O novinarjih in ljudeh

Zaradi izginotja enega od slovenskih splošno informativnih dnevnikov prav gotovo ne bo krikov na ulici.

Ne samo, da na ceste ne bodo šli nekdanji bralci časopisa, ki so vsak dan mimogrede in povsem zastonj na poti v službo in na prvi kavi na hitro prežvečili zgoščen, telegrafski, pregledno postavljen povzetek resničnosti prejšnjega dne. Na ulico niso šli niti ustvarjalci tega izdelka. Kaj šele da bi zasedli poslovne prostore, se privezali k pisalnim mizam ali skozi okno spuščali transparente s provokativnimi gesli. Morali so oditi s sklonjenimi glavami, ljudje, ki so jim lastniki denarja in moči priznali, da so sicer delali kakovosten medijski izdelek, ki pa ga tržišče preprosto ne more več vzdrževati.

V tem so podobni stotinam in tisočem nekdanjih zaposlenih v podjetjih, ki so za vedno zaprla vrata. Nekaj časa bodo žalovali in se jezili, potem bodo prišle prve položnice in začeli bodo iskati novo službo, najverjetneje bodo vsaj za nekaj časa obsojeni na avtorske honorarje, pogodbe o poslovnem sodelovanju in druge oblike trajne negotovosti.

Logika tržišča bi sicer zahtevala, da se v trenutku, ko ugasne medij, del oglaševalskega denarja prelije v druga medijska podjetja. A ni tako preprosto. In tudi če bi bilo, je kaj malo verjetno, da bi ta medijska podjetja dodatni zaslužek vložila v krepitev svojih novinarskih kolektivov. Ali sploh v povečanje števila zaposlenih.

Za mnoge sveže Žurnalove brezposelne se bo morda odprlo kakšno novo delovno mesto v službi za stike z javnostjo tega ali onega podjetja ali javne ustanove.

In tako bomo naredili še en korak k sramotni statistiki, ki že vlada v nekaterih visoko razvitih zahodnih državah. Da bo namreč takoimenovanih piarovcev, komunikatorjev, govorcev več kot profesionalnih novinarjev. Kar ni slabo za predstavnike za stike z javnostjo, ki so večinoma dostojni in pametni ljudje. Pa tudi ne za novinarje, saj je plača na takšnem delovnem mestu običajno precej boljša od vse bednejših medijskih mezd. Slabo je za vse ostale.

Prav zanimivo je, da so na Ministrstvu za kulturo izrazili zaskrbljenost nad ukinitvijo Žurnalovih edicij. To je tako, kot da bi začelo ministrstvo za zdravstvo izražati zaskrbljenost po smrti enega od desettisočev bolnikov, okuženih s kolero. In da v slovenskem medijskem prostoru razsaja nevarna in močno nalezljiva bolezen, ni špekulacija, temveč dokazano dejstvo. Ki so ga lepo, zaokroženo, z grafi in tabelami nazadnje potrdili prav na kulturnem ministrstvu.

V njihovem pregledu slovenske medijske krajine beremo, da v slovenskih časopisnih podjetjih danes dela petina manj novinarjev kot pred šestimi leti. Da je naklada dnevnim časopisom padla za četrtino, tednikom pa za 34 odstotkov. Da je za več kot petino padel prihodek od oglaševanja. In to kljub temu, da količina denarja, ki jo podjetja zapravijo za oglase, nenehno raste. Oglaševalski kolač se namreč prerazporeja tako, da vedno večji delež denarja dobivajo avdiovizualni mediji, predvsem televizija.

Hkrati pregled medijske krajine ugotavlja, da je “splošnoinformativni tisk glavni vir izvirnih in kakovostnih novinarskih prispevkov” in zariše smernice in cilje za bodočo medijsko politiko.

Priporoča korenito spremembo zakonodaje, popolno revolucijo načina dodeljevanja javnih sredstev in posebno pozornost do mladih samozaposlenih novinarjev.

Na štirinajstih gosto tipkanih straneh naniza na desetine ukrepov, ki so morda dobri, morda slabi, a nekaj je gotovo: ne bodo uresničeni.

Naslednja vlada, kakršnakoli že bo, si ureditve slovenskega medijskega kaosa gotovo ne bo postavila za prioriteto. In potem je vprašanje le še, kaj se bo zgodilo prej: še en analitični pregled slovenske medijske krajine ali še ene predčasne volitve.

Vprašanje, ali je država kriva, da ljudje ne marajo več brati časopisov in raje gledajo televizijo, je na mestu. Odgovor pa je: da, kriva je.

Ker smo v zadnjih dveh desetletjih sistematično gradili površno, z videzom obsedeno, obsojajočo in izključujočo družbo. Ker smo brezglavo in ne da bi sploh vedeli, kaj v resnici govorimo, trdili, da je lastnina sveta, lastnik pa bog. Ker smo neizprosno izgnali iz misli in besednjaka strokovnost, znanje, razgledanost, razmislek in razumevanje, medtem pa na hitro postavili na piedestal upravljanje z viri, uravnoteženost med odhodki in prihodki, tržni potencial, produktivnost, dodano vrednost in druge korporacijske nesmisle, ki jih v resnici nihče ne razume. In ki so povrh vsega izdelki sistema, ki je več kot očitno nehal delovati.

Zato ob propadu slovenskega splošno informativnega dnevnika ni čas za izražanje zaskrbljenosti, temveč za rdeči alarm. V cehu, ki deset let po zadnji splošni stavki še vedno nima nesporno veljavne kolektivne pogodbe. In v družbi, ki z zmanipuliranimi in zrežiranimi petelinjimi boji med razredi, med socialnimi skupinami, med poklici in med generacijami drvi v samouničenje.

Čas je za kričanje na ulicah. Pa ne zato, ker je vlada leva ali desna, ker časti Tita ali opravičuje Hitlerja, temveč zato, da nas ne pogoltne pogubna misel, da je svet veliko podjetje, v katerem smo vsi samo uslužbenci, naša vrednost pa razlika med prihodki in odhodki.

In torej ne gre več samo za to, da nismo več novinarji, šoferji, odvetniki, kuharice, sodniki, profesorji, policisti, zdravniki, vojaki in vzgojiteljice. Gre za to, da nismo več ljudje. Tako kot Žurnal ni več časopis, ampak le še spomin na propadel podjetniški podvig. Se zgodi.

VESNA HUMAR