“Nikoli nisem pomislil, da bi tekmoval za Italijo”

Ko sem prišel, je bila vsa družina Cernogoraz zbrana pred televizorjem. Tako napeto so gledali posnetek olimpijske tekme, na kateri je Giovanni osvojil zlato, da me skoraj niso opazili. Na strelišču sta ostala samo dva strelca: hrvaški reprezentant Giovanni Cernogoraz in italijanski Massimo Fabbrizi. Streljala sta do prvega zgrešenega strela. V šesti seriji je Fabbrizi zgrešil, Cenogoraz zadel. Nepopisno navdušenje je tedaj zajelo skupinico gledalcev pred televizorjem, kot da bi se zmaga zgodila prav v tistem hipu, ne pa pred nekaj dnevi. Mladi šampion se je znova (kolikokrat že?) znašel v objemu družine: stare mame Brune, sestre Veronice, očeta Valterja in mame Brune. Ko so Giovanniju podelili odličje in še zaigrali hrvaško himno, so se na licih stare mame Brune pojavile solze. “Tako zelo srečna sem, da ne morem zadržati solz,” je dejala, in kar naprej objemala vnuka Giovannija. Tudi oče Valter je kar žarel od sreče.

“Pravzaprav sem posnetek tekme tokrat prvič gledal,” je dejal mladi šampion. “Prej ni bilo prave priložnosti, saj so se ob vrnitvi domov sprejemi kar vrstili.” Novigrad je še danes poln sledov slavja ob sprejemu, ki so ga domačini priredili svojemu šampionu. Na krožišču ob vstopu v mesto kraljuje transparent z dobrodošlico “zlatemu Giovanniju”, v kafičih pa je še zmeraj glavna tema pogovorov zlata medalja, ki jo je v Londonu osvojil njihov someščan. Nenadoma so vsi postali strokovnjaki v streljanju na glinaste golobe. A ne zgodi se vsak dan, da bi mestece z nekaj več kot 4000 prebivalci, kot je Novigrad, po zaslugi svojega someščana osvojilo olimpijsko zlato.

> V vašem življenjepisu piše, da ste se rodili v Kopru ...

“Ja, rodil sem se v Kopru leta 1982, saj je bila tamkajšnja porodnišnica tedaj najbližja, veliko bližja našemu domu kot tista v Puli.”