Novinarka iz brigade številka pet
Cvetka Mrak je prišla na uredništvo časopisa Nova Gorica leta 1947, istočasno z izidom prve številke. Z gradivom v naročju se je ob torkih z vlakom odpeljala čez Jesenice v tiskarno v Ljubljano. Z združitvijo Slovenskega Jadrana in Nove Gorice so nastale Primorske novice. Ime sta s takratnim urednikom zasnovala v postojnskem uredništvu.
Njeno stanovanje v senci lipe s prvimi porumenelimi listi, ki jih je raznašal topel jesenski veter, stoji prav ob novogoriški magistrali. Danes Kidričeva ulica, ki jo je pomagala graditi kot mlada brigadirka. Prav o uspehu njene brigade s Cola številka 5 je napisala prvi članek. Urednik ga je objavil na prvi strani. “Časopis je imel glavo sestavljeno iz opek, niti ne simetrično,” se spominja danes 83-letna Cvetka Mrak. Njen pogled je mimo vaze z rdečimi nageljni in pridihom povojnega časa zdrsnil v preteklost.
“Bila je zima in strašen mraz”
Vojna je pač poseben čas. Kot mlado dekle so jo odpeljali v največje žensko koncentracijsko taborišče Ravensbrück. Od tam so jo premestili v taborišče Bergen-Belsen, kjer je dočakala 18. rojstni dan. Domov v Avče se je vrnila bolehna in se je nekaj časa zdravila v bolnišnici na Golniku. “Hotela sem se zaposliti. Bili smo desetčlanska družina z osmimi otroki in delal je samo oče. Javila sem se na poštarski tečaj, pa mi zdravnik ni hotel dati spričevala. Rekel je, da je poštarska služba težka, da je ne bom zmogla in da naj si poiščem kakšno lažje pisarniško delo.” Iz mladinske organizacije je dobila poziv na trimesečni upravno-administrativni tečaj v Vrhpolju pri Vipavi. “Na tem tečaju sem se naučila veliko slovenščine. Učiteljica me je vprašala, če sem hodila v slovenske šole. Pa nisem, samo italijanske. Sem pa v mladosti veliko brala slovenske knjige, zato sem imela dober besedni zaklad.” Po opravljenem tečaju so jo zaposlili na občini v Grgarju, ki je bil v coni B. “Avče so bile ravno na meji, Kanal in Ročinj sta spadala v cono A. Vsi z okoliških hribov so morali hoditi na občino v Grgar. Bila je zima in strašen mraz. Spali smo v eni ledenici. Podnevi smo bili na terenu po snegu, ponoči pa je bilo tako mrzlo, da so mi noge čisto prezeble. Poslali so me domov v bolniški stalež.”
Medtem so grgarski okraj razpustili in sedež preselili v Ajdovščino. “Ostala sem doma. V Avčah se je ravno takrat organizirala zadruga. Spomnim se tistega privatnika, še zdaj se mi smili, ker je dal veliko za partizane. A ker je bil trgovec, so ga razlastili. Prišla je komisija, od njega prevzela blago in me postavila za poslovodjo. Čeprav sem imela samo italijansko osnovno šolo in tisti tečaj. Tako sem začela voditi trgovino. Bile so točke in obvezna oddaja. Še ponoči, ko sem prišla domov, sem delala obračune in včasih so mi točke manjkale. Mama je imela veliko točk, ni pa imela denarja, da bi kupila stvari za vse otroke. Ko sem kaj napačno obračunala, sem ji porezala vse točke za nogavice. No, naenkrat pa so se na okraju spomnili, da so me dali na tečaj za sebe in ne za zadrugo v Avčah.”
Mrakova je tako morala predati trgovinske posle in oditi v Novo Gorico, kjer se je takrat začel oblikovati časopis. “Ob mojem prihodu je prva številka ravno prišla iz tiska. Kar postavili so me, naj prerazporedim izvode in jih razpošljem po vaseh, na vse odbore OF. Da jih razdelijo ljudem, ki so bili lačni in žejni slovenske besede. Da bodo videli, da spet izhajajo slovenski časopisi tudi na Primorskem. Takrat ni bilo vprašanje plačila. In začeli so graditi mesto Nova Gorica. Pošta takrat še ni funkcionirala kot bi morala, zato sem lovila aktiviste, ki so hodili na teren, da sem jim naložila izvode časopisa.”
Čez Jesenice v Ljubljano
Časopis Nova Gorica je izhajal vsakih 14 dni. “Urednik je bil takrat postavljen po politični liniji, ker je bil tudi sekretar na oddelku za agitacijo in propagando. To je bil Janko Kralj iz Deskel. Ni bil novinar, ampak politik. Naročil mi je, naj spravim skupaj material, in povedal do kdaj mora biti pripravljeno, da bo šlo v tiskarno.” Mrakova je hodila k načelnikom, na prosveto, da so ji kaj napisali o šolstvu, pa na kmetijstvo. “Tako da sem lovila tiste članke od enega do drugega.” Kraljevo mesto je prevzela Marinka Ribičič. “Bila je profesorica slovenskega jezika in tudi vsi naslednji uredniki so bili iz vrst prosvetarjev, ki so jih iz notranjosti Slovenije pošiljali na Primorsko v pomoč za šole. Za njo je urednikovanje prevzel Niko Lukež, za njim Rudi Balderman. Vsi si bili zaposleni v šolstvu, na občinah, kjer so ustanavljali šole, vodili učiteljstvo in istočasno delali kot uredniki časopisa. Delo se je precej izboljšalo.”
Običajno je Mrakova material najprej pretipkala tako, da je pustila vsako drugo vrsto prazno, da je imela prostor za popravke. “Sedanji novinarji si ne morete predstavljati, kakšno je bilo delo takrat. Urednik je pregledal in popravil napake, potem pa je bilo treba včasih še enkrat pretipkati.” Za pomoč so na uredništvu zaposlili še eno administratorko. “Zadnji rok za oddajo je bil sreda ob štirih popoldne, ko je moral biti zadnji material v tiskarni, če se prav spomnim. In jaz sem z zadnjim kupom materiala šla na vlak v torek zvečer. Vso noč sem se vozila čez Jesenice, da sem zjutraj prišla v Ljubljano v tiskarno.”
Uredniški prostor je časopis Nova Gorica imel v stavbi današnjega hotela Sabotin. “Spali smo na podstrešju, kjer smo imeli arhiv. Moški in ženske skupaj, kjer si pač dobil prostor v kakšnem kotu, da si se ulegel. Prvo številko z datumom 8. november 1947 sem nekje našla čisto razcefrano, tako da sem jo morala vezati. Tista ima številko ena. Glava je sestavljena iz opek, ki so jih šele kasneje dali v okvir in naredili simetrične.”
Sprva je Mrakova samo korigirala, kar so drugi napisali. Istočasno so udarniško gradili mesto in kot prvo zgradili magistralo. Ob njej so brigade začele kopati kanalizacijo. “Bila je udarniška nedelja in vse uslužbenke z okraja so angažirali za vodenje statistike o uspehih. Vsaki so dodelili eno brigado, ki jo je morala cel dan spremljati in ji tudi pomagati pri delu. Na koncu dneva so delo ocenili. Dobila sem brigado številka 5 s Cola. Delali smo kanalizacijo pred današnjo stavbo zavarovalnice Triglav. Hiše ni bilo takrat še nobene zgrajene, bila je le stara opekarna. Najprej sem bila razočarana, ker sem dobila tako majhno brigado samo petih fantov. Druge so štele po trideset, štirideset, petdeset ljudi iz več vasi. Je pa bilo pet močnih, krepkih fantov, ki so tako pridno delali, da so na koncu osvojili prehodno zastavico. Najboljši ob koncu dneva so bili prav ti fantje s Cola, ki so se veseli odpeljali s kamionom. Jaz sem vsa ponosna na koledar v uredništvu napisala, kako razočarana sem bila, ko sem dobila tako majhno brigado, ki je potem prišla na prvo mesto. Urednik Balderman je tisto snel in objavil na prvi strani časopisa. Brigada številka 5 je bil moj prvi novinarski članek.”
Urednik jo je nato poslal na dopisniški tečaj v Ribno pri Bledu, kjer so se učili pisati članke. “Novinarske šole in poklicnih starih novinarjev je bilo zelo malo. Ali so padli v vojni ali pa so bili na napačni strani in niso smeli pisati.” Uredništvu se je kmalu priključilo nekaj dopisnikov s terena, nekaj iz učiteljskih vrst, nekaj pa iz sindikalnih vrst.
Selitev v Postojno
Leta 1949 so ustanovili primorsko oblast s sedežem v Postojni. Na uredništvo časopisa je prišel nov odlok. “Da moramo na sedež oblasti. In na vrat na nos smo zložili naše papirje, stole, mize. Tri mlada dekleta smo šla v Postojno kot tri zgubljene kure. Baldernam je ostal v Novi Gorici, ker je imel tam družino in je bil načelnik prosvete. V Postojni sem preživela eno zimo, in bil je tak mraz, da ne bom nikoli pozabila. Spale smo v prizidku nad kavarno. V skledi smo imele vodo, da se bomo zjutraj umile. Pa je nastal led. Tri z dihanjem nismo ustvarile toliko toplote, da ne bi nastal tisti led. Strašen mraz.” V kolofonu je sicer ostal urednik Balderman, v resnici pa je Mrakova več ali manj skrbela za vse. Dekleta so sicer dobila enega moškega pomočnika, ki pa je le popravljal članke. Vsaj pot do Ljubljane je postala za Mrakovo krajša. Je pa morala v tiskarni ostati dva dni. “Morala sem biti zraven pri metiranju. Včasih smo se tudi skregali, kaj bo šlo na prvo, kaj na drugo in kaj na zadnjo stran. Seveda, tiskarji so gledali na to iz svoje stroke, jaz pa sem morala oceniti, katera novica je pomembnejša in kaj lahko vržem ven, da bo manj boleče. Za eno noč sem rezervirala sobo v hotelu Union. Tisto najmanjšo, ki ni imela niti okna. Samo da je bilo čim ceneje. Tako sem hodila v Ljubljano kar nekaj let vsaka dva tedna.”
Ponudila se ji je priložnost, da bi šla na novinarski tečaj. Vendar ni imela komu predati poslov. “Rekla sem jim, da niti urednika nimamo in da časopis naslednji teden ne bo izšel, ker nimam komu predati poslov. Naročili so mi, naj najdem koga drugega, ki bo šel na ta tečaj, in sem ga tudi našla. Miro Cencič, ki je kasneje za nekaj časa tudi prevzel urednikovanje. Zdaj si mislim, ali sem bila res tako zaverovana vase, ampak v resnici nisem videla izhoda, ker nisem imela komu predati poslov, čutila pa sem se odgovorna.”
Postojnskemu uredništvu so priskrbeli novega urednika Jožeta Jelerčiča. “Prišel je iz politične šole, sekretar oddelka za agitacijo in propagando. Ni bil poklicni novinar, je pa vzpostavil red tudi glede financ. Ker pred tem je eden dobival plačo z oddelka za prosveto, drugi iz kmetijstva. Vsakemu so nekje dali plačo, denarja pa nismo imeli nobenega. Jelerčič je začel s prodajo časopisa, vodil je evidenco naročnikov in na uredništvo smo dobili še nekaj sodelavcev. Nastalo je bolj resno uredništvo za tiste čase.”
Nastanek Primorskih novic
Na Obali je istočasno izhajal časopis Slovenski Jadran, in leta 1950 je prišel odlok, da mora ena oblast imeti en časopis. “O tem mi je povedal Jelerčič, bila sem njegova desna roka. Naročili so mu, da je potrebno Novo Gorico in Slovenski Jadran združiti in določiti primerno ime. Pa sva gruntala, kaj bi bilo, kako bi bilo. Na vsak način, sva rekla, bi moralo biti v imenu nekaj kot primorsko. Gorica bo odpadla, Jadran bo odpadel, biti je moralo bolj splošno zajeto. Potem sva se odločila, ne bom trdila, ali je bil on prvi ali sem bila jaz prva, zedinila sva se, da naj bodo Primorske novice. In tako so nastale v moji in Jelerčičevi glavi, v Postojni, v pisarni, kjer smo imeli sedež.”
Ko so razpustili primorsko oblast, se je časopis preselil nazaj v Novo Gorico. Prostore so dobili v ruskem bloku ob Kidričevi ulici, ki so bili takrat prvi zgrajeni. Mrakova je še nekaj let ostala na uredništvu, vendar je veliko bolehala, tako da se je bila primorana upokojiti že pri triintridesetih letih.
V senci rdečih nageljnov na mizi njene kuhinje so ostale fotografije iz časov gradnje novega, velikega mesta, ki naj bi sijalo onkraj meje. Šestdeset let po nastanku tistih podob meje ni več, na njeni mizi pa so vsak dan nove Primorske novice.
TINA KODRE
