“Obraz pove več kot beseda”

Franco Giraldi (1931) je sin slovenske matere iz Trsta in italijanskega očeta iz Istre. Rodil se je v Komnu na Krasu, v stari šoli, kajti oče in mama sta bila učitelja. Med vojno je občasno nosil pošto za partizane ter z mamo obiskoval brata, ki je bil v partizanih. Gimnazijo je opravil v Trstu, zanj je bila ključnega pomena, ker se je takrat vključil v tržaški filmski krožek, spoznal osebnosti, kot so Callisto Cosulich, Tullio Kezich in Tino Ranieri. Proti koncu gimnazije je že pisal filmske kritike. Takoj po končani gimnaziji je sedel na vlak za Rim. “So stvari v življenju, ki jih moraš opraviti v tistem trenutku,” je prepričan. V Rimu je prišel do hiše režiserja Gilla Pontecorva in tam osem let živel skupaj s Cosulichem in Kezichem in seveda dobil priložnost za vstop v filmski svet.

Sredi sedemdesetih let je začel sodelovati s televizijsko produkcijo, v začetni fazi kariere osvajal žanre, kot so špageti vestern in italijanska komedija, a potem se je odločil, da bo delal, kar mu je všeč, in se posvetil avtorskemu filmu. Njegovo trilogijio, ki govori o dogajanju na stiku kultur in identitet, sestavljajo filmi Rdeča vrtnica (La rosa rossa), 1973, Šolsko leto (Un anno di scuola), 1977, ter Meja (La frontiera), 1996.

In zanimivo, čeprav je Giraldi tako rekoč edini etablirani režiser Furlanije-Julijske krajine oziroma režiser kar obmejnega območja, pa so njegovi filmi skorajda nepoznani. Slovencem popolnoma, Italijanom malo manj poznani. In zato je bilo delo Kinoateljeja, ki je s filmov odpihnil prah in jih pokazal javnosti, pravo odkritje. S Francom Giraldijem smo se pogovarjali v soboto, v medčasu po projekciji filma Šolsko leto v Divači in večerjo, nekje pri Repentaboru ter v medprostoru, v avtomobilu.

> Danes ste po zelo dolgem času obiskali Komen, svoj rojstni kraj. Kakšni so občutki?

“Ja, tu sem se rodil in preživel nekaj let kot otrok. Bilo je pred drugo svetovno vojno. Nisem pa ves čas živel v Komnu, kajti starša sta bila učitelja, zato smo se pogosto selili. Prve razrede osnovne šole sem opravil celo v Afriki. Mama je bila Slovenka, zato so nas, ko je nastopil fašizem, poslali daleč proč.”

> Po koliko letih ste danes obiskali Komen?

“V bistvu se nisem vrnil od leta 1940. Nekatere hiše so še vedno tam, kjer so bile. Videl sem tudi staro šolo, kjer sem bil rojen. A če bi se rodil le malo kasneje, bi se rodil v Lombardiji, kamor smo se s starši preselili za kratek čas.”

> Kakšni so vaši spomini na otroštvo?

“Lepi. Spominjam se čudovitega poletja leta 1939. V kraju je bilo neko slavje, meni je bilo osem let in vse se mi je zdelo čudovito. Potem smo se preselili v Štanjel, kjer sem preživel obdobje vojne. Tam sem bil, ko so prišli Nemci in ga požgali. Z mamo sva pravzaprav zbežala nekaj ur predtem, a mama je bila zelo pogumna in tako sva se nekaj ur pozneje tja tudi vrnila, da bi videla, kaj se je zgodilo. Seveda je bilo vse uničeno.”

> Baje so Nemci prav vas vprašali, koliko je še do Štanjela?

“Ko sem se s kolesom iz Trsta vračal proti Štanjelu, sem v Koprivi naletel na nemške enote, ki so se približevale kraju. Vprašali so me, koliko je še do Štanjela. V tistem trenutku sem zdivjal kot zmešam, da sem naše obvestil o bližanju Nemcev. Sledila je bitka, Nemci so se umaknili, a čez dva dneva so se vrnili in ga požgali.”

> Meja vas je zaznamovala tudi kot režiserja. Nekje so vas imenovali celo za “režiserja meje”, prav zaradi tega, ker ta prostor razumete. Kako gledate na današnje razmere, ko meje ni več?

“O tem sem sanjal vse življenje. Upam, da ne bo konfliktov, kajti samo norci in fanatiki si lahko želijo konfliktnih situacij. Upam, da takšnih ljudi ni, sicer slabo zanje.”

> Kaj pa, če jih je preveč?

“Mislim, da jih ni veliko. Ampak seveda, vojne so nastajale zaradi najrazličnejših stvari, imperializma, fašizma, ekonomskih vzrokov … saj poznamo zgodovino. Meja med Rusijo in Poljsko se je stalno premikala, dvesto kilometrov sem, dvesto kilometrov tja, tukajšnje ozemlje je bilo pod Avstrijo, potem Italijo. Zgodovina je pač neusmiljena.”

> V Gorici smo si ogledali štiriurno mojstrovino z naslovom Dolgo potovanje, sestavljeno iz epizod, ki ste jih posneli po treh povestih Dostojevskega. Kaj vas je gnalo, da ste tako globoko prodirali v slovansko dušo?

“Smisel je bil prodreti v notranjost slovanskega sveta. Za predlogo so mi služile tri povesti Dostojevskega: Dvojnik, Zapiski iz podtalja in Nespodobna anekdota. Snemali smo na severnem delu Poljske, na meji z Rusijo, v začetku šestdesetih. Slovanska duša je svet, ki ima svojo globino, karakteristiko in se od človeka do človeka, od naroda do naroda spreminja. Ne moreš poenostaviti in reči slovanska duša je taka in taka, čeprav bi lahko rekel, da skriva sramežljiva čustva, ki pa so zelo močna, ko se razkrijejo. Ja, nekaj me je gnalo, da sem prodiral v ta svet, ki je težko opredeljiv, globok, skrivnosten, neulovljiv, a potenten, napolnjen s čustvi, vedno pripravljen, da ga zapustiš. To je problematičen svet, neizumetničen, vedno borben. A to je retorika. Jaz ljubim rusko literaturo, zlasti ljubim Dostojevskega.”

> Kompleksna literarna dela, kajne?

“Ja, a prav v tem je lepota.”

> Kako izberete literarno predlogo? V vaših filmih so ovekovečeni Dostojevski, tržaški pisatelj Giani Stuparich, istrski pisatelj Quarantotti Gambini, pa Franco Vegliani…

“Navadno jih izberem, ko me navdahnejo. Stuparichevo Šolsko leto je bila ena prvih stvari, ki sem si jih želel posneti na filmski trak. Spomnil sem se njegove gimnazije, ki sem jo obiskoval v Trstu, zato sem na film še posebej čustveno navezan. V Rdeči vrtnici gre za tematiko meje in za čas ob koncu prve svetovne vojne, fascinantno obdobje, ko se general italijanske vojske vrne domov. Menim, da vsak zaplet, ki se je zgodi na tem teritoriju, postane še večji in pomembnejši. Tržaški pisatelj Scipio Slataper je rekel, da ima vsak problem, ki se zgodi v Trstu , tri obraze. Ni le tisti z leve ali z desne strani meje, ampak tudi tisti 'vmes'.”

> Pravkar smo si v Divači ogledali zanimiv film Šolsko leto, posnet po resničnih dogodkih. Govori o začetku prejšnjega stoletja, ko so tudi ženske lahko vstopile v gimnazijske in univerzitetne razrede. Kaj vemo o protagonistki Eddi Marty?

“Njeno pravo ime je Marija Prebil, v Trst je prišla iz Češke in bila res prva in tedaj tudi edina, ki se je vpisala in hodila v moški razred. Ko smo se pripravljali na snemanje, sem z Marijo Prebil govoril po telefonu. Živela je v Milanu, bila sva zmenjena za srečanje, a je v zadnjem hipu odpovedala. Ne vem, zakaj. Občutek imam, da jo na to obdobje življenja vežejo res močni spomini, velika življenjska izkušnja, ki je morda ni hotela podoživeti.”

> Je videla vaš film?

“Žal ne.”

> Koliko pa je vas v tem filmu?

“Vedno malo mene zbeži v film, vedno je malo avtobiografski. Tako pač je, najbrž je tako tudi, ko pišeš.”

> Psihološki profili vaših filmskih likov so izdelani s posebno ljubeznijo.

“Odkritje človeškega bitja in človeške duše je fascinantno. Iz tega spoznanja izvira vse.”

> Fascinacija gledanja vaših filmov pa je v tem, da so razmerja med liki skoraj nevidna, a vendarle bogato izdelana.

“Doživeti jih je potrebno intuitivno.”

> Vidi se, da ste veliko energije posvetili delu z igralci. Kako jih pripravite?

“Res, igralci so zame izjemno pomembni. Veliko delam z njimi, iz njih želim potegniti najboljše, predvsem njihovo intimnost. Nisem želel, da se igralec izrazi 'očividno', da pretirava. Včasih obraz, ki je pri miru, izrazi več kot nekdo, ki govori.”

> Tako je, obraz Raula Bove kot habsburškega častnika je to sijajno pokazal.

“Če želiš potegniti iz igralca najboljše, moraš velikokrat odvzemati, nikakor pa ne pretiravati. Med velikimi igralci, s katerimi sem sodeloval, je tudi Ivan Darvaš, pa Glauko Mauri. Pri filmih, ki jih snemam, mi ne pustijo prav veliko časa za delo z igralci, zato jim skušam zelo jasno povedati, kaj bi rad. A če tako pomislim, kar veliko delam z njimi, veliko, a ne da bi izgubljal čas.”

> Povabili ste tudi Isabello Rossellini, da bi odigrala žensko vlogo v filmu Šolsko leto, a prav tedaj ni imela časa ...

“Ja, ustrezala mi je po fizičnem videzu, a velikokrat, ko ne moreš imeti igralca, ki si ga želiš, se zgodi, da dobiš nekoga, ki je še boljši. In meni se je v tem primeru zgodilo prav to. Moji igralki v filmu ne manjka prav nič, nasprotno, popolna je.”

> Delali ste z znamenitim italijanskim neorealistom Giuseppom De Santisom, pa tudi s Sergiom Leonejem? Kakšna je izkušnja?

“To je bila zelo pomembna izkušnja. De Santis je bil moj pravi in pravi učitelj, naučil me je uporabljati kamero. Od njega sem se veliko naučil. Enkrat samkrat pa sem sodeloval s Sergiom Leonejem, poklicali so me, da režiram drugo ekipo. Druga ekipa je, medtem ko je prva snemala dialoge z igralci in peljala naprej zgodbo, snemala prizore, ki so komplicirani in s katerimi prva ekipa ni izgubljala časa. Med take prizore sodi denimo požig hiše, prizor z metkom, ki gre skozi šipo itd.”

> Izjemno velik pomen ste dali tudi izboru lokacij. Zakaj?

“Izbira lokacij je zelo pomembna, saj je to del filmske zgodbe, atmosfere. Iskanju lokacij sem vedno posvetil veliko časa in pozornosti, kajti tam se zgodba pravzaprav začenja. To 'opravilo' me je pri mojem poklicu zelo veselilo in navdihovalo. Sicer pa je filmski poklic večplasten, pomemben je tudi izbor kostumov, pa igralcev … Vse je povezano in je kompleksno, a prav zato me to delo privlači.”

> So naši kraji filmsko zanimivi?

“Ja, srečo imam, da sem lahko snemal v teh krajih. Všeč mi je Kras. Danes sem užival v ognjenem sončnem zahodu, takšne vedute že dolgo nisem videl. Šolsko leto sem snemal v Proseku, Rdečo vrtnico v Rovinju. Če snemaš film o morju, pač greš na morje. A tudi puščava zna biti lepa, če le to zahteva filmska zgodba.”

KLAVDIJA FIGELJ

Franco Giraldi: “Če želiš potegniti iz igralca najboljše, moraš velikokrat odvzemati, nikakor pa ne pretiravati.”David Verlič