O tenkjuverimačenju na kratko

S tem naročilom me je “na brž” pozdravil stari znanec, ki si služi tanko odmerjeno rezino kruha kot novinar. In se že “na brž” poslovil, ker se mu je, kot zmerom, “še enkrat več” mudilo. Obljubil sem, da bom. Ko bom, če bom, sem podvomil sam pri sebi, ker sem se spomnil modrega zdravnika, ki služi zdravju, ne denarju, ko je dejal: “Kratkega in hitrega zdravila, razen smrti, na tem svetu ni, morda na onem. Narava si je vzela čas in nas je delala počasi. Zato počasi tudi zdravi. Zdrav je tak, ki vsak dan skrbi za svoje zdravje, ne bedak, ki žre tablete. Vse, kar je na hitro in na kratko, tudi traja kratko.”

Čeprav je enako tudi v jeziku, vseeno poskusimo kaj na kratko.

Začnimo kar pri “še enkrat več”, ki ga pogosto slišimo v rahlo napačnem pomenu. Beseda več je količinski prislov, ki že znani količini nekaj dodaja: “Potrebujem več časa kot en dan, potrebujem ga še enkrat več, če naj napišem kaj smiselnega o nesmiselnem razpisovanju referenduma za vsako figo,” se je novinar hudoval na urednika. “Več časa” pomeni nekaj več kot en dan, “še enkrat več” pa dvojno mero časa. Pomeni ne “en dan”, ampak dva dni časa. Ko torej tv-reporter vztrajno Petro Majdič po angleško hvali, da je zmagala “še enkrat več” (once more), bi bilo dovolj, ko bi rekel, da je “ponovno”, “spet” ali samo “je zmagala”. Če je zmagala “še enkrat več”, bi kdo lahko pomislil: če je doslej zmagala že trikrat, je zdaj zmagala “še enkrat več”, že šestič.

“Bi rad, da bralcem obrazložite uporabo naslednje fraze: Na televiziji poslušam pogovor med novinarjem in gostom. Na koncu se novinar zahvali gostu, da je prišel v studio, in reče: 'Hvala!' Gost pa nazaj: 'Hvala tudi vam!' Po mojem bi mu moral odgovoriti z besedo 'prosim', kot je bilo vedno v slovenski navadi, a so jo dandanes nekateri že preveč spremenili po angleškem 'tenkjuverimač'.”

Tako me je za mnenje vprašal Tadej Munih, upokojeni pravnik iz Nove Gorice. Res je, kar trdi o tenkjuverimačenju na Kranjskem, a je morda le prestrog, da odganja “Hvalo tudi vam” v korist bolj običajnega “Prosim”. Zahvala “Prosim” je narejena po nemščini, ki nam je bila polmaterinščina dolgih petsto let in več pod Habsburžani. Nemci rečejo: “Danke schön” (zahvaljujem se lepo) in “Bitte schön” (prosim lepo). “Dankešen - bitešen, dankšen - bitšen ali kar dankčen - bitčen,” se je slišalo nekoč germansko po ljubljansko, kot dandanes tenkju (thank you) ali tenkjuverimač (thank you very much). In nemščino smo olikano prelikali v “Hvala lepa” in v protizahvalo “Prosim lepo”, krajše: “Hvala! - Prosim!”

Vendar ne bi preveč preganjal ustvarjalne fantazije novih časov, ki poskuša tudi pri slovenski zahvali najti kaj drugačnega, saj moramo biti hvaležni bogu, da se sploh še komu kdo za kaj zahvali po slovensko, ne le po angleško: tenks (thanks). Nelagodno in neudobno se počuti naš prelepi jezik, ker vedno bolj tenkjuverimačimo in rečemo, ko nam kak lažnivec kaj “nalaga”, da to pa “ne drži vode” (angleško waterproof), ne po naše kratko “lažeš”, to pa “ne drži”.

Tadeja Muniha motijo tudi drobne malomarniške površnosti, na debelo razsejane po našem slovnično vsestransko izpopolnjenem jeziku, ki je vsakemu jezikovnemu orehu kos, če se le potrudimo:

“Berem razne oglase in obvestila o prireditvah na prostem, v katerih pogosto piše: 'V slučaju slabega vremena bo prireditev v šotoru!' Nič boljše pa ni, ko piše: 'V primeru slabega vremena prireditev odpade!' Ali 'V kolikor bo vreme slabo, prireditev odpade!' Zakaj ne bi modri organizatorji napisali: 'Če bo deževalo, prireditev odpade'?”

Prav ima v jeziku tankovestni Tadej Munih, ker majhna napaka je najhujša napaka, saj odpira vrata večjim napakam. Majhen prvi zdrs je najhujši zdrs, v triglavski steni tudi zadnji. Ali: drobno zrno peska pod peto v čevlju nam skvari vse veselje na sprehodu, če čevlja ne sezujemo in se ne znebimo drobca. Neuglajenki, kot sta “v slučaju” (slabega vremena) in “v kolikor” (bo vreme slabo), sta že davni suženjski prevedenki iz nemščine, iz jezika naših bolj grdogledih kot dobrotnih gospodarjev, ki je stoletja oblastniško sooblikovala našo uradniško, vojaško in trgovsko-ajzenponarsko (železničarsko) žargonščino, kot ji dandanes zviška ukazuje vesoljna angleščina.

Nemški “Zufall” (zu > k, do; fallen > pasti, vreči, lučati) je naš “s-lučaj”, naš “do-pasti”. In naš “v kolikor” je nemški “in wieviel” (in > v; wieviel > koliko). Čeprav ti dve stari prevedenki živita z nami že več sto let, še zmerom ne zvenita prav po naše. Jezikovni čut nam, tako kot Tadeju Munihu, še zmerom šepeta, da “slučaj in dopasti se” niti “slučajno” nista besedi, ki bi bili povsem po duhu domače matere Slovenke, ampak sta po duhu tuje mame Nemke. In če tako starodobni prevedenki iz nemščine še zmerom ne pozvanjata prijetno našemu ušesu, kako naj se prijetno slišijo šele komaj kako desetletje stare novorečnice, ki prodirajo med nas iz tenkjuverimačevske globalščine?

Potemtakem ni nič nenavadnega, da je domala vsak med vami, ki mi večkrat v pismih udarite po angleženju, predrage bralke in bralci, jezen na nekritično sprejemanje angleških besed v slovenski jezik. Še po večstotletni rabi se nam spakedrani germanizmi flaša, žesel, šajba, glaž, fuzbal ne “dopadejo” in ne zvenijo nič prijetno. Kako naj bi bili potem z navdušenjem sprejeti modni anglicizmi, ki se z bohotno globalizacijo razraščajo v naš jezik?

Ne več kot nekoč po nemško, ne kot zdaj angleško, naj bo lepo in najlepše po slovensko!

JOŽE HOČEVAR