“O, Bog! Kako je lepa vojna ...”
Ko je Winston Churchill v dvajsetih letih 20. stoletja razmišljal o prvi svetovni vojni, je dejal, da so se “vse grozote vseh obdobij” združile v strahovitem spopadu, ki vase “ni vsrkal le vojsk, temveč celotne narode”. S temi besedami se prične veliki ilustrirani vodnik 1. svetovna vojna, ki je ob 100. obletnici pričetka velike morije v slovenskem prevodu Mojce Vodušek pri Mladinski knjigi izšel sočasno z angleškim izvirnikom in drugimi prevodi.
“Spopad, ki naj bi se končal v nekaj tednih, je kmalu postal dolga in razvlečena vojna izčrpavanja. Prepričanje, da bo dovolj ena, odločilna bitka med sovražnimi vojskami in mornaricami, se je nezadržno spremenilo v zavedanje o nujnosti 'neomejene vojne', v kateri je nepričakovano sodelovalo celotno prebivalstvo,” v predgovoru piše Richard Overy, profesor zgodovine na univerzi v Exetru v Veliki Britaniji. Že nekaj vrstic zatem pojasnjuje, zakaj so sile antante zmagale, medtem ko so bile centralne sile - Nemčija, Avstro-Ogrska in Turčija - prisiljene proti koncu leta 1918 prositi za premirje. “Odgovor je v veliki meri povezan z viri: zavezniške sile so nadzorovale morja in sovražniku onemogočale trgovino; britanski in francoski imperij ter ZDA so lahko prebivalstvo in tovarne oskrbovali z živili in surovinami. Nemčija je morala improvizirati in izumljati, da je lahko nadaljevala vojno, in pomanjkanje je kmalu spodkopalo vojna prizadevanja na domačih tleh vseh pripadnic centralnih sil.”
Veliko vojno, ki se je uradno začela 28. junija 1914 s sarajevskim atentatom na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in se sklenila 11. novembra 1918 - minuli torek smo obhajali 96. obletnico - s podpisom premirja v gozdu pri Compiègnu, natančno pregleda zgodovinar R. G. Grant. Avtor z besedilom ne pretirava, ampak bralcu kompleksno tematiko raje približa z obiljem ilustrativnega gradiva, časovnimi trakovi in krajšimi, v okvirčke ujetimi beležkami o tem in onem. Opiše razvoj front, tudi soške, z zemljevidi skicira potek posameznih bitk, zgoščeno predstavi ključne osebnosti, preleti oborožitev in propagandne plakate ter se pomudi pri novostih v spopadih, denimo prvi množični uporabi letal in kemičnega orožja.
Opozori tudi na družbene in kulturne vidike vojne. Zanimivo je poglavje Pisatelji v vojni, kjer bralec izve, da so se številni uveljavljeni pisatelji pod navalom domoljubnih čustev ob začetku vojne postavili v službo domovine. Nemški pisatelj Thomas Mann, čigar veliki roman Čarobna gora te dni družno uprizarjata ljubljanska Drama in Slovensko stalno gledališče Trst, je poudarjal premoč pruskega militarizma nad “pacifističnimi ideali civilizacije”. V Veliki Britaniji so ugledni pisatelji, med njimi avtor Sherlocka Holmesa Arthur Conan Doyle, avtor Knjige o džungli Rudyard Kipling in avtor Vojne svetovH. G. Wells, na sestanku, ki ga je septembra 1914 organiziral vladni urad za vojno propagando, privolili, da bodo vojno podpirali z eseji in javnimi predavanji. Mlajši književniki, ki so se morali boriti, so vojno seveda doživljali povsem drugače. Francoski pesnik Guillaume Apollinaire je leta 1915, ko je kot prostovoljec prišel na fronto, resda zapisal “O, Bog! Kako je vojna lepa ...”, a dolgo in krvavo vojskovanje v blatnih jarkih se je vojakom kmalu do kraja priskutilo. Angleški pesnik Wilfred Owen je pisal o “žalosti vojne” in se jezil na “staro laž”, da je častno umreti za domovino. Padel je tik pred iztekom vojne, 4. novembra 1918, Apollinaire pa je za posledicami rane umrl le pet dni za njim.
Zelo kritična sta bila do vojne slavna pisatelja, duhoviti Čeh Jaroslav Hašek, čigar Prigode dobrega vojaka Švejka te dni družno uprizarjata Mestno gledališče ljubljansko in koprski teater, in pa Nemec Erich Remarque, ki je z drobnim romanom Na zahodu nič novega ustvaril bržkone najpretresljivejši literarni portret nesmiselne vojne.
Ko bi monografijo o prvi svetovni vojni pisal Slovenec, bi v poglavje Pisatelji v vojni kajpada vključil vsaj še Cankarjeve Podobe iz sanj in Prežihov Doberdob.
Je pa zato Slovenija omenjena v pregledu spomenikov, muzejev in vojaških pokopališč, skupaj z Italijo. “Turisti, ki jih zanimajo vojne zgodbe, ta bojišča pogosto spregledajo in se raje odločajo za tista v Franciji in Belgiji, čeprav je tudi soška fronta polna zanimivih krajev,” piše avtor in na hitro skicira traso od Kranjske Gore do Devina, omeni dolino Soče, prelaz Vršič, trdnjavo Kluže in pohvali odlični muzej v Kobaridu.
Monografija ne pokrije samo let 1914-1918, ampak svetovno morijo postavi v širši kontekst: na začetku seže kar štiri desetletja v preteklost, na koncu pa pregleda še katastrofalne posledice vojne in zgoščeno opiše približevanje drugega svetovnega pokola. “Ne vem, ali je vojna vmesno obdobje v času miru ali je mir vmesno obdobje v času vojne,” je dejal predsednik francoske vlade Georges Clemenceau, na sklepni strani vodnika pa so z velikimi črkami natisnjene besede, ki jih je njegov rojak, pisatelji in pacifist Roger Martin du Gard, septembra 1936 zapisal v zasebnem pismu: “Karkoli raje kot vojno! Karkoli! ... Nobene nadloge, nobenega suženjstva ni mogoče primerjati z vojno.”
Leto zatem je pisatelj dobil Nobelovo nagrado. Dve leti pozneje je Nemčija napadla Poljsko.
ANDRAŽ GOMBAČ
