Novosti v jeziku rastejo iz starih korenin

Rimljani so tudi rekli, da ni “nič novega pod Jupitrom”. In isto kot Rimljani so trdili v srednjem veku. Dandanes, v tem na vse strani napredujočem svetu, pa zmaguje mnenje, da kaj velja le tisto, kar je novo; a še pri novem samo tisto, kar je najnovejše ali vsaj novejše.

Nekoč, še v Dantejevem času, pred 700 leti, se je nad človeštvom vzpenjalo nebo, posejano z angeli dobrote, varuhi življenja. Vsak posameznik ali poklic je verjel v svojega angela na nebu in se je zanesel na njegov varovalni ščit. Danes po tem nebu žvižgajo rakete in granate ter krožijo letala, ki med ljudi ne sejejo življenja, ampak smrt. Na nebu ni več varuhov, tam je praznina. In v praznini se rojeva strah, strah pred praznim. Horror vacui, je zapisal Rabelais, francoski humanist, dvesto let za Dantejem. Če bo šlo tako naprej, bodo naši vnuki očitali nam, starim staršem: vi ste bili še srečni, ker ste imeli pred seboj vsaj praznino, pred nami še praznine ni!

V sedanjih begajočih časih človek le še tu pa tam odkrije kaj trdnega, na kar bi se morda lahko oprli, vse drugo pa kot da je spodrezano in majavo. Okoli sebe vidimo samo še svet, ki se nenehoma spreminja, in v spremembah se porajajo novosti. Le na te novosti še prisegamo. V spremembah in novostih vidimo rešitev pred praznino, pred prepadom in propadom.

V jeziku ni tako. Jezik je sam v sebi trden, ker sloni na temeljih (pravilih), ki si jih je postavil sam ali mu jih je podarila stvarnica narava. Zato mu ne novosti ne spremembe ne pomenijo nič nenavadnega ali prelomnega. Zdi se, kot da so spremembe in novosti že vgrajene vanj.

Marsikdo med vami tega ne verjame, a je resnica, spoštovane bralke in bralci. Poskusimo jo prepoznati ob vprašanju, ki ga je zastavil Franc Gombač, upokojeni učitelj in nepogrešljiv kulturni delavec iz Podgrada. Tako mi je zapisal:

“Spoštovani gospod profesor! Dalmatinci bi radostno vzkliknili: 'Vratia se Šime!' Ja, vrnili ste se nam, bralcem. Spet bomo lahko klepetali in 'radovedili' o našem lepem jeziku. Nalašč sem zapisal 'radovedili'. To je moja beseda, nerodna, nepravilna, a vseeno nekaj pomeni. Je narejena prav?

Nekoč prej smo v Minuti brali nekaj o razvoju jezika, o tvorbi novih besed in podobno. Zato sprašujem: Kako je s tem, z novimi besedami v jeziku? Nedavno sta izšli dve knjigi z nenavadnima naslovoma, in sicer: izpod peresa Danice Pardo 'Drobižnice' in izpod peresa Ivka Spetiča Magajne 'Krogočasje'. Zanimivi novi besedi. Vredni objave, vsaj po mojem. Kaj menite o vsem tem?”

Slovenci radi sami sebe za ušesa, češ kako svoj lepi jezik v javni rabi kvarimo in mu vsiljujemo novosti, ki so tuje nam in njemu. Toda ali so to res novosti? Večinoma namreč brez razmisleka v svoj jezik vrivamo kaj takega, kar nekritično posnamemo po tujih jezikih, največ po angleščini. Kot na primer tujke. Res slovnično novega pa je v jeziku, tudi najnovejšem, malo.

Vzemimo za primer kratice, o katerih mnogi menijo, da so velika novost, ki jo prinaša novi čas: JEK, ZDA, SAZU, SD, WAG (Wife And Girls, “žena im dekleta”, ki brenčijo okoli angleških nogometnih zvezd), RKC, SS, UDBA, HIV. Brez razlage vsaj za nekatere izmed njih ne vemo, kaj pomenijo. Zato se tudi imenujejo kratice, okrajšave, ki združujejo več že obstoječih (ne novih) besed. Vendar se take kratice, kadar jih pogosto uporabljamo, lahko osvobodijo in včasih prelevijo v samostojne (nove) besede, ki jih lahko sklanjamo. Da se to zgodi, mora biti kratica zelo pogosto rabljena.

Poskusimo narediti nekaj takih osvobojenk: jekovec, zedeajevec, sazujevec, esesovec, udbovec itd. Pri večini teh besed ne pridemo do uporabnih novih pojmov, čeprav so slovnično pravilno izvedene: iz JEK-a (Jedrske elektrarne Krško) je pravilno izpeljan jekovec, a ga ne moremo uporabiti brez pojasnila, da gre npr. za pripadnika podjetja JEK. Lažje je pri nekoč razvpiti kratici SS (Sicherheit Stafel - nacistična varnostna služba); iz nje lahko izpeljemo uporaben samostalnik esesovec in pridevnik esesovski. Enako je tudi pri kratici UFBA: udbaš, udbaški, udbovec, udbovski.

A ta pot do novih besed je že znana in stara toliko kot jezik sam. Kakšna je ta pot? Prvič, v jedru vsake besede je koren, ki ji daje temeljni pomen. Na primer koren “ved”, ki pomeni “znati”. Drugič, korenu smemo na koncu dodajati “priponke”, in s tem razširimo njegov temeljni pomen: ved-a, ved-ež, ved-eti, ved-nost. Tretjič, spredaj vsakemu korenu tudi lahko kaj pritaknemo, in sicer “predponke”: iz-vedeti, za-vedeti se, po-vedati, pri-po-ved, u-po-vediti, z-vedav, vse-ved, rado-ved, rado-vediti. To so tri temeljne zvijače, s katerimi se jezik pomensko širi, dopolnjuje, napreduje in za vsak novi pojem - proizvod, iznajdbo, najdbo, izdelek, umetnijo, bedarijo in “modrijo” - ustvari najprimernejšo novo besedo.

In četrtič, tu se pa začenjajo sklanjatev, stopnjevanje in spregatev teh besed - in tu se začenjajo tudi težave, če kdo tega že iz šole ne obvlada dobro. Zgodovinska izkušnja pa uči: kdor se ni navadil sklanjati besed domačega jezika, se mu hitro dogodi, da se mora sklanjati, uklanjati in klanjati pred tujimi, ne samo besedami, tudi oblastniki.

Ob vprašanju Franca Gombača, spoštovane bralke in bralci, smo spoznali, da resnične novosti v jezik ne prihajajo od zunaj, ampak se porajajo iz njega samega, po njegovih zgodovinskih notranjih načelih. Glagol “radovediti” je z besedotvornega vidika sprejemljiv: kdor je radoveden, radovedi, rad kaj izve. Tudi besedi “drobižnice” in “krogočasje” sta zelo povšečni in pravilni. A da to ugotovimo, je potrebno spoznati in priznati zgodovino jezika in sploh svojo zgodovino - saj kdor nima za seboj in ne pozna svoje preteklosti, tudi nima pred seboj prihodnosti.

JOŽE HOČEVAR