Občno ime postane lastno, pa tudi lastno občno

Trajne in dokončne so zakonitosti narave ter morda še nadčasna etika, če si je ne podredi dobička žejni izkoriščevalski kapitalist - tajkun.

Zakaj tako učena uvodna misel, saj gre v naslovu za zelo preprosto ugotovitev o prehodu občnega imena v lastno in lastnega imena nazaj v občno? Samo zato, predrage bralke in spoštovani bralci, da se bomo laže sprijaznili z resnico, da so tudi jezikovna, slovnična, še posebej pravopisna pravila spremenljiva. Večinoma namreč mislimo, da so ta pravila trdna in dokončna, a se motimo. Enako kot se jezik neprenehoma razvija in se usklajuje z vedno bolj zapletajočim se življenjem, se razvijajo in dopolnjujejo tudi pravila o zapisovanju jezika. Primer: nekoč smo dvodelna lastna imena, kot so Ljubljanski Zvon, Slovenska Matica ali Mohorjeva Družba, pisali v obeh delih z véliko začetnico. In tako jih iz spoštovanja do preteklosti lahko zapisujemo še zmerom. Toda danes taka imena v drugem delu pišemo z malo začetnico; na primer: Planinska zveza.

Sestavljena lastna imena namreč po Slovenskem pravopisu 2001 pišemo z veliko začetnico samo v prvem delu, v drugem in tretjem pa ne: npr. Slovenska demokratska stranka. Izjema so seveda tista imena, ki imajo v drugem delu lastno ime, kot npr. Pozitivna Slovenija.

Nekaj takih dvojnosti in tudi dvomov, kako naj bi bilo najbolj prav, bomo srečali v današnjih vprašanjih:

1. Neka Goričanka sprašuje, zakaj je treba zapisati Goriška brda, a ne Goriška Brda, saj vendar pišemo tudi samo Brda.

2. Drugi s Koprskega prosi za pravopisno pomoč, ker so v nekem podjetju prejšnje »službe« preimenovali v »področja«. Zdaj imajo področje investicij, splošno področje itd. Pišejo jih včasih z veliko začetnico, včasih z malo. Koprčan sprašuje, ali je oboje pravilno.

3. Breda Cilenšek iz Kopra pa zastavlja vprašanje o prehodu lastnega imena v občno, kot sta Cigan > cigan in Cincar > cincar: “Tudi jaz sem ena od številnih rednih bralk vaše in naše Minute. Jezikovna vprašanja so me vedno zanimala. Mislila sem si, da o svojem maternem jeziku nekaj vem, pa me vedno znova postavite na trdna tla. Koliko je še zanimivosti v jeziku, o katerih nič (ali zelo malo) vemo!

K pisanju pa ste me v eni zadnjih Minut vzpodbudili vi sami. Pisali ste o korenu besed ter končali s stavkom o zagonu gospodarstva: Cincar ga samo zaganja ... Moja pozornost se je ustavila pri besedi cincar. Seveda to besedo poznamo, pa tudi v vsakdanjem življenju je mnogo cincanja in cincarjev, ki ne nehajo cincati. Sama poznam še pomen v zvezi s potovanjem: Celo uro smo se cincali do cilja.

Zanima me izvor te besede ter povezava med besedama cincar in Cincar. Ali sta sploh v sorodu? Po mojem mnenju gre pri takem naboru glasov težko za naključje. Vem sicer, da je Cincar predstavnik nekega naroda, ne vem pa, ali je to Vlah, Rom oziroma Cigan ali predstavnik kakšnega drugega naroda. Nekje sem zasledila celo, da so bili Cincarji tudi Branislav Nušić, Mihailo Pupin in še mnogi drugi znani ljudje.

Kakšne velike besedne družine pa beseda cincar najbrž nima, kajne? Zdajle sem se spomnila na Ježka in njegovo Cinco Marinco. In še: je beseda cincati morda povezana tudi z zibanjem (cincanjem) otroka?

Prisrčen pozdrav in še veliko lepih minut (in Minut) za naš lepi jezik vam želim.”

Vsako ime je bilo v prvotnem jeziku občno, splošna oznaka za otipljive predmete vidnega sveta (kamen, lipa, medved) in za abstraktne pojme (misel, hrepenenje, sreča). In takó je pravzaprav še danes, le s tem dodatkom, da besede, s katerimi označujemo enkratna imena predmetov ali pojmov, zaradi jasnosti zapisujemo z veliko začetnico. Tu nastane včasih kak dvom o njihovem pravilnem ali nepravilnem zapisovanju. To se vidi tudi iz današnjega prvega in drugega vprašanja.

1. V prvem Goričanko zanima, zakaj je prav zapisati Goriška brda, a ne Goriška Brda, ko vendar pišemo tudi Brda. Obe besedi, goriška in brda, sta prvotno občni. Če postaneta lastno ime za pokrajino zahodno od Gorice, bi ju po starem pravopisu lahko v obeh delih zapisali z veliko začetnico: Goriška Brda. A današnji pravopis določa, da občne pojme v sestavljenih lastnih imenih pišemo z malo začetnico: Goriška brda. Ko pa ena sama beseda v sestavljenem lastnem imenu prevzame vlogo celotnega imena, jo zapišemo z veliko začetnico: torej Brda.

2. Spraševalec s Koprskega je radoveden, s kakšno začetnico pravilno zapisujemo enote, v katere je razdeljeno podjetje: služba, oddelek in področje ali Služba, Oddelki in Področje. Tu se poraja mnogo dvomov. Po slovničnem (pravopisnem) določilu so to prava lastna imena, enkratna poimenovanja, saj je tako določeno v statutu delovne organizacije. Toda v vsakdanji rabi se kaj hitro izenačijo z občnimi imeni in jih tudi zapisujemo kot občna (z malo): osnovna šola, gimnazija, skupne službe. Torej: z veliko ali z malo, toda v istem zapisu povsod enako.

3. Še o cincarjih in Cincarjih, ki so na pogled povsem enaki, a med njimi ni vsebinske povezave. Cincarji kot narod so potomci starih grško-romanskih prebivalcev na Balkanu, ki se preživljajo pretežno s trgovanjem in pastirstvom. Izvor slovenskih cincarjev je v posnemovalnih (večinoma narečnih) besedah: kinkati (kimajoče dremati), kinka-mega (majavo hoditi), cuncati (počasi težko stopati), cencati (hoditi tako, da hrbet kinka gor in dol), cancawec (obotavljivec). V korenu kink (=cinc) se torej skrivajo pomeni majanja, zibanja, kimanja, omahovanja, neodločnosti.

Cincarja si nam torej ni bilo potrebno izposojati kje na Balkanu ali v Karpatih, saj imamo omahljivcev, kimavcev, mencačev in neodločnežev na pretek doma.

JOŽE HOČEVAR