Nina Pavletič, mozaičarka iz Kopra
Ob besedi mozaik nehote pomislimo na skrivnosti antike, na čudovite poslikave sten in tal antičnih svetišč in templjev, dvoran in kopališč. Zdi se nam, da so mozaiki povezani s preteklostjo. In vendar se tudi danes ljudje ukvarjajo z izdelovanjem mozaikov.
Čeprav v Sloveniji poklic mozaičarja ne obstaja, to še ne pomeni, da nimamo ljudi, ki bi se ukvarjali s to umetnostjo in od nje živeli. Koprčanka Nina Pavletič je mozaičarka. Za to se je izšolala v tujini. Sestavljanje mozaikov ji predstavlja način življenja. Rada nam je odgovorila na naša vprašanja.
> Kaj je mozaik? Za kaj vse se lahko uporablja?
“Mozaik je zlaganje majhnih koščkov kamna, marmorja ali umetne mase, ki na koncu predstavljajo celoto. Izdelovanje mozaikov je delo, ki zahteva veliko truda in potrpljenja, saj moraš vsak kamenček ročno oblikovati in ga prilepiti na podlago. Najbolj znana je direktna tehnika, kjer koščke lepiš direktno na podlago (primerna za vaze, slike, kipe). Mozaik lahko, na primer, vklopiš v uporabne stvari, kot so tla, ura, stojalo za vina, nakit ali razne vaze, stebre itd. Lahko pa izdeluješ portrete, slike, motive in še in še. Zaradi samega dela in dragih materialov je mozaik draga stvar, saj se lahko cene gibajo od 50 pa do več tisoč evrov.”
Z umetnostjo mozaika so se začeli ukvarjati že davno, in sicer se je prvič pojavil pri Sumercih v 4. stoletju pr.n.št. v obliki zlaganja školjk, gline in kremena, pri starih Grkih in Rimljanih pa v obliki zlaganja drobnega kamenja. Verjetno najbolj odmevne mozaike so našli v Pompejih v Favnovi hiši (Casa Del Fauno, 2. stoletje pr. n. št.) saj predstavljajo bitke Aleksandra Velikega, Dioniza, ki jaha tigra, razne ribe itd. V obdobju Bizantincev so iznašli nov material, narejen iz stekla z aditivi - smalti, z katerim lahko dobimo čez 300.000 različnih odtenkov barv. Sledila je moderna tehnika, ki dovoljuje več svobode in ustvarjalnosti, njen predstavnik pa je bil Gustav Klimt, sicer slikar, vendar je risal skice za izdelavo mozaikov. Konec 19. stoletja italijanski mojster Gian Domenico Facchina z iznajdbo indirektne tehnike (kamenčke lepimo na papir, ga obrnemo, apliciramo, odlepimo papir, in dobimo ravno površino) povzroči revolucijo v svetu mozaikov. Vse skupaj je pripeljalo do sodobne tehnike, ki danes mozaičarjem omogoča, da izražajo sami sebe brez ovir in meja. To je obdobje največjih inovacij v mozaiku kot tehniki dela ter zmožnostih ustvarjanja v prostoru. Najbolj znan umetnik tega obdobja pri nas je pokojni Lojze Spacal.
> Šolala si se v italijanski šoli za mozaičarje, Scuola per mosaicisti di Spillimbergo pri Vidmu. Zakaj prav ta šola? Kakšno znanje ti je dala?
“Prvi vtis je bil neverjeten, saj so tam tla, stopnišče in stene narejeni iz mozaikov. Vsa šola je en sam velik mozaik. Drugo, kar me je fasciniralo, je bilo dejstvo, da je to edina šola na svetu, specializirana za izobraževanje izdelovalcev mozaikov. Sošolci so bili s celega sveta: iz Nemčije, Kitajske, Venezuele, Francije. Tako sem lahko spoznavala še druge kulture, ideje, načine življenja itd. Šolnina je zelo nizka (okrog 150 evrov na leto), saj se šola financira z izdelavo študentskih mozaikov, ki jih prodaja, in z vodenimi ogledi šole. In čeprav je študij usmerjen predvsem na izdelovanje mozaikov, sem se naučila še marsičesa drugega, kar mi pride prav v vsakdanjem življenju, kot so teorija barv, sestavine materialov (cement les, steklo), zgodovina umetnosti itd.”
> Kaj ti pomeni izdelovanje mozaikov? Kakšno je položaj te umetnosti v Sloveniji?
“Predstavlja mi neskončno svobodo izražanja. Fascinira me dejstvo, da lahko iz majhnih koščkov različnih materialov ustvariš umetnino, ki je večna, saj je zelo trpežna in ne razpade. Izdelovanje mozaikov me zelo pomirja in odkriva v meni sposobnosti, za katere prej sploh nisem vedela, da jih imam. Sicer pa je splošno stanje na področju mozaičarstva v Sloveniji zelo slabo. Ker ogromno ljudi sploh ne ve, kaj je mozaik in za kaj vse se lahko uporablja, je mozaik premalo cenjen, povpraševanje po njem pa nizko. Žalostno je tudi, da v Sloveniji ne obstaja poklic mozaičarja. Kot sem omenila, je mozaik precej draga stvar, kar tudi verjetno vpliva na nizko povpraševanje.”
> Kaj te je pripeljalo do tega, da si se odločila za mozaičarko?
“Namesto da bi se igrala z barbikami, sem že kot majhna punčka povsod capljala za svojim očetom in z njim popravljala avte, motorje in pohištvo (smeh), kar je vplivalo na razvijanje ročnih spretnosti. Tudi moji mami se lahko zelo zahvalim, da me je prepričala, naj poskusim. Med samim šolanjem sem ugotovila, da imam veliko idej in ogromno veselja do dela z mozaiki. To me je spodbudilo, da sem začela izdelovati mozaike po naročilu in da sem imela tudi nekaj razstav. Ves čas sem se tudi dodatno izobraževala, saj sem opravila tečaj za notranje opremljanje in industrijsko oblikovanje, pri mojstru sem se učila delati vitraže in fuzije, sodelovala pa sem tudi s pokojnim slikarjem Erikom Lovkom.”
> Kaj trenutno delaš? Kaj si želiš v prihodnosti?
“Na službenem področju se trenutno dodatno izobražujem pri priznanem dekorativnem umetniku Ivu Kisovcu, svoj prosti čas pa namenjam svojemu partnerju in sinčku. V prihodnosti si želim, da bi imela svoj atelje, kjer bi lahko ustvarjala, saj trenutno delam doma. Želim si, da ljudje ne bi gledali mozaika kot kup kamenčkov, zlepljenih skupaj, temveč kot umetnost, ki nima meja. In seveda si želim čim več povpraševanja in da bi me ljudje poznali kot pridno, delavno in uspešno mozaičarko.”
VERA ČIPEV
