“Nismo še za odpis!”
V času, ko imamo kot družba pred očmi v glavnem ekonomsko recesijo, pozabljamo, da se v ozadju dogajajo mnogo bolj usodne demografske spremembe, s katerimi se bo naša civilizacija prvič soočila. Podobno kot v vsej stari Evropi se namreč tudi naše prebivalstvo stara do te mere, da že imamo več starostnikov kot pa otrok.
Danes živeči sodelujemo v avanturi, ki je edinstvena v vsej zgodovini človeštva in je nepredvidljiva za prav vsakega izmed nas. Ne starajo se samo posamezniki, pač pa cela ljudstva.
Prebivalci stare Evrope doživljajo ob tem poseben paradoks, namreč napad na kar dveh frontah. Na eni strani živijo dlje, po drugi pa imajo manj otrok. Ženskam, ki živijo v povprečju dlje od moških, se je povprečna pričakovana življenjska doba v zadnjih 160 letih, po začetku tehnične moderne dobe, podaljševala za tri mesece na leto. Še leta 1840 so imele Švedinje s 45 leti najdaljšo pričakovano življenjsko dobo v primerjavi z ženskami drugod po Evropi. To povprečje je danes pri Japonkah 85 let, in temu gibanju še ni videti konca. Danes še redki stoletniki bodo jutri postali nekaj vsakdanjega, saj ima v razvitem svetu vsaka danes rojena deklica pričakovano trajanje življenja 100 let, vsak drugi deček pa po vsej verjetnosti 95 let.
V času, ko imamo kot družba pred očmi v glavnem ekonomsko recesijo, pozabljamo, da se v ozadju dogajajo mnogo bolj usodne demografske spremembe, s katerimi se bo naša civilizacija soočila prvič. Podobno kot v vsej stari Evropi se namreč tudi naše prebivalstvo stara do te mere, da že imamo več starostnikov kot pa otrok.
Arheologi doslej še niso našli okostij predzgodovinskih ljudi, ki bi bili starejši od 50 let. Povprečna življenjska doba ljudi, odkar so se pojavili na planetu, pa znaša le 30 let. Najstarejši doslej živeči zemljanki, Francozinji Jeanni Calment, ki je dočakala 122 let starosti (1875-1997), pa se bodo v kratkem zanesljivo pridružili še drugi člani petega starostnega obdobja, saj prav nič ne govori v prid temu, da bi bila ta starost absolutna meja.
Slovenija se stara
Po Eurostatovi projekciji prebivalstva za obdobje 2008-2060 se bo število prebivalcev Slovenije do leta 2019 povečalo do 2,06 milijona, po tem letu pa bo začelo upadati do leta 2060, ko bo doseglo 1,76 milijona. Pričakovano trajanje življenja ob rojstvu se bo za moške povečalo s 74,7 leta v letu 2008 na 83,7 leta v letu 2060, za ženske pa z 81,9 leta v letu 2008 na 88,8 leta v letu 2060. Če je bilo v letu 2008 prebivalcev v starosti 0-14 let še 13,9 odstotka, v zaposlitvenem obdobju 15-59 let 65 odstotkov, nad 60 let 21,1 odstotka in nad 80 let le 3,5 odstotka, bo situacija leta 2061 radikalno drugačna. Otrok bo 12,8 odstotka, v skupini 15-65 let 48,3 odstotka, nad 60 let pa 38,9 odstotka in nad 80 let že 14,1 odstotka vseh prebivalcev. Prihodnja starostna struktura prebivalstva se tako zrcali v sedanji. Število prebivalcev v starosti, ko se upokojijo, se bo povečevalo, število mladih pa manjšalo. Znanilci teh razmer, v katerih naša družba ni bila še nikoli v vsej svoji zgodovini, so že tu, saj smo že soočeni z dejstvom, da imamo več prebivalcev starih nad 65 let kot pa do 15 let.
To, kar velja za celotno državo, je za njen zahodni del kvečjemu še bolj izrazito. Razen redkih izjem se v vseh občinah (glej tabelo) že soočajo z neugodnim indeksom staranja, z zvišujočo se povprečno starostjo in marsikje z negativnim prirastom prebivalstva. Soodvisnost starosti in ekonomije se je, podobno kot drugod po Evropi tudi pri nas, po uvedbi pokojninskega zavarovanja konec 19. stoletja, donedavno čedalje bolj umikala v ozadje. Medgeneracijska pogodba je delovala, dokler je starostna piramida še stala na trdnih tleh, njena sedanja sodčasta oblika pa nakazuje resen problem, s katerim se še nismo resno soočili. Ob dejstvu, da bodo starejši po napovedih obvladovali do 70 odstotkov kapitala, mlajši še aktivno zaposleni pa bodo imeli marsikateri vzvod odločanja, se nam tako obeta medgeneracijski spopad med mladimi in starimi.
Irena K. Levičnik: “Naša narava nam narekuje, da moramo biti fizično aktivni, da se redno in pravilno hranimo, da moramo imeti možnost, da čustvujemo in sočustvujemo z drugimi ter da tudi nekaj ustvarjamo. In če se teh nalog držimo, izpolnjujemo zahteve tako imenovanega aktivnega staranja."
Starost kot izziv
Staranje je proces, ki doleti vsa živa bitja. V civilizirani človeški družbi je primarna naloga starejših, ki jih danes zamejujemo s 65 leti, prenos izkušenj na mlajše generacije. O nesmislu medgeneracijskega konflikta, do katerega bo lahko prišlo, če ne bomo spremenili osebnega in družbenega odnosa do staranja in starejših, potekajo vse številnejše diskusije marsikje po svetu. Ob evropskem letu aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti v prihajajočem letu 2012 so o tej temi pred kratkim govorili tudi v enoti Kosovelove knjižnice v Komnu. Tu so na javnem diskusijskem večeru razgrnili svoje razmišljanje o vidikih dejavnega staranja dr. Vojko Kavčič, raziskovalec nevropsiholoških vidikov staranja, Slavica Borka Kucler iz Andragoškega centra RS in Irena Koželj Levičnik iz Gibanja za medgeneracijsko sodelovanje - Evropska fundacija starejših.
Na dogodku je bil tudi prvič v Sloveniji javno predstavljen video V tretjem gre rado - učenje in ustvarjalnost v tretjem življenjskem obdobju.
“S strokovnim uvodom in štirimi vsebinskimi poudarki, Kariera po petdesetem, Medgeneracijsko sodelovanje, Učenje - pot aktivnega staranja ter Prostovoljstvo kot tretja kariera, želimo s tem didaktično-promocijskim kompletom predstaviti nekaj temeljnih vidikov, zgledov in izzivov na področju ustvarjalnega vključevanja starejših nad 55 let v življenje ožjih in širše skupnosti,” je predstavila delo njegova scenaristka Borka Kucler. “Ko govorimo o dolgoživi družbi, se moramo zavedati, da do tega ne bi prišlo, če ne bi tehnologija, kultura, znanost - družba v celoti - napredovali. Za mene je to zelo pozitiven proces, zato osebno gledam z optimizmom v naslednje leto, ko tudi sama odhajam v aktivni pokoj,” je povedala Koželj-Levičnikova ob vnovičnih premislekih o podaljšani delovni dobi ter možnostih za utiranje novih kariernih poti v obdobju po “srečanju z abrahamom”.
“Raziskave kažejo, da se da spoznavno (kognitivno) stanje oziroma inteligentnost s treningom povečati. To tudi pomeni, da kljub temu, da se staramo, so naši možgani še vedno dovolj plastični, torej dovolj prilagodljivi, da je učenje še zmeraj aktivno. Po drugi strani pa je potrebno vedeti, da je ta učinek lahko tudi zelo pomemben kot preventiva pred nastankom določenih nevro-degenerativnih bolezni,” je dodal Kavčič, ki je zaposlen na Inštitutu za gerontologijo v okviru Univerze Wayne v Detroitu, kjer poleg zgodnje diagnostike Alzheimerjeve bolezni raziskuje tudi zaznavno in spoznavno staranje. Njegovo raziskovalno področje sega od višjih kognitivnih procesov, spomina in pozornosti do vidnega zaznavanja gibanja in navigacije.
Starost naj bo tudi prijetna
O tem, da starostniki niso le breme in strošek - večina jih namreč ni dementnih in bolezensko nepokretnih, kot je prevladujoče javno mnenje mlajših, ki so ob diktatu mladosti in lepote donedavno pomilovalno gledali že na starejše od 50 let - temveč tudi neizčrpen vir znanja, življenjskih in delovnih izkušenj, modrosti in seveda pomoči tudi svojim bližnjim in širši skupnosti, imamo čedalje več dokazov okrog sebe. Pri tem ne potrebujemo zgledov iz tujine, kjer na primer znani 86-letni moški še nastopa na bodybuilding tekmovanjih, 91-letnica pa igra melodično na bobne. Primerov “dobre prakse” imamo čedalje več tudi doma, od olimpionika Leona Štuklja, ki je bil do starosti 101 leta fizično aktiven, pisatelja Borisa Pahorja, ki je avgusta dopolnil 98 let in z ostrino svojega uma zadnja leta fascinira mlade in stare širom po Evropi, ali pa slikarja samouka Marjana Miklavca, ki pri 73 letih še poučuje sovrstnike in mlajše o osnovah slikanja in se redno udeležuje slikarskih kolonij doma in po svetu.
Da postajajo starostniki v spremenjenih razmerah aktivni člen naše družbe dokazujejo tudi cele skupine. V Štorjah pri Sežani se tako dobiva skupina, poimenovana Štorovke, ki jo vodi 63-letna Ivica Podgoršek, zapovrh tudi predsednica krajevne skupnosti in občinska svetnica. “Pod okriljem KD Šator Štorje in mentorstvom plesne učiteljice se nas 17 žensk, v starosti od 55 do 74 let, redno dobivamo in vsak torek dopoldne vadimo ples,” pravi Podgorškova. “Nastopile smo že trikrat v Cankarjevem domu v okviru Festivala za tretje življenjsko obdobje, dobrodelnih nastopov doma niti ne štejemo več. Plešemo zlasti za svojo dušo, pri tem se še rekreiramo in družimo. Postale smo že toliko povezane, da se srečujemo tudi izven plesnih aktivnosti. Same smo bile 'včeraj' še po službah, danes pa v 'penzionu', zato nikakor ne pristajamo na to, da se moramo obnašati kot penzionistke ter da se naše početje ne spodobi. Celo več kot to: naša vrata in dlani so odprte tudi za ostale somišljenice, ki želijo same čim bolj in čim dlje odločati o kvaliteti svojega življenja. Nismo še za odpis!”
BOGDAN MACAROL
