O svobodi in sanjah

In najbrž svobodo res lahko opišemo tudi tako, kot jo je v omenjeni pesmi opisal Kris Kristofferson. Če te nič ne veže na to ali ono, če lahko kadarkoli prideš ali greš, če ti je vseeno ali je noč ali dan, zima ali poletje, potem si morda res na poti do popolne svobode. Morda. Je pa najbrž tudi res, da se tisoči tistih, ki se iz dežel tretjega, četrtega in nevemkaterega še sveta iz dneva v dan odpravljajo v obljubljene dežele razvitega sveta, najbrž ne počutijo pretirano svobodne. Pa čeprav nimajo česa izgubiti. No, seveda, na poti v boljše življenje lahko izgubijo prav slednje, a tega lahko prav tako ali še prej izgubijo pred domačim pragom. Tako kot ga je na današnji dan, pred sedemintridesetimi leti, prav pred domačim pragom, izgubil John Lennon. Ena bolj znanih žrtev ene druge svobode, svobode nošenja orožja. Ta je tam čez lužo povzdignjena na najvišje mesto med vsemi svoboščinami in človekovimi pravicami. Prvo mesto si deli le še z eno neodtujljivo pravico severnih Američanov in to je, da lahko preventivno, za vsak slučaj in ne glede na mednarodne dogovore, napadejo kogarkoli, kadarkoli, s čimerkoli. Ali kakor je zadevo postavil Michael Moore, vprašanje, ki se neprestano rola med najbolj znanim peterokotnikom na svetu, Pentagonom in ovalno, ali po naše jajčasto pisarno Bele hiše, je sila preprosto: “Koga napasti zdaj?” Da ima ta njihova svoboda smrtonosni vpliv ne le na svobodo, pač pa tudi življenje desettisočih, jih seveda ne moti.