Nismo tako enoviti, kot mislimo, da smo

Tako je pred 95 leti v svoj dnevnik z odkritosrčnostjo, kakršno še danes premore redko kateri ustvarjalec, zapisala pisateljica Virginia Woolf. Izbor iz njenih obsežnih dnevniških zapiskov, ki so nedavno izšli z naslovom Trenutki videnja, in prevod v slovenščino je opravila Koprčanka Breda Biščak, ki je iz romanopisja slovite pisateljice tudi diplomirala. Predsinočnjim je knjigo v družbi Gašperja Trohe, urednika in vodje založbe Arsem, ter prevajalke Jane Vnuk, ki je prevedla Virginiin roman Med dejanji (Beletrina, 2013) predstavila v koprski knjigarni Libris.

> Virginio Woolf v našem prostoru zadnja leta odkrivamo na novo. V čem je z današnjega gledišča njena veličina in zakaj tolikšno zanimanje ponovno za najpomembnejšo britansko pisateljico 20. stoletja?

“V Sloveniji sta sovpadla dva trenutka - mislim, da so lani pretekle mednarodne avtorske pravice, zato imajo založbe nekoliko manj stroškov, kot bi jih imele sicer, nov val prevajanja njenih del v zadnjih nekaj letih pa je tudi plod različnih naključij. Različni prevajalci smo po svojih poteh in vzgibih začeli prevajati pri različnih založbah, in zdi se mi dobro, da smo dobili še zadnja dela, ki doslej pri nas še niso bila prevedena. Sicer pa je bila Virginia Woolf relativno dobro prevajana, saj so vsa njena večja dela in eseji prevedeni. O njej kot pisateljici pa lahko povem, da ostaja, kar je vedno bila, eno vodilnih modernističnih imen, ker je v tistem času, neodvisno od Joycea kot svojega sodobnika, sama začela razvijati vse, kar je kasneje obveljalo za modernistično pisanje. Od notranjega monologa, toka zavesti, do pisanja, med katerim se pripovedovalska perspektiva neprestano spreminja. Kjer absolutno ni več vsevednega pripovedovalca. Kot je sama zaznala konec leta 1910, se je spremenil značaj ljudi in posledično tudi dogajanje v politiki, literaturi in v družbi na sploh, kar je terjalo spremembo poudarka - z zunanjega sveta, z objektivne stvarnosti, na notranjo resničnost. To pa je terjalo tudi spremembo 'konvencij pisanja', kot jim je sama pravila. Načini, orodja pisanja, kot jih je razvila realistična generacija pred njo, niso več ustrezali spremembam, ki jih je prinašal čas. In na tem področju je bila Virginia Woolf velika pionirka, ker je te spremembe vnesla tudi v literaturo.”