O skeletih bojevnikov pa niti sledu
Skupina keltskih bojevnikov se je konec 4. in v začetku 3. stoletja pred našim štetjem očitno mudila na območju Kobarida. Potem se je nekaj zgodilo, verjetno krvav dogodek. Po čem lahko to sklepamo? Lani, po 2300 letih, so arheologi izkopali skelete najmanj sedmih konjev, ki so ležali skupaj z opremo, orožjem bojevnikov in drugimi predmeti.
Danes se odpirajo vprašanja: Je šlo za spopad? S kom so se spopadli? Zakaj? Kdo jih je zakopal in zakaj na tak način? Kje so skeleti bojevnikov? In postavljajo se novi odgovori.
Odkritje jemlje dih, tako je presenetljivo. Na Gregorčičevi ulici v Kobaridu so lani poleti pod cesto odkrili nenavadno keltsko najdišče.
V Tolminskem muzeju bodo najdbo kmalu pokazali javnosti. Razstavo, ki jo bo spremljal obsežen katalog, napovedujejo v kratkem. Bo pa predavanje o kobariški najdbi v Kobariškem muzeju 9. decembra ob 18. uri. Govorila bosta arheologa Miha Mlinar in Teja Gerbec.
Arheologinji Teji Gerbec, ki je za Tolminski muzej izvajala arheološki nadzor, so se pri strojnem izkopu gradbenih del za vodovod in kanalizacijo pokazali trije pravi železni keltski meči. Ko so ustavili stroje in natančneje pogledali v zemljo, so takoj vedeli, da gre za nekaj izjemnega. Arheologi Tolminskega muzeja so v nadaljevanju zaznali s kamenjem prekrito strukturo, pod katero so bile živalske kosti.
Izkazalo se je, da gre za skelete vsaj sedmih konj, večinoma z neohranjenimi lobanjami, s konjsko opremo, kot so železne brzde, bronasti razdelilni gumbi. Tu je bilo tudi orožje konjenikov oziroma bojevnikov: meča v nožnicah, sulične osti ali osti kopij, deli ščitov, poleg vojaške opreme pa tudi zapestnice in narokvica, fibula, srp, nož ter celo posamezne kosti drugih živali ter del gamsjega roga in odlomki rogov drugih živali …
O skeletih bojevnikov pa niti sledu. “Da gre za Kelte je bilo jasno takoj, material je namreč zelo značilen,” pravi arheolog Miha Mlinar, kustos Tolminskega muzeja.
Čas prvih Keltov v Sloveniji
Že takoj so si bili edini, da najdbe lahko umestimo v čas prihoda prvih Keltov na območje Slovenije, v konec 4. oziroma v začetek 3. stol. pr. n. št., za nadaljnje razlage pa so čakali na analizo kostnih ostankov ter konservatorska in restavratorska dela na odkritih predmetih. Sledilo je iskanje primerjalnega gradiva in seveda ogledi arheološke stroke. Izsledki tega pa prav sedaj prihajajo v javnost.
V Tolminskem muzeju pripravljajo razstavo, kjer si bo predmete moč kmalu tudi ogledati, v pripravi je tudi obsežen katalog. Datum odprtja še ni znan, a lahko jo že začnemo pričakovati.
Prav ob našem obisku pred tremi dnevi, sta si najdbo prišla ogledati tržaška arheologa Anna Crismani in Giuliano Righi. Righi je sedaj upokojen, a nekdanji kustos Mestnega muzeja v Trstu, predvsem pa arheolog, velja za specialista za Kelte. Ko smo stopili v sobo, kjer so bili na mizi razstavljeni predmeti, je ostal odprtih ust in medtem, ko je nekajkrat obkrožil mizo, izjavljal: “To je unikum! Kaj takega še nisem videl. Zelo partikularno, zelo različno od Keltov, ki smo jih sedaj poznali na območju Slovenije in severne Italije. Kako raznoliko! Meraviglioso…”
Ritualno dejanje
Kaj se je takrat, pred 2300 leti zgodilo, da so vsi ti skeleti in predmeti pristali v zakopu, je nemogoče natančno rekonstruirati. “Sam zakop je gotovo ritualni dogodek, težko pa bi rekli, kdo ga je opravil in zakaj, po kakšnem dejanju. Na ritual kaže raznovrstnost in izbranost predmetov. Ena izmed sulic je bila razstavljena in zaključni del te (kopjišče) celo zataknjen v ost, tudi ščiti so bili razstavljeni. Niti dva predmeta nista bila enaka, pa kosti drugih živali, kar bi morda kazalo na nek obred ali celo pojedino,” pravita arheologa Mlinar in Gerbčeva, ki bosta tudi avtorja razstave. Na ritualno dejanje naj bi kazalo tudi nekaj razlomljenih delov meča. Ne gre pa za zakop v jami, ampak na tedanji hodni površini, kar po mnenju Mlinarja kaže na to, da so morali dejanje izvesti na hitro, v kratkem času. Skeleti in orožje so bili odloženi brez nekega opaznega reda in obloženi s kamenjem.
“Za kakšen ritual gre, bi težko rekli, verjetno pa gre za krvav dogodek,” pravi Miha Mlinar in doda: “In temu dogodku ni para. Primerjalno gradivo po Evropi kaže predvsem na posamezne zakope bodisi orožja ali živali, skupni zakopi orožja in žrtvovanih ali kako drugače ubitih živali pa so vezani skoraj izključno na svetišča.”
Vprašanje, ki se nam na tem mestu zastavlja je, zakaj so tisti, ki so se verjetno z njimi spopadli, vrgli, zakopali vse to, za tisti čas izjemno dragoceno orožje, bojno opremo, orodje in nakit, če bi ga pa lahko ohranili in uporabljali. Miha Mlinar meni, da so s tem izkazali spoštovanje do poražencev.
Teja Gerbec razmišlja dalje: “Težko rečemo, kaj bi lokalno prebivalstvo, če so ti sploh bili udeleženi, naredili z imetjem ali orožjem drugega ljudstva. Ne vemo, ali je glede tega veljala kakšna prepoved, kakšne predstave so imeli, religijo. Staroselska svetolucijska kultura denimo orožja v grob ni pridajala.”
Nekateri meči so bili ob izkopu zviti, zato so najprej mislili, da gre za keltsko navado, da so v svojih obredih orožje ob pomoči ognja ritualno zvijali ali razlamljali, potem pa so ugotovili, da tokrat ni bilo tako; da je nekatere meče poškodovala roka stroja.
“Za kakšen ritual gre, bi težko rekli, verjetno pa gre za krvav dogodek,” pravi Miha Mlinar
Druga zagonetka so konji brez glav. Pravzaprav je na prostoru, ki so ga raziskali, bila ohranjena le ena konjska lobanja (in ta celo z brzdo med zobmi), glave ostalih konj niso našli. Zakaj torej konjski skeleti brez lobanj? Teja Gerbec meni, da so bile glave najbrž poškodovane v preteklosti ali da se morda nahajajo izven izkopnega polja, Miha Mlinar pa doda, da zelo verjetno ne gre za neko dejanje, ki bi kazalo na sekanje glav, kar bi sicer potrdila tudi analiza kosti, ki jo je izvedel dr. Borut Toškan z Inštituta za arheologijo pri ZRC SAZU. So pa te raziskave pokazale, da je šlo za sedem ali več konj, vsi so bili stari od 7 do 13 let, vsi so bili verjetno samci, v najboljši dobi za ježo. Analiza je pokazala tudi izvor, šlo je za zahodni oziroma keltski in ne venetski tip konja. To je tudi edina naravoslovna analiza, ki so jo doslej opravili, morda bi več o vsem povedale še druge sodobne metode raziskovanja, radiokarbonska analiza, analiza DNK in druge, ki pa jih doslej niso opravili.
Kaj v vsej tej bojevniški opremi, ki je bila moška stvar, dela ženska zapestnica, najbrž ne bomo nikoli izvedeli. Mlinar razmišlja, da so gotovo nekateri predmeti, ki jih lahko povezujejo z ženskami, v bistvu pa gre za bojevniški karakter najdbe. Med najdenim materialom izstopa votla zapestnica z upodobitvijo obraznih mask in valovnico, za katero sta vzporednico arheologa našla v primerjalnem gradivu v Franciji.
Kje so bojevniki?
A kje so bojevniki? “Če je šlo za bitko, so skeleti bojevnikov gotovo nekje bili. V izkopu jih sicer nismo našli, razen ene nadlahtnice, ki pa ni nujno iz tega konteksta,” pravita arheologa. Seveda niso izkopali celotnega najdišča; koliko je bil zakop prvotno velik, ne vedo, vedo le, da se še nadaljuje proti severu, kjer pa sedaj stoji hiša. “Če sklepamo po primerljivih najdiščih v Franciji, so bili premagani bojevniki morda obešeni ali pribiti nekje v bližini.”
S kom so se, če so se, Kelti spopadli, arheologi ne vedo natančno, vedo pa, da je na tem območju bila tedaj prisotna še tradicija starejše železne dobe, oziroma iztekajoče se svetolucijske kulture. “O njej vemo, da nima etničnega nosilca, sicer pa je glede na materialno kulturo in pogrebne rituale primerljiva z venetsko kulturo. Z Veneti torej, ki so živeli na severozahodu Italije. Najdbe iz tega časa so redke, zato je kontinuiteto iz 4. v 3. stoletje pred našim štetjem težko najti,” je pojasnil Miha Mlinar in dodal, da so sicer skromne posamezne najdbe iz tega časa znane. V Gradiču nad Kobaridom, na primer, je tedaj zelo verjetno naselbina živela, a posrednih dokazov ni, ker grobišče V logu oziroma njegovo gradivo ni obdelano. V Kobaridu so že ob koncu 19. stoletja izkopali 1100 žganih grobov, o katerih vemo izredno malo.
Najdba iz Kobarida je najstarejša keltska najdba v Posočju. Par skromnih, posameznih keltskih najdb imamo iz kasnejšega časa, 2. in 1. stoletja pred našim štetjem, nikakor pa ne celega najdišča.
V Sloveniji je keltska prisotnost znana, v Posočju pa doslej o njih niso poročali. Glavno pleme na današnjih slovenskih tleh so bili Tavriski, ki so že od 3. stoletja pred našim štetjem poseljevali območje Dolenjske, Štajerske, Prekmurja in sploh vzhodne Slovenije. Ta naselitev je predrugačila tedanjo obstoječo kulturo, medtem ko imamo v zahodni Sloveniji tradicijo avtohtone populacije, ki gre, z določenimi keltskimi in italskimi vplivi, vse do Rimljanov. Tavriski so del vzhodne keltske poselitve, ki so poleg Skordiskov v začetku 3. stoletja pred našim štetjem poselili območje med Podonavjem in Balkanom. Zanimivo, najdba iz Kobarida, glede na primerjavo materialne kulture, ne sodi ob bok najstarejšim najdbam npr. Tavriskov z območja Slovenije. Primerjave sta arheologa Mlinar in Gerbčeva našla na območju Češke, Slovaške, Švice, srednje Evrope v celoti, delno tudi na Apeninskem polotoku, težko pa bi v tem trenutku določili izvorno območje. “A Kelti iz Kobarida so gotovo drugo pleme, kot so sočasni Kelti iz vzhodne Slovenije,” trdi Teja Gerbec.
Bali so se, da jim bo nebo padlo na glavo
O Keltih navadno preberemo, da izvorno pripadajo srednji Evropi. Njihovo kulturo imenujemo latenska, po švicarskem najdišču La Tène. V 5. stoletju pr. n. št. se začnejo širiti na vse strani, na začetku 3. stoletja pr. n. št. poselijo Britansko otočje, velik del Iberskega polotoka in Francije, del severne Italije, Panonsko kotlino in vzhodne Alpe ter obširne predele ob spodnji Donavi do Črnega morja. Njihova kultura je bistveno zaznamovala tedanjo podobo Evrope, posebej do izraza pa je prišel njihov umetnostni slog okraševanja nakita, noše, orožja, konjske opreme in posodja, izdelanih iz zlata, brona in železa in tudi gline. Specializirani keltski obrtniki so motive črpali iz zakladnice grške, etruščanske, skitske in situlske umetnosti in niso jih le kopirali, ampak preoblikovali v skladu s svojim okusom in predstavami.
Antični pisci poročajo, da so bili keltski vojščaki bojevniški, močni, visoki, mišičasti, radi da so se oblačili v pisane barve, lase so si menda utrjevali z apnom, da so bili videti kot gozdni hudiči, bali so se le tega, da bi jim nebo padlo na glavo. Na svojih pohodih so pregnali Etruščane in Umbrijce in prodrli do Rima, prišli so tudi do praga helenističnega sveta, beremo, da so ogrozili samo Apolonovo svetišče v Delfih. Marsikatero evropsko ime mest, gora in voda ima keltske korenine, keltske jezike pa govorijo samo še na skrajnem zahodu evropske celine in ponekod na Britanskem otočju.
Kobarid na arheološki karti
Da ima Kobarid res izjemno mesto v arheološki sliki Posočja, pričajo tudi nekatere druge arheološke raziskave na Kobariškem. Naj omenimo le najpomembnejše. Kot sta Mlinar in Gerbčeva zapisala v tolminskem Epicentru, sega najstarejša doslej znana stalna poselitev na tem območju v čas bronaste dobe. V tem obdobju je bila naseljena naravno dobro zaščitena postojanka na griču sv. Volarja (sv. Hilarija) na desnem bregu Nadiže nad vasjo Robič. Naselbina je nadzorovala trgovsko pot, ki je potekala po dolini Nadiže in je povezala najdišča v Beneški Sloveniji in Posočju. Sicer pa je Kobarid znan predvsem iz časa starejše železne dobe (9. - 4. stol. pr. n. št.). Iz tega obdobja so najdbe z območja V logu, kjer je bilo odkrito obsežno grobišče svetolucijske skupine. Grobišče je bilo delno raziskano že pred več kot 100 leti. Takrat je tu izkopaval tržaški arheolog Carlo Marchesetti, ki je raziskal prek tisoč žganih železnodobnih in rimskih grobov, katerih najdbe so danes shranjene v mestnem muzeju v Trstu (med najdbami je izjemen predvsem s figuralno motiviko okrašen bronast pokrov situle, številni so nakitni predmeti, lončeno in bronasto posodje, železno orožje idr.) Arheološke raziskave na tem območju so se nadaljevale tudi v 20. stol., ko sta izkopavala Goriški in Tolminski muzej.
Sočasna naselbina je stala na območju Gradiča, kjer je danes cerkev sv. Antona s kostnico italijanskih vojakov. Na jugozahodnem obronku Gradiča je bilo raziskano tudi svetišče iz časa mlajše železne dobe ter rimskega obdobja (predvsem 2. stol. pr. n .št. - 3. stol. n. št). Poselitev na Kobariškem se je nadaljevala v poznoantični čas, ki ga slikovito prikazuje dobro raziskano naselje na Tonovcovem gradu, kjer je bilo tudi pomembno zgodnjekrščansko središče.
O Keltih pa do tega prebojnega izkopa ni ne duha ne sluha, čeprav bogato ljudsko ustno izročilo še danes pravi, da so Kelti v Drežnici. Arheologi jih za zdaj tam še niso odkrili, etnologom pa se morda zrcalijo v podobah značilnega drežniškega pusta.
KLAVDIJA FIGELJ
