“Nujno je treba reševati novinarstvo, ne medijev”
Mediji, ki se bolj ukvarjajo sami s seboj in z lastnim obstojem kot s kakovostjo vsebin. Novinarji, ki delajo za drobiž in si v strahu za lastno eksistenco ne upajo niti na glas dihati. Poplava nekakovostnih, brezplačnih, na čudne načine sponzoriranih medijskih vsebin, ki ne ustrezajo niti najbolj temeljnim kriterijem profesionalnosti. Klientelizem pri razdeljevanju oglaševalskega denarja in nepregledno lastništvo. To so ključne težave slovenskega medijskega prostora, ki naj bi jih reševala nova strategija. A za zdaj ji ne kaže prav dobro.
Slovenija si vse od osamosvojitve ni resno zastavila vprašanja, kakšen medijski prostor hoče in kako do njega priti. Razprave o medijih in novinarstvu so večinoma kmalu dobile ideološke podtone. In politiki ter gospodarstveniki so vsak poskus kritične ocene slovenske medijske krajine in slovenskega novinarstva kot njenega ključnega dela izkoristili za obračunavanje s tem ali onim novinarjem, uredništvom ali načinom dela.
V Društvu Novinarjev Slovenije so zadovoljni, da je socialni položaj novinarjev našel prostor v strategiji, a kot opozarja predsednica Petra Lesjak Tušek, le pobožne želje in načelne zaveze niso dovolj: “V DNS pričakujemo konkretizacijo in opredelitev, kako naj bi dosegli dostojna plačila za delo in spoštovanje novinarske poklicne kolektivne pogodbe oziroma kako nameravajo izdajatelje k temu zavezati in kako sploh opredeliti nesprejemljivost prekarnih zaposlitev.” Lesjakovi se zdi pomembno, da strategija definira medij kot podjetje, v katerem mora biti zaposlen novinar, dostojanstvo poklica pa je veliko bolj širok in večplasten cilj, “za katerega moramo mediji delati predvsem sami.” Pozitivne so tudi spodbude raziskovalnemu novinarstvu ter predvsem načelo, da so javna sredstva namenjena novinarjem oziroma novinarskih ekipam in ne medijem: “Tu vidim tudi priložnost za povezovanja, sodelovanja novinarjev, za mlade novinarje.” Začetne kritike, meni Lesjakova, so slaba popotnica in kažejo na to, da strategija ne bo sprejeta kmalu, kaj šele, da bi bila v kratkem času na njeni osnovi sprejeta zakonodaja. Združenje novinarjev in publicistov v medijski strategiji ne vidi nikakršnega koraka naprej. Ravno nasprotno. Že leta opozarjajo na anomalije v slovenskem medijskem prostoru, odziv pa je majhen, odmev ima le na tujih veleposlaništvih, je pojasnil predsednik združenja Tino Mamić: “Strategijo je vlada pripravila brez ZNP. Tudi ko so nas vprašali za mnenje, ga niso upoštevali v nobeni točki.” V ZNP so zaskrbljeni zaradi premajhnega poudarka načelu uravnoteženosti: “Doslej je demokratična javnost vendarle imela tu in tam priložnost izvedeti resnico. Poslej niti tega ne bo več. Maske so padle. Demokratični politiki bi zato morali povzdigniti glas in svetovno javnost opozoriti na kršenje medijske svobode v državi.”
Kdo sploh potrebuje novinarje?
Opozorila stroke in posameznikov, da je le družba z večplastno in kakovostno informiranimi državljani, zdrava in demokratična, so ostajala na robu javne zavesti. Nastajali so afere, krilatice in predsodki, realne težave slovenskih medijskih hiš pa so se medtem kopičile in poglabljale. Še posebej po letu 2008, ko je gospodarska kriza medijem zadala dvojni udarec. Gospodinjstva so v kriznem krču začela za medijske vsebine namenjati vse manjši in manjši delež svojega proračuna. Vsesplošno zategovanje pasov v podjetjih je zdesetkalo oglaševalske prihodke. Samo med letoma 2008 in 2012 je, denimo, skupni prihodek slovenskih časopisov in revij padel za skoraj 28 odstotkov. In prva postavka, na kateri so medijski lastniki in upravljalci začeli iskati prihranke, so bile, seveda, plače novinarjev.
Ekonomska negotovost je zasebne medijske hiše pognala v klasično spiralo navzdol. Novinarski ceh pa potisnila na rob profesionalne katastrofe. Zaupanje v poklic pada, vzpon družabnih omrežij ter vse lažje in hitrejše posredovanje digitalnih informacij pa v družbi potrjujeta vzdušje, da novinarjev pravzaprav nihče ne potrebuje.
In dejansko jih je vse manj in manj. Že pregled medijske krajine v letu 2014 je kazal na to, da število zaposlenih v medijih, še posebej tiskanih, drastično pada. Ta nič kaj lepa statistika je bila ena od podlag za del Nacionalnega programa kulture, posvečenega medijem. Ta je predvideval oblikovanje strategije razvoja medijev, ki bi bila osnova za spremembo zakonodaje. In ta je končno ugledala luč sveta, leto kasneje, kot je bilo predvideno. A se zdi, da je, kar je, glede na temo, ironično, precej slabo napisana.
Ostal bo le rumeni tisk
Rok Hladnik je direktor Primorskih novic. Na ministrstvo za kulturo je ob objavi osnutka strategije poslal niz pripomb, ki izhajajo iz povsem konkretnih izkušenj vodenja medijskega podjetja. “Država mora najprej opredeliti, kaj je javni interes in kakšne medije sploh želi imeti. Predstavljena strategija samo gasi požar in ni usmerjena v prihodnost,” je prepričan Hladnik. Dodaja, da država še posebej zapostavlja tiskane medije. Tudi v strategiji, kjer digitaliziranih vsebin in mobilnih aplikacij sploh ne omenja. Pa čeprav je za večino časopisnih uredništev to v tem trenutku prioritetna naloga.
“Dnevni časopisi smo tisti, ki zaposlujemo največ novinarjev, na drugi strani pa je za nas v trenutnih razpisih namenjenih najmanj sredstev. Trenutne razmere vodijo v smer, ko bo v Sloveniji uspeval samo še rumeni tisk, saj je produkcija tega poceni (samo poglejmo poplavo raznih revij, pa tudi dnevnega rumenega tiska), branost pa visoka. Resno novinarstvo pa po drugi strani zahteva več vloženih sredstev, vendar je na trgu povpraševanje po njem manjše. Verjetno se vsi strinjamo, da javni interes ni, da se volilno telo informira prek rumenega tiska ali pa raznih resničnostnih šovov,” opozarja Hladnik in dodaja: “Največja konkurenca vsem medijem so google, facebook, instagram, snapchat ..., za katere naša zakonodaja sploh ne velja, strategija pa jih niti ne omenja. Nihče si ne želi reševanja zasebnih podjetij, ampak le urejenih razmer za pošteno poslovanje na trgu.”
Kritičen je tudi do predloga, da bi morala medijska podjetja razkrivati podrobnosti o svojem poslovanju. Tovrstni “nadzor”, meni Hladnik je nesprejemljiv, razen če se odločimo, da mediji niso več gospodarske družbe. “Glede na to, da se medijska zakonodaja prenavlja že več kot desetletje, nisem optimist,” zaključuje.
Na Ministrstvu za kulturo javne razprave o medijski strategiji kljub številnim kritikam ne nameravajo ponovno odpreti. Bodo pa podrobneje opisali in pojasnili nekatere rešitve ter razmislili o tem, katere od številnih pripomb, ki so jih dobili, bodo upoštevali. “Strategija je nastala na podlagi ugotovitev dvanajstih javnih razprav, ki so bile organizirane po državi, izhodišč strokovne komisije in raziskave odnosa do medijev, končni osnutek strategije pa so oblikovali sodelavci Direktorata za medije. Ministrstvo za kulturo je za pripravo izhodišč strategije stremelo h kombinaciji strokovnega znanja ter neposrednega stika z ustvarjalci in uporabniki medijev,” zagotavljajo na ministrstvu.
Komisija za okras?
Barbara Verdnik si želi, da bi minister za kulturo Tone Peršak pred kratkim javno objavljeni dokument vrgel v smeti. In začel pisati novega. Oblikovanje strategije je bilo teoretično lepo zastavljeno. Predvidevalo je več raziskav, niz javnih razprav po vsej Sloveniji in strokovno komisijo, ki jo je vodila Verdnikova, tudi nekdanja novinarka in direktorica Primorskih novic.
A zataknilo se je čisto pri koncu. Dobrih 30 strani dokumenta, v katerem so opredeljeni zelo splošni, načelni cilji, ob njih pa še nekaj v obrisih nakazanih konkretnih ukrepov, priporočil komisije niti ne povzema korektno. Kaj šele da bi dokument ujel duh javnih razprav.
“Komisija je v devetih mesecih opravila obsežno in zelo poglobljeno delo, pregledala številne dokumente, hkrati pa pogrešala potrebne analize in raziskave. Zato je bilo zelo dobrodošlo, da je bivša ministrica Julijana Bizjak Mlakar naročila Raziskavo odnosa do medijev, ki je bila po smernicah in sodelovanju naše komisije tudi izvedena. Skoraj štiri mesece smo skoraj vsak teden pripravili javno razpravo. Opravili smo tudi številne razgovore. Začetni dokument iz novembra lani je od 25 strani zrasel na skoraj 100 strani,” delo komisije opisuje Verdnikova.
27. maja letos so dokument predstavili in predali novemu ministru Tonetu Peršaku in se dogovorili za dodatna usklajevanja končnega besedila strategije, ki pa se niso zgodila: “Osnutek strategije je bil sredi junija predstavljen javnosti brez našega sodelovanja. To se je zgodilo tudi na zelo neroden način, saj ni bilo jasno, kaj je delo komisije in kaj ministrstva.”
Bolj kot nerodnosti v komunikaciji pa je po mnenju Verdnikove problematična vsebina. Eden od ciljev Nacionalnega programa kulture je, da bo Slovenija napredovala na lestvici svobode tiska, tako imenovanem Press freedom indexu, kjer je sedaj na 40. mestu, 28 mest za, denimo, Slovaško. In s tako strategijo, meni Verdnikova, naša država tega cilja ne bo dosegla.
Nestrateška strategija
“Bistvena razlika je že v duhu obeh dokumentov. V izhodiščih komisije je rdeča nit in prioriteta javni interes ter nuja, da se strateške cilje oblikuje na temelju komunikacijskih potreb državljank in državljanov, interesi medijev in ustvarjalcev medijskih vsebin so na drugem mestu. Čeprav gre seveda za soodvisnost, saj dobro informirani državljani potrebujejo dobro delujoče medije. Učinkovito medijsko politiko v interesu javnosti je mogoče graditi zgolj sistemsko, s sistemskimi ukrepi celotne vlade. Saj je tudi kriza medijev sistemske narave. V osnutku vsega tega ni zaznati, manjka mu strateški in sistemski pristop, besedilo ni konsistentno,” je kritična Verdnikova.
Problem je tudi, česa v osnutku strategije ni, ugotavlja Verdnikova. Komisija se je veliko ukvarjala s tako imenovanimi občinskimi glasili. Te publikacije, ki jih plačujejo občine iz proračunskega denarja, v njih pa oglašujejo, večinoma, poslovni partnerji občin, so nelojalna konkurenca in uničujejo profesionalne medije, zlasti lokalne. “Predlagali smo, da občinska glasila niso več mediji in nujnost popolne transparentnosti ter nadzora nad porabo denarja za informiranje. Tega v osnutku ni videti,” pojasnjuje Verdnikova.
Strategija je šibka tudi pri uveljavljanju medijske pismenosti, ki je po mnenju Verdnikove ključni element. “Medijsko pismeni državljani vzpostavijo potrebo po kakovostni, profesionalni informaciji in so jo zato tudi pripravljeni plačati,” razmišlja.
Kozmetika ne bo dovolj
“V Sloveniji imamo paradoks,” razmišlja Verdnikova. “Vsi vpijemo 'politika roke proč od medijev', a ves čas čakamo, da bo politika pripravila spremembe, zakone, novo medijsko politiko, da bo država dala denar.”
Zelo podobno razmišlja članica komisije, medijska strokovnjakinja in predavateljica na Univerzi na Primorskem dr. Sandra Bašić Hrvatin. Problemov v slovenskem medijskem prostoru, pravi, “ni mogoče rešiti s kozmetičnimi popravki, ampak zahtevajo korenite sistemske spremembe. Sprememba posameznih zakonskih členov, tudi posameznih zakonov v celoti, ne bo rešila problemov, ki so se zaradi neučinkovite, nedosledne in nepremišljene politike kopičili leta in leta.”
Medijska podjetja morda res imajo hude ekonomske težave, a država ne more reševati zasebnih podjetij: “Tisto, kar je nujno potrebno rešiti, je novinarstvo. Mediji brez novinarjev nimajo prihodnosti. Novinarji pa lahko preživijo tudi brez sedaj delujočih medijev. Strokovna komisija je jasno izpostavila, da je eden ključnih strateških interesov države ta, da s javnimi sredstvi podpira novinarsko delo, predvsem tisto novinarsko delo, ki temelji na najvišjih profesionalnih standardih. Do sedaj je politika podpore medijev temeljila na podpori lastnikom. Rezultati takšne podpore pa so pokazali vsaj dve stvari: da lastniki niso zaposlovali več novinarjev in da slovenski medijski prostor ni bolj, ampak manj pluralen. Namesto podpore različnosti, kreativnosti in inovativnosti je država podpiralaveliko enakega.”
Oblike samonadzora
Strategija med drugim predvideva tudi ustanovitev tako imenovanega medijskega sveta. Bašićeva zamisel o telesu, ki bi bilo podobno Nacionalnemu svetu za kulturo, podpira, a hkrati opozarja: “Svet za medije, ki bi odločal o konkretnih medijih in konkretnih medijskih praksah, je v tem okolju nesprejemljiv. Mi kot družba nismo politično dorasli, da bi lahko ustanovili takšno institucijo.”
In skeptična je tudi do predloga, da bi bili mediji prisiljeni objavljati razsodbe Častnega novinarskega razsodišča, ki se tičejo njihovega dela: “Če se ta zadeva vpiše v zakon, potem ne govorimo več o samoregulaciji ampak regulaciji. Novinarski ceh sam mora doseči, da novinarji spoštujejo profesionalne standarde. Kdo, če ne novinarji sami, je odgovoren za to, da se jasno postavi ločnica med tistim, kaj je in kaj ni novinarstvo? Ljudje so to sami že naredili. Upadanje naklad, splošno nezaupanje v medije je nekaj, kar bi novinarje moralo skrbeti bolj kot karkoli drugega. Namesto da trgujejo s oglaševalci in jim prodajajo svoje bralce, gledalce in poslušalce, bi morali resno premisliti, ali so v tem in takšnem okolju, v tem in takšnem stanju poklica sploh zmožni opravljati svojo javno funkcijo.
” VESNA HUMAR
