosegel to najvišjo stopnjo, da resnično vprašanje ob njegovi poeziji ni, kaj si kdo misli o njej, ali je nekomu všeč ali ne, ampak samo to, ali jo vzdržimo ali je ne vzdržimo.

Ampak ljubezen, o kateri govori Šalamun, je prav to vzdržanje.

On je vedno potreboval ogromne prostore; ne samo prekooceanskih in medkontinentalnih daljav, ampak intergalaktične. In medjezikovne. Preko daljav je bil vedno percipiran mnogo jasneje kot od blizu. V njegovi drži je bilo nekaj aristokratskega, nekaj, kar me spominja na druge čase. Nekoč mi je na razglednico iz Ferrare, na kateri je fotografiran Castello Estense, napisal: “Tu so naši bratje!” In najbolj udarno pesem o tem, kako Tomaž Šalamun dela zgodovino, je napisal Jacques Roubaud, ki ni samo eden največjih živečih pesnikov v francoskem jeziku, ampak tudi preučevalec lirike okcitanskih trubadurjev. Tomaž Šalamun je pisal v slovenščini in v njej odprl nove, dotlej neslišane registre, ampak nič manj kot protagonist dogajanja v Sloveniji ni bil protagonist dogajanja drugje; zgodovino poezije v Združenih državah Amerike je soustvarjal od sedemdesetih let naprej, od časa, ko je na primer pisal in bival v tesni bližini z Bobom Perelmanom, do danes, ko njegova poezija oblikuje tamkajšnje mlade pesnike. Ob načinu, kako je pisal v slovenščini, se spet spomnim na neko pismo Cvetajeve Rilkeju; ona pravi, da pesnik lahko piše v francoščini, ne more pa biti francoski pesnik; da ona ni ruska pesnica in da se vedno čudi, če jo imajo za tako; kajti človek je pesnik prav zato, da ne bi bil Francoz, Rus in tako naprej.

Intenzivnosti Tomaža Šalamuna v zanj premajhnem slovenskem okolju mnogi niso vzdržali. Bila so obdobja, ko je lahko pisal pesmi samo zunaj Slovenije. Eden najbolj znanih verzov iz Pokra govori o izselitvi - čeprav je Šalamun obenem ves čas z veliko ljubeznijo delal za to, da bi bil ta prostor večji in bolj bivalen. Sam je vanj vstopal kot veter. In v tem prostoru, kjer mumije še vedno akademsko trepljajo strast in bolečino, Pascala, ki se je potrudil, in Bacha, ki se mu je posrečilo, so bile reakcije nanj včasih čudne. V Sloveniji - ampak samo v Sloveniji - sem večkrat slišal celo zavistne pripombe, da je Šalamunova logika pravzaprav potopljena v območje razmerij socialne moči in podobno. Zato bi rad enkrat za vselej poudaril: ravno Tomaž Šalamun, ki je sicer sijajno obvladal “socialno mimikrijo”, ni bil potopljen v socialno dimenzijo, ampak se je kot pesnik onkraj nje direktno soočal s fantazmatskimi okvirji, na katere je pripeta družbena realnost, in z mehanizmi, ki to realnost poganjajo. Zgodovina, ki ga je resnično zanimala, je bila zgodovina svetlobe, in njegova metoda je Metoda angela. Bil je svetel in blag, obenem pa se je ves čas gibal v sferi sanj in somraka in vedel je, da resnična eksistencialna prostost vključuje soočenje z monstruoznim. Tako kot Yeats je poznal zakonitosti, po katerih imaginacija transformira realnost. Ravno poznavanje teh območij mu je dajalo tisto zavestno željo, da s svojo poezijo neke prostore oblikuje, da nanje vpliva, da vanje intervenira; željo, “oblikovati svetovno energijo”, kot je napisal. “Ko ti z dlanjo naredim usta, ostanejo. / Pokajo. Menjujejo barvo. Kličejo rdeče iz sivega,” piše v pesmi Kristus pred Hermesovimi vrati. Ko se je neprizanesljivo soočal s fantazmatskimi mehanizmi, ki poganjajo svet, so prišle na dan tudi najbolj travmatične vsebine; tako travmatične, da se še danes najdejo ljudje, ki na primer težko razumejo, zakaj je njegova pesem Zakaj sem fašist antifašistična pesem.

Tomažu Šalamunu, ki je z blagim sarkazmom govoril, da je zunaj poezije nepismen, je včasih kdo očital celo, da ni dovolj, če nekdo samo piše pesmi, ampak mora biti multiaktiven angažiran intelektualec, ne pa samo pesnik, ki poje kot ptica. Kot da ni prav pozicija, ki jo je živel Tomaž Šalamun, pozicija totalne posvetitve poeziji, najbolj angažirana pozicija. V njej je vztrajal zelo zavestno; pripovedoval mi je, kako mu je bil pri tem pomembna opora življenjski nasvet, ki mu ga je nekoč dal Vasko Popa. S to pozicijo je - on, ki ni popustil glede svoje želje - za ves prostor, v katerem je dihal, odpiral eksistencialno prostost. Izbruh njegove poezije je bil za slovenski prostor sam po sebi pomembnejše politično dejanje, kot bi bila kakršnakoli politizacija. Njegove pesmi niso samo zahtevale drugačne mentalne klime, ampak so jo, ko so bile tu, s svojim novim jezikom že vzpostavljale - in so s tem nepovratno spremenile ves prostor na vseh ravneh. Na primer: danes lahko Nataša Velikonja navede prav njegovo osvobajajočo poezijo tudi med “temelji, na katerih se je v sredini osemdesetih let oblikoval gejevski in lezbični aktivizem”.

Tako kot za nadrealiste za Tomaža Šalamuna poezija ni bila literatura, ampak stanje duha. Ki ni zvedljivo samo na pesništvo. Tomaž Šalamun je sodeloval tudi v revolucioniranju vizualne umetnosti. In tudi tu je bila njegova vloga svetovno pomembna. S svojimi dejanji v skupini OHO je bil predhodnik sodobne umetnosti, udeležen v gibanju, ki je vzpostavljalo novo senzibilnost, novo konceptualizacijo subjekta in objekta, novo, defetišizirano razmerje do sveta.

Ko mi je Metka Krašovec nekaj dni pred njegovo smrtjo povedala, da se Tomaž zdaj resnično poslavlja, sem v temi več ur hodil po mestu in mislil na črto, ki jo je v času OHO-ja s kredo vlekel po Novem Sadu. Kako ta črta še traja; kdor je enkrat na ta način skozi prostor vlekel črto, nikoli ne neha vleči te črte.

Ta črta se je nekje srečala s črto Barnetta Newmanna; kjer je Newmannova črta poniknila, piše Šalamun, je on vzniknil kot črn, temno moder svetleč cvet, nedotakljiv in nedotaknjen - v soju Zoharja in Abrahama Abulafie, gnostikov in neoplatonistov, odpiralec prostorov, v katerih se ljubezensko objameta Kristus in Hermes kot pri Nervalu.

A v bistvu je črta, ki jo je vlekel - ki jo vleče -, krvaveča. V nekem intervjuju je o svojem pisanju rekel, da je on kot zajček, ki mu krvavi šapica in pušča sled, ko teče po snegu.

Tomaž Šalamun je umrl, ko so začele v Ljubljani padati prve snežinke prvega snega. Nekoč je o sebi rekel, da si je želel biti mediteranski pesnik - ampak to zanj ni mogla biti želja po geografski zamejitvi. V neki pesmi piše o vsem, “kar se v zasneženih gozdovih veže na Mediteran”. Ena njegovih najbolj božanskih pesmi, Pastir, govori o snegu, smrti, samoti.

Je ena najveličastnejših možnih izjav o samoti. Ki ni preprosto samota nekoga med drugimi, ampak samota v odnosu do lastnih atributov; samota ločenosti od lastnih slasti, lastnih žvižgov. Totalna depersonalizacija. Tomaž Šalamun, ko govori o Tomažu Šalamunu, ve, da ne govori o sebi, ampak ravno tu dosega višek depersonalizacije. Tako kot Majakovski.

“Tomaž Šalamun je pošast. / Tomaž Šalamun je drveča krogla v zraku. / Nihče ne ve za njeno orbito. / Leži v polmraku, plava v polmraku. / Ljudje in jaz jo gledamo, začudeni, / upamo dobro, morda je zvezda repatica.”

In ravno v tej depersonalizaciji Tomaž Šalamun pooseblja poezijo. Še več: pooseblja prostor, iz katerega prihaja poezija. Če danes lahko rečem, da je Tomaž Šalamun eden največjih pesnikov svojega časa na svetu, to sploh ni poskus nekakšnega ocenjevanja, ki bi bilo smešno, ampak izraz spoznanja, da je s svojim pisanjem na svetovni ravni vzpostavil neki nov način obstajanja poezije. Zlasti njegovo poezijo zadnjega obdobja berem kot zavestno vzpostavitev načina pisanja iz vzdržanja tiste mejne pozicije, na kateri se dogaja čisto zadnja, v nekem pismu zapisana Rimbaudova pesem, za katero obstajata dve tradiciji branja: ena, ki so jo zagovarjali nadrealisti, je to pesem prepoznala kot Rimbaudov najvišji duhovni testament, drugi pa so govorili, da to sploh ni pesem, ampak da se je Rimbaud v pismu pošalil. Skratka: totalno tveganje, ki zahteva prepoznanje neprepoznavnega v fluidnem območju, v katerem pesnik operira s stvarmi, ki hkrati so in niso - prav tu pa se dogaja resnična transformativna moč poezije.

V Šalamunovih zadnjih knjigah se jezik vedno bolj giblje po avtonomni logiki, ki problematizira običajno referencialnost, obenem pa je ta poezija na vsaki točki videna in seksualno intenzivno telesno občutena. Šalamun je način obstajanja poezije na dotlej neslišan način približal načinu obstajanja glasbe. V otroštvu je bil izredno nadarjen glasbenik; potem se je od tega odvrnil - a glasbeni princip se je vrnil v njegovi poeziji; ne samo v njenem zvenu, ampak v temeljnem načinu, kako se v njej povezujejo črke, besede, podobe.

Nad svojim pisanjem je bil sam osupel; enkrat mi je celo napisal, da se mu včasih zdi kot žabji mrest. Toda če vzamem to prispodobo dobesedno, se pokaže nekaj čudovitega: iz vsake točke se lahko v procesu branja porodi novo avtonomno živo bitje, če so mu dani življenjski pogoji. Če so mu dani - kajti izročeno je nevarnosti in tveganju, to pa zahteva odgovornost od vsakogar, ki bere.

Ko sva se nekoč pogovarjala o poeziji, je poudaril prav nevarnost in tveganje kot ključni kriterij. “Kdor ne stopi v prazno, je sovražnik ljudstva,” je napisal.

Najino prvo srečanje se je zgodilo v odnosu do Smrti. Nihče ni tako kot on razbral moje prve pesniške knjige, v kateri je prepoznal ljubljenje s Smrtjo. Pripovedoval mi je, da je pozneje sam isto izkusil samo enkrat - v nekih sanjah. Pozneje mi je rekel, da si mi cela leta ni upal pogledati v oči, ker sem se mu zdel v tako nevarnem stanju. Ampak jaz sem imel ob najinem prvem srečanju občutek, da mi ni še nihče tako direktno gledal v oči.

Nikdar prej nisem doživel, da bi se kdo z mano na tak način pogovarjal o poeziji.Takoj mi je postal eno najpomembnejših bitij v življenju. Toliko stvari je, za katere sem mu neskončno hvaležen. Ko sem mu skoraj dve desetletji pozneje poslal svojo knjigo Modra obleka, sem mu zraven iskreno napisal, da je mogoče edini, ki jo bo res razumel. Hudo je izgubiti takega človeka. In vem, da tega ne doživljam samo jaz.

Rekel je, da ni nadarjen za to, da bi se staral. In v Glagole sonca mi je ob svojo fotografijo napisal, da verjame, da vem, da ni tako mrtev kot na njej. Da ne verjame, ampak ve. Bila so leta, ko so njegovo novo poezijo v Sloveniji razen zvestih prijateljev skoraj vsi ignorirali. Potem so ga spet odkrili mladi. Medtem ko se je vsaka generacija včerajšnjih mladih postarala, je Šalamun ostajal mlad. Na Metelkovi je z zanosom odkrival nove pesnike. Ko sem mu spomladi omenil, da bom pesem, ki sem mu jo posvetil, objavil v reviji Idiot, se je razveselil: “To je točno mesto.”

Tomaž Šalamun je umrl sedemindvajsetega decembra. Rilke je umrl devetindvajsetega decembra. Cvetajeva mu je takoj po smrti napisala pesnitev Novoletno - v njej se pogovarja z njim tako direktno kot nikdar prej - v prostoru vsejezičnosti. Šalamun je pripovedoval, kako se pogovarja z Rûmîjem in kako telesno čuti Petrarco. Vem, da se bo tudi on lahko tako intenzivno pogovarjal z vsemi, ki bodo to vzdržali, preko svoje smrti.

Nekoč je napisal: “Rad bi umrl nem prijatelj.” A po smrti ne bo nem. Pesmi je objavljal točno petdeset let in objavil je petdeset knjig. A ko sem ga zadnjič videl, je rekel, da ima še šest neobjavljenih; ena je medtem izšla. Naslovi zadnjih objavljenih knjig so vse bolj izražali krhkost: Dih, Molusk, Dojenčki. Med neobjavljenimi je knjiga Andi; še malo pred smrtjo je intenzivno sodeloval pri ameriškem prevodu z Jeffreyem Youngom. Ko berem to knjigo, razumem naslov tako, da čutim višavski zrak. Vzdržanje poezije Tomaža Šalamuna je vzdržanje višine. “Ko rečeš vse, hlapiš,” je napisal. To berem kot izjavo o dviganju v višino, ki se zdi v stanju trasumanar Danteju tako naravno, kot se zdi za potok naravno, da teče navzdol. “Perje v mojih ustih rase,” je napisal v knjigi Od tam, v pesmi Tiepolo, v kateri govori, kako je sanjal Hlebnikova, ki je imel vlažen siv smrček živali, ki je pripadala temi. V zadnjem pismu, ki ga je zame narekoval Metki Krašovec, mi govori o pticah in letenju.

Ponavljam njegova verza: “Nikdar nisem bil človek. / Vedno angel.”

Vedno.

Siempre, Tomaž, ¡amor inmortal!

¡A dónde se han saltado Tus ojos!

MIKLAVŽ KOMELJ

Epitaf

Samo Bog je. Duhovi so prikazen.

Slepe sence strojev, ki zakrivajo Poljub.

Moja Smrt je moja Smrt. Ne delim je

s topim mirom drugih izničenih pod rušo.

Kdor boš pokleknil na moj grob,

zemlja se bo stresla. Ruval ti bom sladki sok iz

tilnika in genitalij. Daj mi usta.

Pazi, da ti kak trn ne predre

bobniča, ko se boš valjal kot črv,

živ pred mrtvim. Narahlo, narahlo naj te

umije ta bomba kisika. Naj te raznese le,

kolikor ti prenese srce. Vstani in si

zapomni: vsakega ljubim, ki me spozna.

Zmeraj. Vstani zdaj. Predal si se in zbudil.

Pastir

Zasnežilo je drevesa, zasnežilo.

Pod stajo ogenj, grejem si premrle roke.

Ovce mi padajo od mraza, na hrbet,

blejajo s svojimi mlečnimi kriki, na hrbtu.

Veke sem že v gorah, da bi čuval Sedem

jezer. Kako so krožile kanje, lačne in mi

poklale ovce, drugo za drugo, pod Križem!

Bele so postajale moje saje pod črno modrim

obokom. Sneg in led požreta vse. Vsi so

imeli svoj čas razen mene. Moje slasti, moji

žvižgi, moja dolina. Zmeraj sem bil sam

s svojim krutim psom, ki grize jermen moje

torbe, da bi se pogrel od lakote. Da bi

ustavil gluho cepanje ovc v mehki sneg.