“Nujno je doseči ravnovesje med vodstvom in članicami univerze”

Dr. Lucija Čok je sopotnica primorske univerze od njenih začetkov. Priljubljena profesorica italijanščine in francoščine na koprski gimnaziji, se je v 70. letih preselila čez cesto, na drugo stran Cankarjeve ulice, na koprsko enoto Pedagoške akademije Ljubljana. Potem je bila med leti 1995-2000 na čelu za nastanek univerze pomembne ustanove, Znanstveno-raziskovalnega središča Koper. Dve leti je bila ministrica za izobraževanje v vladi dr. Janeza Drnovška in po ustanovitvi Univerze na Primorskem leta 2003 njena prva rektorica do leta 2007. Torej pravi človek za pogovor o desetletnem jubileju prve primorske univerze.

> Že v 70. letih prejšnjega stoletja se pojavijo pobude za razvoj višjih in visokih šol na Obali, kot se je tedaj uveljavilo ime za slovensko Istro. Potem se te pobude ob različnih priložnostih oblikujejo tudi v 80. letih in še pozneje. Kaj je bilo značilno za ta čas in za tedanji način razmišljanja?

“Pravzaprav so se prve pobude pojavile že v šestdesetih letih, ko je nastajala struktura najprej pomorske visoke šole, kasneje fakultete Univerze v Ljubljani. Vendar se je že v času vlade Staneta Kavčiča govorilo, naj se oblikuje jedro bodočega višjega in visokega šolstva na Primorskem. Zanimivo, da je Kavčič menil, da sta Gorica in Koper v marsičem antagonista in da bi mu Goričani zamerili, če bi ustanovil univerzo na Obali.”

> Verjetno ni ostalo zgolj pri teh ugotovitvah, mar ne?

“Pozneje so nastajale pobude, ki so bile bolj ali manj posrečene, vendar številčne. Posebej velja poudariti pomembno vlogo tedanje Skupnosti obalnih občin (SOO). To je bila struktura, ki ji danes lahko zavidamo učinkovitost delovanja, glede na to, kako se sedanje občine težko dogovorijo za skupne dejavnosti. Tedanja SOO je prevzela koordinacijo, Aldo Černigoj je bil v njej analitik.

Že v Kavčičevem času in tudi pozneje je imel v njej pomembno vlogo Tomaž Bizajl kot vodja posameznih delovnih skupin. Te je kasneje prevzel Livij Jakomin. Ves čas je s svojo avtoriteto podpiral prizadevanja za ustanovitev univerze tudi Ciril Zlobec. Ti in mnogi drugi so bili med pionirji teh prizadevanj, ki so tudi nas ostale združevala. Ob različnih predlogih je nastajala vizija, kako naprej.”

> Po osamosvojitvi Slovenije se v 90. letih pojavljajo nove ideje o ustanovitvi primorske univerze, kar se najočitneje odraža v pismu o namerah za ustanovitev visokošolskega središča na slovenski obali leta 1993, ki ga je podpisal tudi Milan Kučan, tedanji predsednik RS. Do konkretnih rezultatov pa vendarle še ni prišlo ...

“V devetdesetih letih je nastal projekt Univerza na Primorskem, ustanovljena je bila projektna skupina, ki si je delila naloge po posameznih vedah. Dragan Marušič je leta 1993 pripravil pogosto omenjeni elaborat Obala ni več provinca. Zanimiv je primer izobraževanja zdravstvenih delavcev. Že v sedemdesetih letih so v okviru tedanje SZDL nastala prizadevanja za organizacijo višjega izobraževanja medicinskih sester.

To je bil zametek kasneje ustanovljene visoke šole za zdravstvo. V ta čas sodijo tudi prizadevanja za izobraževanje strojnikov Strojne fakultete v Ljubljani in Srednje kovinarske šole v Kopru. Strojništvu, ki je kasneje zamrlo, se je leta 1974 pridružil koprski oddelek Pedagoške akademije v Ljubljani. Nastali so torej nekakšni otoki višjega in visokošolskega študija, ki pa niso bili povezani med seboj. To povezovalno mrežo je tedaj resnično predstavljala Skupnost obalnih občin.”

> Zdravstvo je torej dalo pobudo za visokošolski program na Obali. Kaj pa gospodarstvo, ki je bilo v tistih letih na višku razvoja? Kako je podpiralo ta prizadevanja?

“Gospodarstvo je ves čas tem pobudam stalo ob strani, dejansko pa je pristopilo h gibanju za univerzo leta 1993, ko je nastalo omenjeno pismo o nameri. Podpisal ga ni le predsednik Kučan, pač pa tudi nekateri predstavniki univerz in resornih ministrstev. S tem pismom je nastal obvezujoči dokument, ki je nekaj pomenil.”

> Če se vrneva h genezi nastajanja univerzitetnih programov v obliki enot, podružnic predvsem fakultet ljubljanske univerze, se samo po sebi zastavlja vprašanje, kakšen je bil odnos obeh slovenskih univerz do nastajanje tretje, primorske, za ustanovitev katere je bilo v devetdesetih letih vse več pobud?

“Dokler so dejavnosti, kot denimo strojništvo in pedagoško izobraževanje, ostajale v njihovih okvirih, je njihova pomoč trajala. Ko pa je bilo slutiti, da se skupine organizirajo v nove pravne osebe, so se začela prva razhajanja. Bolj kot nasprotovanje predvsem skrb, kako se bodo delila sredstva za visoko šolstvo, če nastane nova univerza! Podobno je bilo vprašanje ustreznih kadrov, ker jih je v Sloveniji zelo primanjkovalo. Od tod tudi pobuda, da bi pritegnili tuje profesorje. Darja Piciga je tedaj opravila raziskavo, koliko profesorjev in ustreznih izobražencev imamo Slovenci v tujini, ki bi se zato bili pripravljeni vrniti domov.”

> In rezultat teh in podobnih pobud?

“Bilo jih je veliko, a niso bile med seboj povezne. Postopoma sta se iz vsega tega porodili dve skupini z dvema pogledoma na nastanek primorske univerze. Eno je predstavljalo Akademsko društvo za univerzo zahodne Slovenije, ki ga je 55 članov ustanovilo 1995, drugo pa skupina za ustanovitev visokošolskega središča, ki je delovala od začetka devetdesetih let v okviru Skupnosti obalnih občin. Na začetku smo sodelovali, kasneje nas je ločevala zamisel o zasnovi univerze. Lokalna politika, ki je bila ves čas naklonjena tem pobudam, ni želela in ni mogla ustanoviti nove univerze takoj tudi zato, ker ni bilo dovolj intelektualne moči zanjo.”

> Kako pa sta na ta proces gledali obe resorni ministrstvi, za izobraževanje in znanost. Verjetno sta vrgli kar nekaj polen pod vaše noge?

“Toda vmes so bile tudi obetavne obljube! Minister za znanost Lojze Marinček je denimo v Portorožu javno izjavil: 'S Čokovo bova postavila univerzo!' To je bilo v času, ko sem bila direktorica Znanstveno-raziskovalnega središča. Izjava je bila sicer nekoliko demagoška, saj kritične mase študijskih programov za nastanek univerze še ni bilo. Odkritega odklanjanja njene ustanovitve ni bilo - kar velja za resorna ministra Pavleta Zgago in Slavka Gabra -, še in še pa so se ponavljale kritične analize stanja.

Oba sta želela natančne podatke, na osnovi katerih bi bilo mogoče postaviti univerzo. Verjetno sta merila k višjim ciljem kot mi ustanovitelji. Minister Gaber, ki me je leta 2003 nasledil na resorju ministrstva za izobraževanje, je še najprej menil, da bi nekoliko počakali z ustanovitvijo univerze. Kasneje je v državnem zboru nastanek univerze zagovarjal, tako da se je z njegovim prihodom na ministrstvo podpora nadaljevala.”

> Kakšna pa je bila pri nastanku primorske univerze vloga Lucije Čok, ministrice za izobraževanje med leti 2000-2002? Tedaj se je v javnosti govorilo, da je bila odločilna. Samo eno leto po vašem odhodu z ministrstva je univerza nastala ...

“Res, v javnosti so bila pričakovanja, potem ko so me imenovali za ministrico, velika. Omogočalo mi je lažjo koordinacijo dejavnosti in učinkovito uporabo zakonite poti do univerze. Kot ministrica nisem mogla vplivati na Svet za visoko šolstvo, ko je potrjeval elaborat o nastanku nove univerze; je pa ministrstvo s strokovno podporo lahko pomagalo delovni skupini, ki jo je vodil Livij Jakomin. Sklicevalo je okrogle mize in organiziralo predstavitve zasnove nove univerze v različnih krajih po Sloveniji. Na ta način je nastalo v slovenskem prostoru gibanje podpore, ki je dalo slutiti, da bo univerza res nastala. Seveda pa je bila odločitev ministrstva, kdaj pošlje v državni zbor odlok o ustanovitvi, kako pridobi sredstva za zagon in delovanje nove univerze.

Ministrstvo je tedaj zelo dobro in trajno sodelovalo z Rudijem Mogetom, predsednikom parlamentarnega odbora za izobraževanje in znanost. Ves ta proces bi lahko bil upočasnjen ali bi celo obstal, če ne bi bilo spodbud ministrstva. Očitki, da sem postala ministrica samo zato, da bi ustanovila primorsko univerzo, so vendar le delno upravičeni .”

> Kaj pa boj za financiranje nove univerze? Verjetno ni bil lahek ...

“Vse le ni bilo tako črno, saj je imela vsaka od visokošolskih ustanov, bodočih članic nove univerze, doto v javnih sredstvih ali koncesijah za svoje delovanje. Sredstva ljubljanske univerze so prešla na novo univerzo skupaj s študenti in programi. Denar za naložbe v prostore pa je bil dodeljen posebej. Pri teh prizadevanjih nas je mariborska univerza vedno podpirala, medtem ko se je na ljubljanski univerzi ta odnos bistveno spremenil šele, ko je postal rektor Jože Mencinger. Senat Univerze v Ljubljani je prepričal, da je čas za novo univerzo dozorel in da se tiste visokošolske ustanove, ki so bile del ljubljanske univerze in si to želijo, lahko odcepijo.”

> Pri nastajanju primorske univerze ne moremo mimo vloge dveh pomembnih subjektov, Znanstveno-raziskovalnega središča in Visokošolskega središča Koper. Kako je na ustanovitev univerze vplivala ta njena začetna dvotirnost?

“To sta bila že ob nastanku v bistvu dva antipoda, znanstveni in pedagoško-organizacijski. Visokošolsko središče se je posvečalo izključno postopkom ustanavljanja članic. Njegova naloga je bila tudi spodbujati strokovnjake k pisanju programov. Tako sta s pomočjo gospodarstva in obalnih občin nastali Visoka šola za management in Visoka zdravstvena šola. Pomembna naloga središča je bilo tudi iskanje možnosti za naložbe.

'Guliti je bilo potrebno vse kljuke v Ljubljani!' je pogosto dejal Danijel Božič, ki je tedaj vodil visokošolsko središče. Kasneje je nastal t.i. tretji šolski tolar, s katerim je naša univerza dobila sredstva za gradnjo prostorov. Zanimivo je, da je Visokošolsko središče brez travm odmrlo, ko je nastala univerza, ker je pač opravilo svoje delo.”

> Kakšna pa je bila vloga Znanstveno-raziskovalnega središča (ZRS), ki ste ga vodili od ustanovitve 1995 do leta 2000 in ki je bilo, kot ste zapisali v knjigi, “inkubator raziskovalnih podlag za študijske programe Univerze na Primorskem”?

“ZRS je sicer nastalo na podlagi dobrih humanističnih raziskav, predvsem zgodovinskih, saj je najprej nastalo Zgodovinsko društvo za južno Primorsko. Društvo je že leta 1991 predstavilo prvo številko znanstvene revije Annales, ki se je kmalu prebila v visoko mednarodno kategorijo znanstvenih revij. K humanistiki se je kmalu pridružilo oljkarstvo, kasneje pa še družboslovne raziskave in naravovarstveni projekti, vse do današnje kineziologije.

Mnogi študijski programi imajo zarodek v raziskavah, ki jih je vodilo ZRS. Študij naravoslovja, na primer, potrebuje veliko več sredstev za laboratorijsko delo, in ta so bila dodeljena raziskovanju. Lokalno okolje ni moglo podpirati nastanka teh programov.”

> Kaj pa, kot ste zapisali v knjigi, večen antagonizem med Koprom in Gorico pri ustanavljanju primorske univerze z dvema središčema?

“Ta ideja je bila zelo živa in na začetku smo zelo dobro sodelovali s takratno goriško Politehniko. Vendar je imela Politehnika drugačno razvojno usmeritev. Kot zasebna visokošolska inštitucija je delovala na trgu in pridobivala sredstva za delovanje predvsem iz raziskav.

Ko smo poskušali združevati dejavnosti, je nastalo razhajanje o tem, kako bo univerza poslovala in kakšna bo njena pravna subjektiviteta. Politehnika se je odločila, da pač ne pristopi, tudi zato, ker nismo uspeli uskladiti in uzakoniti delovanja dveh kampusov. Ob nastanku Univerze na Primorskem je minister Gaber sicer obljubil spremembo zakonodaje, ki bi to omogočila, vendar se ta napoved ni uresničila.”

> Po desetih letih delovanja je Univerza na Primorskem, vsaj tak vtis nastaja v javnosti, obremenjena s številnimi problemi in notranjimi odnosi. Kako gledate na to dogajanje?

“Univerza je v tem trenutku pred preizkušnjama: kako preživeti ob manjši populaciji študentov in krčenju sredstev za njeno delovanje ter kako nadaljevati razvojno pot do uveljavitve v univerzitetni mreži. Prvo lahko rešuje podobno kot ostale univerze. Prepričati mora državo o svoji vlogi in poslanstvu in se odpirati v mednarodni prostor. Druga preizkušnja postavlja tako vodstvo kot vsakega učitelja, raziskovalca in študenta pred odločitev, kako graditi odličnost študijske ponudbe in graditi akademsko kulturo.

Ni več začetnega entuziazma, lahko pa je vzajemna volja, da se utrdi univerzitetna avtonomija. Vloga posameznika, posameznih organov in vodstva univerze pri iskanju soglasij o strateških odločitvah je odločujoča. Odločanje od zgoraj, brez jasno nakazane poti, začasne nedomišljene rešitve lahko resno ogrozijo obstoj univerze. Zato je nujno doseči tisto ravnovesje med vodstvom in članicami, ki bo omogočilo razčistiti nesoglasja in poiskati dolgoročne razvojne rešitve.”

TOMO ŠAJN