Obvozi in obhodi

To seveda ne drži. Obvoz nastane, kadar je z običajno potjo nekaj narobe. In če dobro pomislim, so obvozi na tej strani Alp zelo pogost način doseganja cilja. Pri čemer seveda ne mislim le na cestne obvoze. Pravzaprav še najmanj na te, saj, kot rečeno, še dobro da so, sicer bi te dni ostal na Kozini vse dokler ne bodo namestili novih, nujno potrebnih lučk v predoru Kastelec. Ne, mislim na drugo vrsto obvozov in obhodov. Te na sončni in v veliki meri tudi obvozni in obhodni strani Alp vse od osamosvojitve ubiramo zato, da izkoristimo luknje v zakonih ali kar zakone same, nedorečenosti sistema, neučinkovitost npr. inšpekcijskih služb ali pa preprosto zato, ker je državo pač potrebno “okoli prinašati”. To smo najbrž počeli v ne zelo naši Avstro-Ogrski, pa v nekoliko bolj naši Kraljevini SHS, v še bolj naši Jugoslaviji in to več kot očitno - stara navada, železna srajca - počnemo tudi v popolnoma naši Sloveniji.

Naši? No, včeraj še res, nekoliko manj danes in nekoliko še tudi jutri, zatem pa najbrž nikoli več. Pred slabimi petindvajsetimi leti smo se v Luki Koper sicer znebili zadnjega vojaka okupatorske vojske, a slednje pri naših politikih in menedžerjih sploh ne potrebujemo. Tujcem smo kar sami podarili gozdove in naš edini otok (ja, tisti z blejskih razglednic), za ustrezno velik delež v podjetju smo pripeljali tako imenovane strateške partnerje, poleg tega pa veselo privatiziramo, prodajamo ali razprodajamo državna podjetja. Človek bi rekel, da je z zadnjim vojakom šla iz koprskega pristanišča tudi suverenost in noben praznik, ki ga pravkar domišljamo, je ne bo pripeljal nazaj.

A vrnimo se k obvozom in obhodom. Kajti kaj drugega kot obvozi in obhodi, ki obidejo sistem, so tisti prijemi, gotovo legalni, a morda manj legitimni, ki so samoodstopljeni ministrici in drugim njenim stanovskim kolegom omogočili dodatne honorarne zaslužke. Taisti ministrici, ki je osnovnošolskim učiteljicam predlagala brezplačno nudenje dodatne pomoči učencem.

Toda to je spet druga zgodba, podobna tisti, ko naj bi kulturniki zastonj pripravljali državne proslave. In da ne bi kdo mislil, da je nepregledno prepletanje javnega in zasebnega na področju visokega šolstva nekaj novega. O tem se je na dolgo in široko govorilo pred slabim desetletjem in fakultete so si na vse kriplje prizadevale, da ne bi razkrivali podatkov o honorarjih. In takrat še ni bilo prepovedi zaposlovanja v javnem sektorju in drugih varčevalnih ukrepov, zaradi katerih bi bilo potrebno iskati obvoze za izvedbo projektov, svetovanja, predavanj ipd. Če me spomin ne vara, je bila pri zavračanju vpogleda v honorarne zaslužke s takimi in drugačnimi pravnimi prijemi v tistih časih posebej vztrajna pravna fakulteta, ki je tako pokazala, da kovačeva kobila ni zmeraj bosa. Včasih je prav dobro podkovana. Kakorkoli, v času visoke brezposelnosti visoko in višje ali nižje izobraženih ljudi bi človek pričakoval, da bi sistem dal prednost zaposlitvam pred honorarji tistim, ki zaposlitev že imajo. A kot je rekel “financminister”, nismo več v komunizmu in vsak je svojega honorarja kovač. Sicer pa, če prav vem, v komunizmu nismo nikoli zares bili brezposelni, pa pravzaprav niti višje ali nižje izobraženi, dokler nismo pred četrt stoletja dosanjali naših tisočletnih sanj in si kasneje pripovedovali svoje “zgodbe o uspehu”. Sicer pa se te dni zaključuje še ena obvozna zgodba. Tista o bivšem direktorju Luke Koper, ki je na Dob šel kar preko Dominikanske republike in Francije in zdaj pravi, da komaj čaka vrnitev v Slovenijo. Menda ja ni zakuhal kakšne “luške” tudi na Karibih! Pri teh “nedeljskih” menedžerjih nikoli ne veš. Tudi njihovo prevzemanje podjetij, z denarjem slednjih, seveda ne s svojim, je bil neke vrste obvoz do lastništva podjetij in zajetnih bančnih računov, ki pa je bil očitno slabo označen, saj se je v preštevilnih primerih klavrno končal. Za redke na Dobu, za večino pa žal na tovarniškem dvorišču in na cesti. Brez obvoza seveda.

ROBERT TURK