Obletnica za obletnico
Včasih se človeku zazdi, da je življenje niz samih obletnic. Vsak dan v letu se je pred nekaj deset ali nekaj sto leti nekdo rodil ali umrl, naredil maturo, se poročil, napisal opero ali roman, izumil ta ali oni aparat, dosegel takšen ali drugačen rekord, odkril kakšen kontinent, začel ali končal to ali ono vojno.
Če kdo ne verjame, naj vpraša Franka Hmeljaka, ki nam v radijski kroniki dnevno postreže z dogodki iz bližnje in daljne preteklosti. Sicer so dogodki, ki se jih ob obletnicah spominjamo, lahko prijetni ali neprijetni in bolj ali manj usodni, vsekakor pa so običajno dovolj pomembni, da jih obeležimo tako ali drugače. Kakšnih morda tudi raje ne bi.
Lani je na primer petindvajseti rojstni dan praznoval znani proces proti četverici. Proces, ki se ne bi smel zgoditi, bi lahko bil dokaz za to, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Dogajanje okrog procesa je namreč pomembno pospešilo demokratizacijo naše družbe. In to je bilo vsekakor dobrodošlo in pravzaprav nujno potrebno. Zato bi človek pričakoval, da se bo - podobno kot pred četrt stoletja na Roški ali pa na Kongresnem trgu - na rojstnodnevni zabavi zbrala vsa Slovenija. Pa se ni. Najbrž se ne bi, tudi če bi bila povabljena. In to ne iz nehvaležnosti za to, kar so Ivan, David, Franci, Janez, Igor in drugi storili pred petindvajsetimi leti, pač pa zaradi tega, kar sta Igor in Janez naredila v zadnjih dveh desetletjih. Igor v gospodarstvu, Janez pa predvsem v politiki. Seveda nista bila sama, bi pa lahko bila primer neustreznega upravljanja kapitala in države. A pustimo to družboslovcem in zgodovinarjem.
Danes rojstni dan praznuje mati Evropa. 9. maja 1950 je tedanji francoski zunanji minister Robert Schuman predstavil svoje zamisli o organizaciji nadnacionalnega gospodarskega sodelovanja v Evropi. Šlo je sicer za nekakšno skupno upravljanje zalog premoga in proizvodnje jekla, a iz tega se je kasneje razvila Evropska gospodarska skupnost in zatem še Evropska unija. Ta danes upravlja marsikaj, ne le premoga in jekla. Ali to počne dobro ali ne, je stvar debate in pogledov, vsekakor pa je stara že 64 let in ima precej več kot 40 let delovne dobe. Skratka, zrela je za penzijo, pokojninskim reformam navkljub, pa še kar vztraja, določa in ureja, če hočemo ali nočemo. Pač pa ne bo vztrajala Alenka. Njena vlada je pred dobrim mesecem sicer praznovala prvi rojstni dan, a drugega očitno ne bo. Glavni krivec za to naj bi bil Zoran. Nanj že od vsega začetka kažejo prsti koalicijskih Gregorja, Karla in Igorja. A razmere precej spominjajo na kurjega tatu, ki je v tujem kurniku kričal: “Ujemite ga, ujemite ga!” Konec koncev so bili oni tisti, ki so ob Zoranovi napovedi, da bo kandidiral za predsednika stranke, kar tekmovali, kdo bo prvi zapustil koalicijo - mislim, da je kakor običajno zmagal Karl. Vsi neverjetno načelni, pošteni in seveda zaskrbljeni za usodo države in naroda. Tako kot Janez, Ljudmila, Franc in drugi strankarski prvaki, podprvaki in tisti, ki bi radi to postali. Nihče ne izpusti nobene, niti najmanjše priložnosti, da lahko medijem razlaga svoje poglede na dogajanje na črno-beli strani Alp. Kakor da ne bi nikoli slišali tistega, da je molk zlato in da se ljudje običajno ne pokesajo, ker so držali jezik za zobmi, pač pa pogosto zato, ker so spregovorili. Niso slišali. In če slučajno ni novinarjev blizu, pa gredo in “čivknejo”. Včasih so čivkali vrabci, zdaj to počnejo že vsi. Vključno s politiki in papežem. Čivkajo. O resnih zadevah preprosto čivkajo.
To bodo najbrž počeli tudi ob rojstnem dnevu Evrope. Ne gre namreč pozabiti, da je to na neki način tudi naš rojstni dan. Natanko pred desetimi leti smo se prerodili in postali del te velike, številne in zelo urejene evropske družine. Da o vstopu v severnoatlantsko zavezništvo niti ne govorimo. Zrasla so nam krila in poleteli smo visoko, zelo visoko. In žal preslišali, kaj se zgodi tistemu, ki visoko leta.
Visokoleteče so bile tudi ambicije naravovarstva na področju varovanja morja, ko so obalne občine v letih 1990 in 1991 sprejele odloke o zavarovanju piranske Punte, Strunjana in Debelega rtiča. A po skoraj četrt stoletja sta piranska Punta in Debeli rtič še vedno odeta v besedila starih občinskih odlokov, brez kakršnegakoli upravljanja, bolj ali manj prepuščena sama sebi, o morebitnih drugih morskih zavarovanih območjih ali ukrepih ni ne duha ne sluha.
Nekoliko več sreče (poudarek na nekoliko) je imel Krajinski park Strunjan. Tudi ta se je pred natanko desetimi leti prerodil. Država ga je namreč leta 2004 počastila z novo uredbo, ki varovanju in razvoju tega izjemnega prostora postavlja ustreznejše temelje. Pet let kasneje je park dobil tudi upravljavca, ki počasi, a vztrajno uresničuje cilje parka. Dragi Krajinski park Strunjan, vse najboljše!
ROBERT TURK
