O tisti zgodovini, ki nas obremenjuje

Med resnimi zgodovinarji, ki v občutljivo in še aktualno zgodovinsko tkivo posegajo neobremenjeno, brez ideoloških ali nacionalnih predsodkov, je tudi dr. Stefano Lusa, zgodovinar, novinar in radijski urednik iz Pirana. Lusa, slovenski zgodovinar italijanske narodnosti, je pred petimi leti izdal svojo drugo knjigo v italijanskem jeziku La dissoluzione del potere (Il partito comunista sloveno ed il processo di democratizzazione della repubblica), ki je letos pri založbi Modrijan izšla v slovenskem prevodu, naslovljena Razkroj oblasti (Slovenski komunisti in demokratizacija države). Vsi, ki so jo prvi kvalificirano prebrali, med njimi tudi dr. Jože Pirjevec, že avtorjev univerzitetni mentor, in dr. Nevenka Troha, ki je slovensko izdajo prevedla in uredila, so ugotovili, da večji del slovenskih bralcev, neveščih italijanščine, ne sme ostati prikrajšanih za enega najboljših objavljenih pregledov slovenske tranzicije k demokraciji in neodvisnosti. Knjiga opisuje in pojasnjuje obdobje, ki se začne z letom Titove smrti v Ljubljani in se nadaljuje skozi ključno desetletje vse do zaključka projekta samostojne slovenske države in zgovornega konca političnega konglomerata Demosa. A tisto, kar tudi v tej knjigi utegne zveneti moteče za razlagalce mlade slovenske demokracije kot izključnega produkta “državotvorne avangarde” s koreninami v Novi reviji, manevrskih strukturah, zdomstvu, kleru in v delu in liku Janeza Janše, je opisovanje tranzicijskega dogajanja v osemdesetih letih znotraj takrat vladajoče zveze komunistov. Ob tem odkrivamo nekaj, kar protagonisti tistega obdobja dobro vedo: da se je slovenska družba ob nedvomno pomembni vlogi Nove revije in že pred fenomenom četverice JBTZ razvijala v smeri liberalnosti in demokracije kompleksno in urbano, kar je močno pogojevalo tudi odnose znotraj vladajočih elit. Družbena gibanja, Mladina, punk, gejevsko gibanje, mirovniki, ekologi, ZSMS, študentsko gibanje, boj za ukinitev 133. člena oziroma verbalnega delikta, boj proti smrtni kazni, vse to so bili zametki novega pluralizma, ki ga vse bolj socialnodemokratsko usmerjena komunistična oblast, zlasti v Sloveniji, ni mogla ignorirati.