Njegova pesem, starodavni obred

Celoten projekt je bil prava avantura skozi neznano. ŠKUC je takrat napravil to, kar si etablirane kulturne institucije niso upale - izdati ploščo slovenske avtorske glasbe. Plošča še danes očara s preprosto žlahtnostjo in globino. Presenečenje je bilo takrat izjemno - vse je bilo tako zrelo in - novo. Predvsem pa se je svež in dobi primeren izraz ostvaril na vzhajajočem mediju - veliki LP plošči. Tako je Tomaž Pengov s svojimi pesmimi zavezal cele generacije k resnemu in predanemu ustvarjanju.

Uspeh in kultnost celotnih Odpotovanj sta ga presenetila in pahnila v njemu nedoumljivo razstavljanje, kar ga je begalo: potrjevalo je pristnost njegovega opisa sveta in zahtevalo od njega, da postane spomenik. Zato je postal izjemno strog do sebe in svojih pesmi in posnetkov ni in ni hotel izdati, češ da z njimi ni zadovoljen. Znal je ure in ure preigravati eno in isto pesem in iskati znotraj besede in zvoka. Jerko Novak, ki je igral s Tomažem pri Salamadnru, pravi, da ni nikdar dokončal pesmi, da je vsaka izvedba le trenutno stanje pesmi. V zadnjih letih je bil v že tako prefinjenih niansah, da je pesmi le recitiral, saj so vsi poznali melodijo in je recitacija ohranjala le najnujnejšo melodijo, kajti vse ostalo je bilo že v nas kot praspomin.

Vsaka njegova pesem nosi časnost in se odziva na trenutek, doumevanje pesmi je njeno zapopadenje skozi te za-slišane trenutke. Kaj pesem je, spoznaš šele preko večkratnega po-slušanja. Tomaž je o tem veliko govoril, a najjasneje je v pisano besedo prevedel Milan Dekleva. Tomaževa pesem je starodavni obred, nekaj, kar smo v naglici modernega sveta pozabili.

Tomaž je bil že legenda, ko sva se spoznala, čeprav sem bil na njegovem prvem koncertu v Križankah (1972) in kasneje na koncertih Salamandra. Imel je prav poseben čut za lepoto, kar se je izjemno jasno pokazalo v njegovih pesmih in glasbi. Nikdar ni ločil poezije od glasbe, zanj je bilo to eno. “Beseda in glasba sta eno, ne moreš ju ločiti,” je govoril. Res, še čisto navaden govor je poln melodije. Govoril je mirno, celo pretiho, a izjemno čarobno. Bil je zelo občutljiv in zadržan, tako da se je le redko razjezil. A takrat je imel tako prav, da nam je bilo vsem nerodno, kako smo to dopustili.

Zelo dolgo je pripravljal in pilil svoje pesmi, nikdar ni bil zadovoljen s posnetim. Imel je zanimivo prirejeno kitaro z basovskimi plastičnimi strunami in visokimi kovinskimi. “To mi najbolj ustreza,” je govoril. Zelo rad je igral na svojo lutnjo, ki mu je bila ljubša kot kitara, a je bila pretiha, tako da je na koncertih igral kitaro. V najinih redkih, a neskončno dolgih razgovorih sva načenjala vse mogoče, zlasti o glasbi in kako kaj početi, zaigrati in predvsem - čemu. Vedno sva se smejala oznaki zabavna glasba, kamor so nas kantavtorje trpali leta in leta. Na nek posebej njegov način mu je bilo vseeno. Njegove pesmi so zahtevale zbranost, ki jo je bilo na študentskih žurih in naših javnih glasnih srečanjih težko doseči, a kadar smo uspeli, nas je zadelo za več dni.

Zadnja leta je že težko zbiral besede, ni mu bilo mar kako živi, včasih mu je bilo prav vseeno, ali živi. Preobčutljiv je bil za ta svet, zato je vedno odhajal, včasih kar sredi razgovora, ali pa je kar izginil. Zdaj je odpotoval. Ostale so pesmi. Hvala.

JANI KOVAČIČ

Bil je blizu, a nikoli tam, kjer so drug

Tomaža nisem dobro poznal. Malokdo ga je zares poznal. Morda Žare Veselič, fotograf, ki zdaj že leta živi na nekem tihomorskem otoku in me je v osemdesetih, ko sva oba še delala na koprski televiziji, prepričal, da s Tomažem posnamemo enourno glasbeno oddajo.

Tisto se je slabo končalo, malo zaradi mene, ki nisem več vzdržal triurnega uglaševanja kitare na predvečer snemanja, malo zaradi Tomaža, ker je bil pač takšen. In tako je Tomaž ostal brez konkretnega televizijskega posnetka iz tistih, skoraj mladostnih časov, televizija pa brez oddaje, ki bi jo zdaj zagotovo vsaj trikrat ponovili med eno in drugo vožnjo veleslaloma.

Seveda sem poznal Tomaža že v študentskih letih, vendar takrat predvsem zaradi zgodb o tem, kako je v kopalnici posnel svoj prvenec Odpotovanja. Ženskam je bil bolj všeč kot nam, ki smo prisegali na trde zvoke vse bolj izgubljenega rocka. Vem pa, da ga nismo kovali v zvezde, saj so bila začetna sedemdeseta tudi obdobje drugega vala angleške folk glasbe in smo nekaj podobnega poslušali pri Fairport Convention ali Steeleye Span, da ne omenjam Jamesa Taylorja in predvsem Leonarda Cohena, ki mu je bil Tomaž še najbližje. Nikoli ga nismo zares povezovali z Dylanom, čeprav sta bila oba, oziroma so vsi trije, bolj pesniki kot glasbeniki. Tudi Tomaž je bil pesnik, čeprav si nikoli ni pripenjal te titule, je pa rad posegal to pesmih drugih avtorjev in tako je pravzaprav paradoksalno, da smo na kakšnih resnejših feštah igrali njegovo Napisi padajo, ki jo je sicer napisal koroški pesnik Andrej Kokot. Danes jo mnogi, celo glasbeni uredniki, pripisujejo kar Tomažu Pengovu, ki pa je na singlu, kjer je objavil tudi znano Ježkovo Črna pega čez oči, lepo zapisal pravega avtorja “napisov”. Tomaž je bil pač dosleden, dosleden do vseh in posebej do samega sebe, dosleden do vsake besede in vsake rime, predvsem pa dosleden do vsake misli, ki jo je izrazil skozi pesem in skozi glasbo. Bil je upornik in hedonist hkrati, bil je blizu, ampak nikoli tam, kjer so drugi. Album Odpotovanja imam še iz časov komune v desetem nadstropju FSPN-ja in ko sem ga po dolgih letih pogledal od blizu, sem videl, da je zdelan. Očitno smo ga poslušali tudi mi, okoreli nabijalci električnih kitar.

MEF

Izbrušeni diamanti v brezčasju

Ko so izšla Tomaževa Odpotovanja, sem bil dijak novogoriške gimnazije. Še vedno sem presenečen, kako hitro se je takrat sloves o plošči razširil med srednješolci in študenti.

Kmalu za tem je imel Tomaž nastop v majhni dvorani na novogoriškem sodišču. To je bil eden prvih koncertov, ki sem jih obiskal in še danes lahko podoživim vznemirjenost, ki sem jo čutil takrat. Ostalo mi je spoznanje, da so besede žive in imajo moč; da so realnost, tako kot materialni predmeti. Tisto, kar je pel in igral, je odpiralo vrata v svet svobode, ki je v nas, ne pa v profanosti vsakdanjika.

Tomaža sem osebno spoznal v začetku devetdesetih. Nekajkrat sva se videla in nekaj malega klepetala, potem pa me je nekega jutra presenetil njegov klic, s predlogom, da skupaj z Avtomobili posname ploščo. Najbrž ni potrebno reči, da sem bil navdušen. Njegov ustvarjalni proces je bil iskanje popolnega. Nekajkrat sva se potem tudi dobila in se o tem pogovarjala, a iz tega ni nikoli nastalo nič konkretnega. Že takrat mi je postajalo jasno zakaj: Tomaž je bil prevelik individualist. Najbrž na začetku nikoli ni vedel, kaj hoče, a intuitivno je vedel česa noče. Skupinsko delo pa je vedno nek kompromis, ki seveda velikokrat pripelje do čudovitih rezultatov. A Tomaž ni hotel delati kompromisov v svojem izrazu. Ne preseneča, da na njegovih posnetkih najdemo tako malo glasbil in glasbenikov. Svoji ustvarjalnosti ni hotel naložiti odvečnega balasta, ki bi odvračal pogled od bistva. Njegove pesmi so gola esenca. Težko je kaj dodati, nemogoče je še kaj odvzeti. Takšno iskanje pa je dolgotrajno. Zato ne preseneča relativna številčna skromnost njegove zapuščine. Pustil je izbrušene diamante v brezčasju.

Za konec pa še moj zadnji spomin na tega velikega pesnika: bilo je pred kakimi petimi leti, v zidanici Draga Vovka (njegova založba Sraka je izdala večino Tomaževih plošč). Prišli so Danilo Kocijančič, Marjan Malikovič, Pero Lovšin, Drago Vovk in jaz. Tomaž me je vprašal, kdaj končno bomo skupaj posneli tisto ploščo, ko se že toliko časa menimo. Seveda se je šalil, saj je tudi sam vedel, da se to ne more zgoditi, ker je prevelik ustvarjalni samotar. Rekel sem mu, da bo že, da je pred nami še veliko let. Je prikimal, in potem nas je odneslo v cviček, golaž in druge prijetne zgodbe. No, če bi do tiste plošče po kakšnem čudežu le prišlo, to ne bi bil Tomaž Pengov, kakršen je sam hotel biti. Zato je najbrž bolje, da je nismo posneli.

MARKO VUKSANOVIČ

Andraž Gombač