“Nikogar nisem ničesar obtožil”

> Ste pričakovali takšno zanimanje?

“Ko sem se odločal, v koliko izvodih naj natisnem knjigo, sem bil v veliki dilemi. Presodil sem, da bo 200 izvodov kar dovolj. Menil sem namreč, da bo knjiga zanimala le tiste, ki so pri teh projektih sodelovali. Tako da me je presenetilo, da je knjiga že pošla.”

> Razmišljate o ponatisu?

“Ne. Te knjige nisem napisal, da bi z njo služil. To je bil projekt za mojo dušo, in duša je zdaj zadovoljna. Ko sem jo napisal, mi je odleglo. Mislim, da ponatis ni potreben.”

> Kaj pa, če bi jo kdo drug želel ponatisniti? Zanimanje za knjigo je namreč res veliko.

“O tem bi razmislil. Doslej me nihče ni nič vprašal.”

> Kakšni so odzivi?

“Imam odzive kolegov, ki so knjigo prebrali, in logično je, da je oni niso slabo ocenili. Tudi zato, ker so me mnogi od njih spodbujali, naj jo napišem. So pa tudi nekateri negativni odzivi, vendar sem tudi to pričakoval.”

> Vaša zgodovina v Luki Koper je dolga, marsikaj se je dogajalo, v stike ste prihajali z različnimi ljudmi. Zakaj ste se odločili, da izpostavite le nekatere?

“Pravzaprav sem omenil vse, ki so zaznamovali moja leta v Luki Koper in so imeli v tistem obdobju najpomembnejšo vlogo; tako tiste, ki so bili pozitivni, kot tiste, ki so zavirali nekatere procese. Mogoče sem kakšnega sodelavca nehote izpustil, za kar se opravičujem. Ampak spomin je čudna zadeva, lahko ti kaj uide iz glave.”

> V knjigi pišete, da je bil Livij Jakomin tisti, ki vas je predlagal za direktorja Luke Koper. Danes pa z njim niste v najboljših odnosih. Kaj se je zgodilo?

“Razšla sva se zaradi banalnega vzroka. V nekem trenutku je o meni začel govoriti kot o nekom, ki ima na obali in v Sloveniji veliko moč, kar nikoli ni bilo res. Vse skupaj je najbrž izviralo iz užaljenosti, ker je hotel svojega sina Igorja Jakomina spraviti v upravo Luke Koper, skupaj s sodelavci pa smo ocenili, da to ne bi bila dobra odločitev. Ko sem mu kasneje ob neki priložnosti pisal, da nimam nič proti njemu, mi je precej žaljivo odgovoril in me obtožil, da sem del nove politične levice, ki je prevzela oblast po Janši, in da sem se ugnezdil v različne nadzorne svete. Po tem sva se tudi osebno srečala, tudi zdaj se pozdraviva, tesnejših stikov pa nimava.”

> Tudi družino Starman ste razburili z opisom nekaterih dogodkov. Marko Starman je prepričan, da gre za vaše maščevanje, ker vam je preprečil privatizacijo Luke Koper, ki bi jo po njegovem mnenju izpeljali leta 2000 z združevanjem Luke in Intereurope.

“Napisal sem samo tisto, kar se je dogajalo. O tem obstajajo priče, dokumenti in zabeležke. Večino njih bom odnesel v Pokrajinski arhiv in si jih bodo tam lahko pogledali vsi, ki bi jih to zanimalo. Kar Marko Starman govori, je lahko njegova resnica. Ampak očitati meni, da sem hotel z združevanjem privatizirati Luko, je neresno. Država je namreč pred procesom lastninskega preoblikovanja Luke Koper iz podjetja izvzela vso infrastrukturo, obalo in železnico. Privatizirali bi torej lahko le poslovni del, ki smo ga želeli preoblikovati v mednarodni koncern, ki bi na trgih nastopal kot celovit ponudnik logističnih storitev. Država pri tem ne bi prav nič izgubila, saj bi v novem holdingu dobila premoženje Luke in Intereurope. Vrednost delnic takega holdinga pa bi bila bistveno drugačna, kot je današnja cena delnic Luke ali Intereurope.”

> Ali še danes menite, da je škoda, da do tega ni prišlo?

“Gotovo. Ker se potem z Luko in Intereuropo ne bi zgodilo to, kar se je. V podjetje, ki bi bilo močno v mednarodnem merilu, se slovenska politika gotovo ne bi mogla toliko vtikati, kot se je. Vpliv politike bi bil gotovo drugačen. To je sicer stvar pogledov, ampak sam menim, da bi bila združitev gotovo boljša. Marko Starman pač to vidi drugače.”

> Iz knjige je tudi razbrati, da ste vse do Janševe vlade 2004 načeloma vedno imeli podporo ministrov in predsednikov vlad za posamezne projekte, da pa so vam načrte prekrižali posamezni uradniki, sekretarji, svetovalci …

“Res je. Oni so bili pogosto zastopniki druge politike in lokalnih interesov, različnih agentov in špediterjev. Ti pa so videli samo svoje interese, ne pa širše. Njihov interes je bil, da se v Luki Koper uvede pristaniška uprava, takšna, kot jo imajo v Trstu, da bi izbrani posamezniki lahko dobili koncesije za posamezne terminale.”

> Tudi o Danijelu Starmanu nimate dobrega mnenja. V knjigi zapišete, da vam je na nekem srečanju, potem ko je leta 2004 oblast prevzel Janez Janša, rekel, da ste sami dovolj nakradli in da so zdaj na vrsti oni. Da bodo njegovi sinovi prevzeli posamezne položaje in posle, kar se je nato tudi zgodilo.

“Ko mi je Starman to povedal v obraz, sem bil resnično presenečen. Z njim sicer nisem nikoli imel nobenih konkretnih konfliktov. Tudi družila se nisva, saj ni bil človek, s katerim bi lahko delil svoje vrednote. Sem pa spremljal njegovo politično udejstvovanje in strokovni razvoj, o tem sem imel svoje mnenje. Kar sem napisal, je res, po mojem odhodu iz Luke Koper so se nekatere stvari tudi zgodile.”

> Pričakujete, da vas bo kdo tožil?

“Vse je možno. Ampak ne verjamem. Nikogar v knjigi nisem ničesar obtožil. Napisal sem, kaj se dogajalo in kako sem to doživljal. Po svojem spominu.”

> Zakaj v knjigi ni niti besede o vlogi Luke Koper med osamosvojitveno vojno? Slišati je, da se je takrat v Luki marsikaj dogajalo.

“V tistem obdobju nisem bil v Luki Koper. Ko so se dogajali transporti orožja, sem bil predstavnik gospodarske zbornice v Trstu in sem se vrnil šele leta 1992. Takrat je bilo le še nekaj transporta za Hrvaško in Bosno. Ampak niti takrat nisem bil glavni direktor. To je bil Rudi Dujc. Zato te teme nisem načenjal, ker ni povezana z mojim direktorovanjem.”

> A vseeno poznate in veste veliko stvari. Boste o tem kdaj napisali drugo knjigo?

“Ne verjamem. Prebral sem vse knjige na to temo. In mislim, da so že drugi napisali bolj ali manj vse.”

> Zakaj ste se odločili, da knjigo objavite prav zdaj, devet let po odhodu iz Luke Koper? Nekateri v tem vidijo različne motive. Tudi morebiten angažma na lokalnih volitvah.

“Izdaja knjige nima nobene zveze s politiko ali z volitvami. Devet let sem v pokoju in ves čas sem se bojeval sam s sabo, ali naj se lotim pisanja ali ne. Pred petimi leti sem že zbral del gradiva in nekatere tudi spodbujal, da bi iz tega nekaj naredili, a se ni izšlo. Potem pa sem si rekel: Bruno, star boš 70 let. Prav je, da zaključiš neko obdobje in se s tem resnično upokojiš.”

> Ste si knjigo torej podarili za rojstni dan?

“Tako nekako. Z njo sem zaključil določeno obdobje svojega življenja in čas je, da se posvetim sebi, da počnem kaj zase in za svoje zdravje.”

> Političnih ambicij torej nimate?

“Ne, absolutno ne.”

> Pa vas je kdo povabil, da bi sodelovali na lokalnih volitvah? Mogoče SD, za katero ste leta 2006 kandidirali na listi socialnih demokratov v Kopru.

“Ne. To me ne zanima. Tudi ne vem, če sploh obstaja kakšna resna organizacija Socialnih demokratov v Kopru. Zdi se mi, da je to bolj razpuščena politična organizacija.”

> Z mesta občinskega svetnika ste odstopili, ker župan Boris Popovič po vašem mnenju ni spoštoval demokratičnih načel. Kako komentirate njegovo vnovično kandidaturo, tudi glede na to, da je bil obsojen?

“Absolutno nasprotujem, da bi bili na odgovornih političnih položajih obsojeni ljudje. V evropskih demokratičnih državah s stoletno tradicijo so take kandidature nesprejemljive.”

> Se bo našel kandidat, ki bo premagal Popoviča?

“Ne bi si upal tega napovedovati. Odvisno od pristopov. Prijemi, ki jih je doslej uporabljal Popovič, so žal takšni, da bo težko kdorkoli prišel zraven.”

> Pa bi bili protikandidatom pripravljeni pomagati?

“S političnim angažmajem sem končal. Vesel bom spremembe na bolje v naši lokalni skupnosti, vendar se pri tem osebno ne bom angažiral.”

> Kako gledate na gospodarske razmere v Sloveniji?

“Ne soglašam s tistimi, ki pravijo, da sta ključna problema davčna obremenitev in stroški dela. Če se ozremo po Evropi, po teh obremenitvah nismo ne na repu ne na čelu. Če želimo ohraniti raven socialnih pravic, javno šolstvo in zdravstvo, je težko govoriti, da bo za to zadoščalo tudi manj denarja. Jasno je - če bo manj denarja, bo manj ugodnosti.”

> Kje torej vidite rešitve?

“Treba je omogočiti, da gospodarstvo, vsaj tisto, ki je usmerjeno v izvoz, dobi primerne finančne kredite. Za podjetja, ki imajo zagotovljene trge in primerne projekte, to ne bi smelo biti problem. Drugo vprašanje pa je, kako zagnati javne in infrastrukturne projekte, ki bi v tem trenutku zagotovili delovna mesta in najhitreje prispevali h gospodarski rasti. Brez teh projektov bo težko spodbuditi gospodarski razvoj, je pa veliko vprašanje, kje dobiti denar za to. Računanje le na državni denar - to ni realno. Moje mnenje je, da je treba poiskati tuje partnerje, ki bi na podlagi koncesijskih razmerij vlagali v velike projekte.”

> Na primer v gradnjo drugega tira Koper-Divača?

“Že pred dvajsetimi leti smo se z velikimi evropskimi podjetji pogovarjali o tem, da bi za gradnjo drugega tira naredili primerno finančno konstrukcijo. Ampak politika do zdaj nikoli ni zmogla odločitve, da bi nekaj zgradili na podlagi podelitve koncesije. Danes je jasno, da tudi pri avtocestah ni bilo pametno, da smo vse gradili z državnim denarjem. Menim, da je čas, da se politika korajžno odloči za to, da v projekte spusti tuji kapital.”

> Ali lahko to uresniči stranka Mira Cerarja?

“Gotovo so novi obrazi in neobremenjeni liderji dobrodošli. Verjamem, da se je Cerar zadev resno lotil. Ampak za uspešno vladanje je poleg programa treba imeti tudi izkušnje in izkušene ljudi. Če bo to samo akademska sfera, se bojim, da ne bo dovolj. Nekoliko sem skeptičen tudi do tega, ker Cerar pravi, da bo poskušal sestaviti mavrično vlado. To se mi ne zdi najboljša pot. Širša kot bo mavrica, težje bo sprejemati konkretne odločitve, saj bo več različnih interesov. Vemo, kakšne težave je imela že Alenka Bratušek, ko je morala usklajevati različne interese pri teh projektih. Pri njej mi je bilo všeč predvsem to, da je vnesla drugačen politični dialog in da je umirjala strasti.”

> Kako gledate na preboj Združene levice in na njihov program?

“Po srcu sem levičar, ampak njihov program se mi zdi preveč radikalen. Mladi imajo sicer pravico in dolžnost, da iščejo nove poti in nove priložnosti, ampak v tem trenutku je to, kar zagovarjajo, utopija. Tak socializem bi si danes morda lahko privoščila Švedska, Slovenija pa je še daleč od tega. Najprej je treba ustvariti materialno bazo in urediti še mnogo stvari, da bi njihov progam lahko zaživel. Ko bo to urejeno, pa bodo morda nekatere stvari lahko uresničili. Vendar je do takrat še dolga pot in bo potrebnega še veliko potrpljenja.”

> Draga Matiča, sedanjega predsednika uprave Luke Koper, in Ernesta Gortana, predsednika uprave Intereurope, v knjigi opisujete kot sposobna, delovna in ambiciozna sodelavca. Ste zadovoljni, da sta danes na vrhu teh dveh podjetij?

“Osebno nimam kakšnih velikih zaslug pri tem. Gortana sem res predlagal nadzornemu svetu v imenovanje, pri Matiču pa nisem imel nič zraven. Razvojna pot obeh fantov je izredno lepa; oba sta korektna, poštena, strokovna, delovna in vesel sem, da sta prišla do teh položajev. Še bolj bi bil vesel, da bi se tako razpletlo že ob mojem odhodu, ker potem Luka in Intereuropa ne bi utrpeli toliko škode.”

> Z Gortanom sta sodelovala, saj ste bili nadzornik Intereurope. Kaj pa z Matičem? Ste v stikih z njim, se kaj dobita, ste mu kaj svetovali?

“Razen tega, da sem mu poslal čestitko ob imenovanju, z Matičem nisem imel nobenega stika. Seveda sem mu pripravljen pomagati in svetovati, če bo potreboval kakršnokoli pomoč. A verjamem, da zmore tudi sam.”

> Vas ne zanima, da bi bili nadzornik v Luki?

“Ne. Čas je, da stvari prepustim mlajšim in ambicioznim.”

> Kaj je za Luko Koper v tem trenutku najpomembneje?

“Ustrezna železniška povezava in drugi tir. Če tega ne bo, se bo razvoj Luke ustavil, kar si najbrž nihče ne želi. Bojim se, da v Sloveniji med politiki ni dovolj odločnosti za izpeljavo tega projekta.”

> Torej je glavna naloga Luke Koper prepričati politiko, da se loti gradnje drugega tira?

“Tako je.”

> Pred dnevi je uprava Luke Koper s sindikatom žerjavistov sklenila sporazum, ki zagotavlja mir v Luki Koper. Poznate njegovo vsebino?

“Ne, vsebine ne poznam. Razen tistega, kar sem prebral v medijih. Zdi pa se mi modro, da želijo vzpostaviti ravnotežje, saj je socialni mir temelj za delovanje in razvoj podjetja. Ne vem pa, kaj je Matič sindikalistom ponudil v zameno za mir. Upam, da je bil previden. Če narediš slab kompromis, je to lahko tudi začetek konca. Glede na to, da ima sindikat žerjavistov močno politično ozadje, res upam, da je bil Matič previden.”

> Del dogovora je bil gotovo ta, da proti sindikatu ne vloži tožbe zaradi nezakonite stavke pred leti.

Jaz bi drugače ravnal. Ampak to je moj pogled, ki temelji na izkušnjah, ki sem jih jaz imel. Najbrž je sedanja uprava presodila, da je pomembneje imeti mir v hiši kot imeti prav.

> Kakšna bo usoda tretjega pomola?

“Ta projekt bo gotovo uresničen. Nova oblast v Ankaranu temu projektu ne bo več nasprotovala, saj bo velik del denarja za občino dobivala prav od Luke Koper kot nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč. Gradnja tretjega pomola bo pomenila nove stavbne površine in še več denarja za Ankaran. Zato bodo projekt podprli.”

> Kdo pa ga bo gradil?

“Če bi bil jaz tam, bi ga gradila Luka.”

TATJANA TANACKOVIČ