“Nikoli nam ne bo vseeno. 'Ne' bo vedno pomenil ne.”

Lahko bi celo zapisali, da se je od trenutka, ko sta brata Wright v domači garaži začela kravžljati živce sosedom, marsikaj spremenilo, samo njuna glasba, ali - bolje rečeno - odnos do glasbe, ne. Zato smo NoMeansNo vedno verjeli: bodisi, ko so v našem klubovju nastopili kot matična zasedba, kot matična zasedba z dodatnim bobnarjem ali kot The Hanson Brothers.

Prvič so k nam prišli v poznih osemdesetih, ko je enotna hardcorovska scena dihala s polnimi pljuči. Posledica so bili številni domači bendi, nastali pod vtisom njihovega visokooktanskega koncerta. NoMeansNo namreč ničesar ne prepuščajo naključju. Vsak koncert odigrajo, kot da je zadnji, in ta odnos je začutiti še danes. Zato si ljubitelji nikoli niso bili enotni, kateri koncert bi v zbiru izpostavili kot njihov najboljši - najljubši že, a najboljši? Muzike NoMeansNo so se z leti le nekoliko spremenile, točneje: dopolnile, saj so v bizarnem hibridu punka, jazza in metala postale vse bolj tekoče in dovršene. Zato tisti, ki prisegajo na “šus v glavo”, ne morejo pozabiti prvih srečanj s skupino, nekoliko bolj zahtevni pa njihove poznejše obiske. Trio bratov Wright je namreč stalni gost naših odrov - ne mine turneja, da ne bi zavili v naše kraje. Za njimi je ducat albumov, nekaj manj EP-jev ter neprešteto piratskih posnetkov koncertov.

Z basistom Robom Wrightom smo nedavno malce analizirali in pokomentirali prehojeno pot.

> Če spregledamo premierni EP Betrayal, Fear, Anger, Hatred (1981), letos mineva trideset let od celovečernega LP prvenca Mama, ki sta ga z Johnom takrat posnela še kot bas-boben duet. Spoštovanja vreden jubilej, še zlasti, ker se zastavljena zvokovna atmosfera do danes ni spremenila, le bogatila v svoji “živi” ekspresivnosti.

“Tudi pred tem sva z Johnom veliko snemala, a ti posnetki so osta(ja)li v najini garaži, kjer sva “džemala” in sproščala energijo. Prav to igranje nama je omogočilo, da sva se zaslišala, kot se morava, in da so stvari že od samih začetkov, tam od leta 1979, (p)ostale spontane. Tudi ko je v NoMeansNo prišel Andy Kerr, velikih sprememb ni bilo. Prav zato najin prvi album zveni kot zadnji in zadnji kot prvi. Poslušajte album Mama ali EP-ja Old in Perambulate - razlik ni, a vseeno so. To je tisto, kar nas ohranja pri življenju; kot skupino, seveda. Iz različnih vplivov smo sestavili svoj zvok ter mu dali NoMeansNo vsebnost. Poslušalci nas takoj prepoznajo, a hkrati tudi odkrivajo nove izpeljave na stare rešitve. Občutek imam, da na prvem in zadnjem albumu igram eno in isto pesem, a z drugačno melodijo, drugačnim besedilom. Eksperiment je bil vedno naše gonilo in v teh tridesetih letih (in več) se prav nič ni spremenilo. Motivacija in občutki so enaki.”

> Pesem torej ostaja enaka, kaj pa scena?

“V trenutku, ko se je pojavil punk, sva z bratom padla pod njegov vpliv, a se hkrati zavedala, da punk ni nujno samo preprost rock & roll, zato sva želela biti drugačna - rekel bi, da sva bila bolj odprta za improvizacijo. Želela sva stvari odigrati nekoliko drugače, razbiti šablono ter ji dati nove izzive. Zato sva si privoščila veliko ustvarjalne svobode, dokler nisva opredelila nekega modela na prepihu, ki je stalno dovzeten za spremembe in prilagajanja. Govorim o “open minded” pristopu, ki so ga v tistem času gojile skupine tipa Minutemen ali Meat Puppets. Torej, čista romantika. Tega danes ni več, saj je vse plod neke tržne raziskave, kaj je “in” in kaj “out”. Ne najdem nove skupine, ki bi se upala odločiti za absolutni eksperiment. Vse preveč je računanja in to umetnosti škodi. To uspeva samo še nam, starim prdcem, saj nas nihče ne jemlje več resno. Ali pa si mislijo, pustimo jih pri miru, tako bo še najmanj škode.”

> Tudi vaše stališče je najbrž takšno, da se ne obremenjujete s tem, kaj si drugi mislijo o vas.

“Ni nam vseeno, da bi razočarali zveste poslušalce, ki jih ni malo. Kdor o nas ni imel povedati veliko lepega nekoč, nima niti danes. Kdor pa se je potrudil poslušati, kaj imamo povedati, in mu je bilo povedano všeč, mislim - lahko se motim -, da mu nismo dali razloga, da bi nam obrnil hrbet. Pozitivne odzive dobimo zlasti v Evropi, kjer sta vsebinska in koncertna zavest na veliko višjem nivoju kot čez lužo.”

> Ali se potemtakem imate za evropski bend?

“Ne, že naše ime nekako sugerira, da ne pripadamo nikomur. V svojem bistvu smo kanadski bend, ki igra rock & roll. Ne bom pa povedal nič novega, če bom rekel, da je rock & roll univerzalen jezik, in k tej miselnosti se tudi sami nagibamo. Evropska publika nas bolje razume. V Sloveniji smo v živo prisotni že od konca osemdesetih, in zdi se, da pod odrom - poleg novih, seveda - še vedno vidim iste obraze. To pomeni, da se ljudem nismo zamerili, da podpirajo vse tisto, kar smo NoMeansNo bili - in ostali. Nikoli nismo nategovali nikogar, in povem vam, ljudje to začutijo.”

> Kako in predvsem zakaj je v vajino zgodbo prišel Andy Kerr in pozneje, namesto njega, Tom Holliston?

“Nobene velike filozofije ni zadaj - potrebovala sva novo dimenzijo, kitarske intervencije, ki bi poliritmična prepletanja lovila v distorzirane harmonije. Novi sijaj starega zvoka. Nisva se hotela ponavljati, temveč v danih zmožnostih raziskovati naprej. Na odru imamo tako tri individuume, ki se odlično razumejo, dopolnjujejo, poslušajo in slišijo, kdaj mora vsak izmed nas eksperiment obrniti v svoj prid. Takoj sva vedela, da bo duetu potrebno priključiti še tretjo osebo, ki bo poskrbela za pretočnost ritma. Tako Andy kot danes Tom svoj posel dobro obvladata. EP You Kill Me in album Sex Mad sta najlepši odgovor, da je bila najina poteza pravilna.”

> Nikoli se nisem mogel znebiti občutka, da je vaš drugi LP Sex Mad pravzaprav posnetek v živo, ki ste v postprodukciji odvzeli koncertni volumen.

“S tem namenom gremo vedno v studio - to je temeljni ustvarjalni NoMeansNo razmislek. Smo ena redkih skupin, ki še snema prave žive albume. Da ne bo pomote, danes je - ne glede na to, da je termin pogosto v rabi - zelo malo pravih “live” albumov. Vsi ti posnetki gredo skozi filtre, se prečistijo. Včasih celo nasnamejo ali dosnamejo. Sami poskušamo čim manj vplivati na zvok, ki ga dobimo iz instrumentov. Ne tajim, modifikacije na mešalni mizi so potrebne, a se vedno trudimo studijski zvok karseda približati živemu. Včasih nam uspe, včasih ne.”

> Iz eksperimentalnega opusa je ugajala zlasti vmesna faza, ko ste rekrutirali še dodatnega bobnarja.

“Tudi nam je bila ideja takoj všeč, a za majhen bend, kot je naš, je bila logistična nočna mora. Vse je bilo podvojeno ali potrojeno - več instrumentov, več mikrofonov, več efektov … Najeti smo morali dodatnega 'roadija'. Sredi devetdesetih, ko smo bili na vrhu popularnosti, je bilo takšno početje smiselno. Danes ni več. Glede na velikost klubov, v katerih igramo, bi na odru težko našli prostor še za Kena Kempsterja. Logika je sicer preprosta, če hočeš imeti orkester, moraš prodati milijon albumov. Mi jih ne!”

> Kako lahko potem razumemo projekt The Hanson Brothers? Kot neko obliko alter ega ali beg v preprostost?

“Začeli smo kot bend za zabavo, nič drugega. Projekta nismo hoteli razvijati, širiti ali česarkoli posneti. Takratni generalni menedžer založbe Alternative Tentacles nas je prepričal o nasprotnem. Vsa stvar nam je kmalu ušla z vajeti. Sledila je turneja, ki nas je pripeljala celo v Evropo. Projekt je postal zelo naporna zadeva. Namesto 'zajebancije' so nas začeli jemati preveč resno. Kar naenkrat smo se znašli v dveh skupinah. Včasih je težko biti že v eni! Z moje strani je projekt lažji, ker mi ni potrebno peti. Zgolj nosim masko in skačem po odru. Ne vem, kako se bo vsa stvar - če se sploh bo - nadaljevala. Morali bi posneti nov album, a trenutno nimamo teh ambicij. The Hanson Brothers je moje posvetilo bratovščini Ramones. Njim pripada zasluga, da sem se navdušil za punk-rock.”

> Niso pa bili samo Ramones tisti, ki so vas prepričali. Vaša žanrska odprtost je komunicirala z mnogimi elementi tako imenovanega novega ameriškega rocka, tam od Black Flag ali Bad Brains dalje …

“Vse te skupine smo se nevede podpirale med seboj. Odpirali smo si vrata klubovja, kar je bilo nekoč mnogo lažje početje kakor danes. Prostor v Ameriki se je namreč močno zožil, zato smo prisiljeni hoditi v Evropo, da sploh igramo v živo. Skupina, kot je NoMeansNo, mora nastopati, saj je to naš način komuniciranja s poslušalci, in mislim, da bi enako rekel tudi Henry Rollins. Koncerti so naša oblika (samo)promocije, saj drugače v neodvisnem okolišu pač ne gre. Pri tem je nam veliko lažje, saj smo zoreli v času, ko so ljudje do glasbe še imeli odnos - takrat smo si ustvarili ime, zato nekateri pridejo na naš koncert že zaradi spomina ali firbca, da vidijo, kaj ti prdci počno danes. Novim bendom iz naše branže je težje, saj se težko oprejo na založbo. Videl sam razpasti odlične skupine, ki pa jim ni bilo dano, da bi naredile korak naprej.”

> Torej ostajate bend, ki mu ni vseeno v vseh pogledih?

“Stvari so take, kot so. Ko si mlad, še misliš, da lahko spremeniš svet. Ko si starejši, spoznaš, da se svet mimo tebe spreminja sam po sebi. Sčasoma se tega navadiš - si manj prestrašen in manj dovzeten za vse slabe stvari. Poleg tega postaneš boljši opazovalec. Tvoje reakcije so manj nasilne. Z zrelostjo pride toleranca. In tudi sarkazem, da ne bo pomote. Nikoli nam ne bo vseeno. Ne bo vedno pomenilo ne.”

> Kasneje ste agitirali tudi, da ne lahko pomeni tudi karkoli ...

“Že res, ampak najprej pomeni - ne!”

> Poznavalci vseeno vaše basovske linije radi primerjajo s tehniko igranja Charlesa Mingusa.

“Rad bi videl, da bi bilo to res, a ni! Charles je enostavno predober. Sebe vidim nekje z Jahom Wobblom, J.J. Burnelom in Lemmyjem. Že to so strahospoštovanja vredna imena.”

> Po smehu sodeč, najverjetneje tudi niste tako težak karakter, kot je bil Mingus.

“Toliko jeze res ni v meni.”

> Veliko NoMeansNo konceptov je razpoznati pri mnogih novojazzovskih skupinah, ki sicer krožijo bolj v odnosu do jazzovske tradicije kot punk-rocka, a jo hkrati nadgrajujejo z mnogimi izbruhi moči, ki smo je vajeni ravno pri vas.

“Večkrat sem že zasledil, da se jazzovski glasbeniki sklicujejo na nas, ali sem dobil vprašanje, če poznam tega-in-tega, ki zvenijo kot mi. Lepo je slišati, da smo vplivali na sceno, a se je tudi zgodilo, da sem preveril določeno ime ter se vprašal, ali res tako zvenimo. Gre za svobodne interpretacije in kot take jih je potrebno tudi vzeti. Danes je prisotno toliko različnih godb, da je težko že razvozlati, od kod prihajajo, kaj šele, kje so se napajale ali kam gredo.”

> Hommage vaši ljubezni do jazza je nedvomno priredba Bitches Brew Milesa Davisa, ki ste jo preuredili po svoje, a vseeno ohranili njeno “rockovsko” bistvo.

“Gre za posnetek 'iz prve'. Samo tako smo lahko ujeli tisto, kar nam skladba pomeni. Če bi iskali drugačne rešitve, bi zgrešili bistvo, kot ga razumemo sami. Bistvo priredb je namreč, da vanje vložiš nekaj sebe, ne da noto za noto slediš originalu. Pri jazzu je kaj takega nemogoče. Dolgo časa sem iskal primerno rešitev kot dopolnilo že posnetemu materialu za album One. Prijatelj mi je takrat posodil reizdajo albuma Bitches Brew. Nisem se mogel upreti - celo noč sem skladbe vrtel na 120 decibelih. Zdelo se mi je nagajivo, da bi instrumentalnemu partu dodal besedilo. Bitches Brew smo posneli na punk-rockovski način. Nekajkrat, ko se nam je pridružil tudi saksofonist Luca Ti Mai iz skupine Zu, smo jo odigrali tudi v živo.”

> Album Wrong je imel “predpisane” dimenzije, ki bi vas lahko posrkale iz podtalja proti sredini. Celo čas je bil pravi (konec osemdesetih), ko so multinacionalke spoznale neodvisni radius in pod svojo streho zvabile R.E.M., Hüsker Dü, Sonic Youth, Nirvano …

“Iz prestopa so največ iztržili Sonic Youth. Za mnoge odlične skupine je to pomenilo konec, saj so mislile, da so prišle na pravo pot, a se je izkazalo, da to ni res. NoMeansNo imamo pošten odnos z Alternative Tentacles, zato bi bilo neumno karkoli spreminjati. Imamo svoj ritem - izdamo (mini) album, gremo na turnejo, nekaj zaslužimo, mogoče vmes še kaj posnamemo, in to je to! Nimamo nobene obligacije do katerekoli založbe, smo lastniki svoje glasbe. Založbi se v našem (Southern za Evropo) primeru pojavljata zgolj kot proizvajalca in distributerja. Wrong je bila neka oblika mini provokacije. Pokazali smo, da znamo sprovocirati tudi lastno publiko, a na drugačen način, kot je to pričakovala. Večina je namreč pričakovala, da se bomo še bolj poglobili v eksperiment, mi pa smo posneli pop album - na način NoMeansNo, vendar še vedno pop album.”

> Ponudbe “velikih” ste najverjetneje dobili?

“EMI in Island Records so se zanimali za nas. Zakaj Island, mi nikoli ne bo jasno! Če sem iskren, teh ponudb nikoli nismo vzeli resno. Kot The Hanson Brothers smo enkrat za izdajo albuma vzeli podporo od EMI Canada, kar je prineslo snemanje videa, oglase v časopisih. Prodali nismo veliko, smo se pa dobro zabavali.”

> Kako komentirate trend v obratni smeri? Biti neodvisen je znova “in”. Zvezdniki komaj čakajo, da jim potečejo pogodbe z multinacionalkami in pobegnejo pod okrilje založbe, kjer imajo več svobode. Celo Radiohead niso imuni za takšno početje?

“Podpiram takšno ravnanje. Velikim založbam je odklenkalo - internet jih je močno prizadel: ne samo brezplačno nalaganje glasbe, temveč tudi dejstvo, da so izgubile posredniško vlogo. Danes ne potrebuješ več tretje osebe, da prideš v medije. Preprosto posnameš cenen video, ga naložiš na youtube, si prizadevaš za čim več klikov in kar naenkrat si zvezda. Velikim tako ostanejo samo še risanke, umetno sestavljanje fantovskih in dekliških bendov ter butasti šovi tipa Amerika ima talent.”

> Vam motivacije najverjetneje ne bo zmanjkalo, saj (dokaj) redno tiskate vsaj krajše vinilne formate ...

“Uspelo nam je ohraniti svobodo in neodvisnost, in to je najpomembneje. In da ne bo zvenelo egoistično: ohranili smo fanovski bazen, kar nam omogoča, da solidno preživimo. Živimo od glasbe, zato se ji v celoti posvečamo, našim poslušalcem pa dopuščamo, da svobodno z njo upravljajo. Z veseljem gledam, ko se po nastopu preko spleta razdeljuje 'bootleg' koncerta - to je za nas reklama. Kdo, ki nas ne pozna, nas lahko spozna prav preko takšnega medija, in posledično pride na koncert. Internet je danes skoraj v vsaki vasi. Nekoč ni bilo tako. Moral si iti v večje mesto, kupiti album, in redko kdo je kdaj kupil kaj na blef. Če ti posnetek pride pod roke zastonj, točno veš, kaj te čaka. Vinilke znova predstavljajo pravi medij - njihova prodaja se povečuje, ker vanje sredstva vlagajo pravi zbiratelji in poznavalci glasbe. Najverjetneje bo naš naslednji album izšel samo na vinilu. Saj ste navajeni, da od nas vedno dobite nemogoče!”

GREGOR BAUMAN

Basist Rob WrightDarja Šter