Novodobni sužnji so tudi pri nas

Sandi Čurin se v Ljubljano vsak dan odpelje iz slovenske Istre. Na ministrstvo za notranje zadeve je odšel s koprske policijske uprave, kjer je bil kriminalist. Prvo vprašanje, ki smo mu ga zastavili nekaj dni pred 18. oktobrom, ki je evropski dan boja proti trgovini z ljudmi, je tesno povezano z aktualno begunsko krizo v Evropi. Ali še vedno mešamo trgovce in tihotapce z ljudmi? Ter v čem je razlika? “V medijih pogosto zasledimo napačno uporabo pojmov tihotapljenje in trgovina z ljudmi. Tihotapljenje je seveda tudi kaznivo dejanje, vendar je odnos med tihotapcem in migrantom nekako pogodben. Tihotapec osebo za določen znesek odpelje iz ene v drugo državo. Trgovina z ljudmi pa temelji na ključnem pojmu izkoriščanja. Žrtev mora za pot plačati z delom, s prostitucijo, beračenjem, izvajanjem manjših kaznivih dejanj. Seveda se tu ustvari spirala izkoriščanja. Ta dolg je neizplačljiv in se ga žrtev nikoli ne more rešiti.”

Vse več žrtev je v državi legalno

Do nedavnega je bilo tihotapljenje neizbežni del trgovine z ljudmi, saj so žrtve iz tako imenovanih držav izvora v ciljne države vedno pripeljali po nelegalnih poteh. V zadnjih letih pa se, vsaj v Sloveniji, to spreminja, pravi Čurin: “Trgovci z ljudmi so ugotovili, da ilegalen prihod in bivanje povečata možnosti, da jih odkrijejo. Zato so začeli žrtvam urejati status: pridobivajo dovoljenja za delo in prebivanje, tako da je v zadnjem času 95 ali več odstotkov žrtev trgovanja v državi legalno.”

Pri iskanju vzporednic in presečnih množic med begunskim valom in trgovino z ljudmi moramo biti previdni, opozarja Čurin. Za zdaj ni zanesljivih preiskovalnih podatkov, ki bi kazali na to, da se s tihotapljenjem in trgovino ukvarjajo iste kriminalne združbe ter da so begunci skupina, iz katere bi trgovci rekrutirali svoje žrtve: “Združbe preprosto iščejo dejavnosti, ki prinašajo dobiček. Ni redko, da se organizirane kriminalne skupine, ki trgujejo z ljudmi, ukvarjajo tudi z zvodništvom, preprodajo drog ali kakšno drugo nezakonito dejavnostjo. Te skupine se zelo hitro odzovejo na razmere v nekem okolju in najdejo možnost zaslužka.”

Vojni begunci, ljudje brez socialne mreže, premoženja, doma in vira zaslužka vsekakor ustrezajo kriteriju ranljivosti. In prav ranljivost je značilnost, ki opredeljuje potencialne žrtve trgovine z belim blagom. “Vprašanje, ali lahko begunce opredelimo kot potencialne žrtve trgovine z ljudmi, pa je še odprto, čeprav v strokovni javnosti že potekajo debate o prepletenosti obeh pojavov.”

Na zahod, na sever

Migracijske tokove in trgovino z ljudmi združuje najgloblji in temeljni razlog za oba pojava: socialna in ekonomska neenakost. Žene ju torej človekova želja po boljšem in mirnejšem življenju, ki jo trgovci izkoristijo in zlorabijo: “Za trgovino z ljudmi so značilne lažne obljube. Obljube o boljšem standardu in večjem zaslužku, ki pa se razblinijo, ko osebe končajo v spirali izkoriščanja, povratek pa je skoraj nemogoč.”

V Sloveniji dejansko živijo takšni zavedeni in opeharjeni ljudje. Večinoma ženske, ki po stanovanjih, hotelih in penzionih, v sistemu skrite prostitucije, ki je v Sloveniji najbolj pogost, služijo denar za zvodnike. Moški, ki za nezadostno plačilo in v slabih pogojih delajo na gradbiščih. Občasno otroci, ki so prisiljeni v prosjačenje ali majhne tatvine.

“Slovenija je tranzitna, a vse bolj tudi ciljna država trgovine z ljudmi. Predvsem na področju zlorabe prostitucije, tudi na področju prisilnega dela, večinoma beračenja. Čeprav so te dejavnosti nekoliko bolj tranzitne, ker gre večinoma za berače romskih skupnosti, predvsem s Slovaške in iz Bolgarije, ki se v slovenskih mestih ustavljajo na poti proti zahodu. Posebno poglavje so primeri dogovorjenih oziroma prisilnih porok v romskih skupnostih: ta oblika trgovine z ljudmi se pri nas pojavlja in nekatere zadeve so tudi doživele sodni epilog.”

Številke povedo veliko, a ne vsega. Zato medresorska delovna skupina in nacionalni koordinator v svoja poročila in polje pozornosti vključujeta tudi pojave in podatke, ki govorijo o širšem družbenem kontekstu, denimo migracije, delo na črno, izkoriščanje tujih delavcev. “So primeri, ki jih s kazensko pravnega vidika ni možno okvalificirati kot kazniva dejanja trgovine z ljudmi, imajo pa nekatere značilnosti teh dejanj, v smislu, da so ljudje rekrutirani, morda pod neko lažno pretvezo, in nato delajo v tujini, sicer na podlagi pogodbenega razmerja, a so njihove pravice kršene.”

Žrtve izkoriščanja seveda sebe pogosto ne dojemajo tako. “Vse manj je primerov, ko se žrtve same prepoznajo. Primerov, ko same prijavijo storilce, pa skoraj ni. Ženske, denimo, ki jih izkoriščajo za prostitucijo, pri razumevanju svojih razmer potrebujejo pomoč. Pa čeprav imajo omejeno gibanje, delajo dolge ure za pičlo plačilo, so deležne pritiskov in kazni. V Sloveniji zato hkrati z odkrivanjem dejanj poteka tudi identifikacija in pomoč žrtvam. V procesu tesno sodelujejo nevladne organizacije. Zakon opredeljuje tako imenovano dobo razmisleka in okrevanja, ki traja 30 dni. V tem času se oseba v nekem varnem okolju osredotoči nase in na svojo zgodbo ter s psihosocialno pomočjo uvidi svojo situacijo. A psihološke in ekonomske okoliščine ta proces ovirajo. Človek, ki prihaja iz države z nižjim standardom in zasluži nekaj sto evrov, s katerimi doma preživlja družino, na situacijo težko gleda kot na izkoriščanje. Moški, ki se je doma odločil za odhod na delo v tujino, bo težko priznal, da je bil zaveden in zapeljan, saj to prizadene njegov ponos. A občutek ali odnos žrtve ne smeta biti merilo: če preiskovalci ugotovijo elemente izkoriščanja, se mora pregon nadaljevati.”

Prodani otroci

Če je pri odraslih žrtvah trgovine z ljudmi mnogo sivih in nejasnih področij, so razmere veliko bolj črno-bele pri otrocih. Otroško delo v tovarnah, na plantažah in v rudnikih je žalostno dejstvo drugih celin. V Evropi pa se otroci kot žrtve pojavljajo predvsem v tako imenovani spolni industriji, kjer so prisiljeni v prostitucijo. Silijo pa jih tudi v prosjačenje in beračenje: “V Evropi je vse več primerov, ko so otroci prisiljeni v izvajanje manjših kaznivih dejanj: tatvin, ulične preprodaje mamil in podobno. Eden odmevnejših je bil leta 2010, ko so preiskovalci ugotovili, da je bilo iz Romunije v Anglijo prodanih nekaj sto otrok za izvajanje manjših kaznivih dejanj in beračenja.”

Tudi zato so otroci ena od posebnih ciljnih skupin ozaveščanja o pasteh trgovine z ljudmi, ob njih pa še delavci migranti. Medresorska skupina ob obveščanju širše javnosti izobražuje tudi predstavnike institucij, ki to znanje potrebujejo pri svojem delu.

Most med regijami

V Sloveniji smo se v okviru sodelovanja držav jugovzhodne Evrope s pojavom trgovine z ljudmi začeli sistematično ukvarjati že leta 2000. Takrat smo tudi dobili medresorsko skupino in nacionalnega koordinatorja. Evropska unija je proces začela kasneje. “Šele leta 2008 in 2009 so nastale ekspertne skupine, v eni od teh sem sodeloval tudi sam, z namenom priprave zdaj veljavne direktive. To je moderen dokument, ki je zavezujoč do držav članic. Od leta 2009 deluje tudi neformalna skupina nacionalnih poročevalcev, ki se srečuje dvakrat letno. Kasneje je EU imenovala še evropskega koordinatorja in takrat se je dejansko začutil skupni pristop. Ravno Slovenija je leta 2010 dala pobudo za neformalno srečevanje nacionalnih koordinatorjev jugovzhodne Evrope. Na mojo pobudo smo vzpostavili sodelovanje med temi državami in neformalno mrežo EU. Junija letos je bilo srečanje obeh mrež in ta praksa, ki jo je predlagala Slovenija, se je izkazala za dobro.”

Slovenija orje ledino tudi na področju sodelovanja pri odkrivanju kaznivih dejanj. Ministrstvo za notranje zadeve je uspešno prijavilo evropski projekt skupnih preiskovalnih skupin, ki uvaja skupno delo policistov in tožilcev: “Ta sistem smo implementirali tudi v države, ki niso članice unije, ter tako izobrazili 250 preiskovalcev v regiji. Rezultat so uspešno zaključene preiskave. Med njimi junija zaključena enoletna preiskava med Bosno in Francijo. Odkrila je združbo, ki je organizirala tatvine na pariški podzemni železnici. Z nizom majhnih tatvin so zaslužili dva milijona evrov.”

Pogoste zmote o trgovini z ljudmi

> Žrtve doma ugrabijo. Večinoma ni tako, temveč ljudje prostovoljno odidejo v tujino na podlagi lažnih obljub o delu in zaslužku.

> Žrtve so vedno iz revnih držav.

Socialna in ekonomska stiska je lahko razlog, da nekdo postane žrtev trgovcev z ljudmi, a ni edini. V mreži se, denimo, znajdejo tudi najstniki iz bogatejših držav, ki verjamejo obljubam o nenadnemu zaslužku in uspehu.

> Žrtve v državah EU živijo in delajo na črno.

Vse večji delež žrtev trgovine z ljudmi je v državah EU legalno, z urejenim statusom in dovoljenji.

> Sužnji so priklenjeni z verigami.

Novodobno suženjstvo oziroma prisilno delo, ki je tesno povezano s trgovino z ljudmi, se razlikuje od stereotipne podobe suženjstva. Izkoriščevalci uporabljajo veliko bolj prikrite in subtilne oblike prisile.

> Če se nekdo ne počuti žrtev, mu ni treba pomagati.

Žrtve trgovine z ljudmi imajo pogosto hude težave pri soočanju s svojim položajem, zato je treba poskrbeti za ustrezno psihosocialno pomoč. Pregon kaznivega dejanja pa se nadaljuje neodvisno od odločitev in mnenja žrtev kriminalnih združb.

> Skozi Slovenijo trgovci z ljudmi le potujejo.

Ne drži. Slovenija je ciljna država in tudi potencialna država izvora žrtev trgovine.

> Storitve žrtev se izmenjujejo zgolj v kriminalnem podzemlju.

Vsak državljan lahko nehote postane kupec storitev prisilnih delavcev, tako da kupi tekstilni izdelek ali hrano ali najame gradbenike, med katerimi so žrtve trgovine z ljudmi. Prav zato se moramo ozavestiti tudi kot potrošniki.

VESNA HUMAR