Nova plošča skupine Coldplay je razdelila kritike in zedinila ušesa
Želeli so manj, dobili smo več. Želeli so jed iz nekaj preprostih sestavin, na koncu so v lonec zmetali vse, kar jim je prišlo pod roko. Nova plošča zasedbe Coldplay Mylo Xyloto kljub izobilju začimb nedvomno tekne.
Resnici na ljubo bi kak ščepec ali dva pevčevega zavijanja “ooo, oooo, ooooo” z lahkoto pogrešali, a za splošno užitnost niso usodni. Je pa res, da je jed precej nasitna.
Pri Mylo Xyloto nam je prihranjeno pojasnjevanje naslova: ne pomeni ničesar in za njim se ne skriva kakršnakoli globoka filozofija ali življenjska resnica. “Vsak album je izjava o tem, kako trenutno gledam na življenje. V vsaki plošči skušam predelati čisto vse, tako da ko končam, ne ostane ničesar,” pravi Chris Martin, karizmatični pevec britanske zasedbe Coldplay, ki naj bi za ploščo tokrat črpal navdih iz ameriške stare šole ustvarjanja grafitov ter medvojnega nemškega odporniškega gibanja Bela vrtnica, ki se je nacistom zoperstavljalo tudi z grafiti. Grafiti se pojavijo tako na naslovnici plošče kot v Hurts Like Heaven, ritmični popevki, ki uvodoma zveni, kot bi jo napisali francoski Phoenix. Sicer pa grafiti ostajajo le deklarativen navdih, motiv, ki po Martinovih besedah govori o tem, “kako nekaj zatiralskega in grdega spremeniti v lepo. Vse na plošči govori na koncu o tem, kako iz slabega narediti nekaj dobrega. Tako kot bi skušali vliti barve v sivino.”
Misel, da je skupina sprva želela ustvariti iz zvočnega stališča preprostejšo, malodane akustično, bolj surovo ploščo, je pravzaprav smešna, saj je nastalo njeno popolno nasprotje.
Nenamerna angažiranost
Konceptualna plošča naj bi preprosto temeljila na “ljubezenski zgodbi s srečnim koncem”, na štoriji o paru, ki se sreča v urbanem, nespodbudnem okolju in se skupaj upira svetu. Besedila, ki niso nikoli veljala za Martinovo vrlino, se tudi tokrat večkrat zatečejo v površinske rime in prijetno zveneče samoumevnosti. In čeprav se redno pojavljajo misli o uporu, kot so “povzročili bomo izgrede, žareli bomo v temi” v skladbi Charlie Brown, “bodi pozoren, ker nič, kar ti povedo, ni res, ne verjemi besedi, sva le midva proti svetu” v Major Minus, “izpod ruševin poje uporna pesem, ne želim videti še ene generacije pasti, raje sem vejica kot pika” ali “lahko me raniš, hudo raniš, a vseeno bom vzdignil zastavo” v Every Teardrop is a Waterfall, skupina zanika, da bi se verzi nanašali na tako imenovano arabsko pomlad ali globalno gibanje Occupy. Gre za čudaško naključje, pravijo, čeprav plošča tako ali drugače govori tudi o uporu zoper vsakdanjo sivino. A je vse prej kot politično angažirana.
Chris Martin je z Mylo Xyloto predvsem ponovno dokazal svoj izjemni dar za melodijo. Z besedili se, to priznava, bori in so pogosto le plod miselnega toka - jih morda tudi zato nikoli ne objavijo v knjižici? - melodije pa se kar same zgodijo, zasliši jih in zapiše z izjemno lahkoto. Plošča je še bohotnejša od prejšnjih, še bolj neposredna in dostopna. Misel, da je skupina sprva želela ustvariti iz zvočnega stališča preprostejšo, malodane akustično, bolj surovo ploščo, je pravzaprav smešna, saj je nastalo njeno popolno nasprotje. Zametke teh zamisli je sicer moč najti v uvodu v Us Against the World, U.F.O., celo v kitarski razigranosti Major Minus, a zvočna podoba, ki zaznamuje celoto, je, z eno besedo, pompozna. In tako po vsebini kot po splošnem občutenju precej evforična, v popolnem kontrapunktu s svetom, z življenjem, s krizo in krizami. V nasprotju z vsesplošnim občutjem propada.
Coldplay so iz plošče v ploščo bolj pop, vse manj alternativa, vse bolj množična izbira, vse bolj ušesom prijazni. Kot pravijo v ekstatični, najplesnejši pop skladbi doslej in prvem singlu Every Teardrop is a Waterfall, so “raje vejica kot pika”. Raziskujejo, mečejo v lonec različne sestavine - od sempla skladbe Takk Islandcev Sigur Rós v Princess of China, citat iz Cohenove Anthem do še enega sampla iz Driven by YouBriana Maya v Up With The Birds. Poleg treh producentov (Markus Dravs, Daniel Green, Rik Simpson) ponovno pokličejo Briana Ena, ki poskrbi za tako imenovano “enoksifikacijo” - najbrž predvsem s prehodnimi, niti minutnimi Mylo Xyloto, M.M.I.X. in A Hopeful Transmission - in za piko na i posnamejo duet z Rihanno. S sodelovanjem s pop princesko v precej plehki, a spevni in močno omamni Princess of China, so ponovno razburili svoje privržence iz rokerskih vrst. Nič manj gneva niso poželi pred nekaj leti ob bratenju s hiphop ustvarjalcem Jay Z.
Kar svet potrebuje
Tudi ob tokratni plošči so mnenja izrazito deljena. “Člani zasedbe Coldplay nesebično pomagajo založbi EMI ohranjati ceno delnic in z roba klifa le kukajo, v želji, da bi imeli tudi pogum za skok,” so zapisali v NME, pri BBC pa: “Plošča Mylo Xyloto ima morda štorast naslov, a je zmagovita, saj je glasba vse prej kot štorasta.”
Uvodoma omenjenim “ooo”-jem, napevom, s katerimi skupina Coldplay prepogosto dopolnjuje dovolj bogato glasbeno podlago, se je v kritiki težko izogniti, a še težje ji je ne priznati, da je ponovno ustvarila veličastno melodično stvaritev. Pa čeprav mestoma plehko, preverjeno in naivno. Ali kot je Neil McCormick zapisal v britanskem časopisu The Telegraph: “Včasih mislim, da so Coldplay to, kar bi Radiohead zveneli, če bi bi njihov pevec Paul McCartney: rock bend 21. stoletja v službi bedastih ljubezenskih pesmi. Ampak morda svet potrebuje v tem trenutku prav to: veličastno pop glasbo z njenim velikim srcem na pravem mestu.” In kdo bi mu lahko zameril?
MAJA PERTIČ GOMBAČ
