Od eksperimenta do turizma
Tolmin je v teh dneh, ko je mehanizem festivala Metaldays v polnem pogonu, dodobra zaživel. Na ulicah mrgoli ljubiteljev metal glasbe, ki so odeti v črnino. Z Miho Kozorogom se sprehodiva skozi “festivalski fenomen” in občudujeva veličino metalskega kampa. Beseda pa teče predvsem o tem, kako se je lotil Tolmina kot raziskovalnega poligona festivalov.
Miha Kozorog je Tolminec na pragu štiridesetih pomladi. Med študijem ekonomije se je navdušil za humanistične vede. Po študiju etnologije in kulturne antropologije ter sociologije kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani je leta leta 2008 z delom Turizem na Tolminskem med lokalnimi praksami in institucijami doktoriral iz etnologije. Lani je bil izvoljen v naziv docenta za kulturno in socialno antropologijo. Deluje kot raziskovalec v različnih projektih. Po prvencu Antropologija turistične destinacije v nastajanju: prostor, festivali in lokalna identiteta na Tolminskem, ki je izšel leta 2009, je lani izdal svojo drugo knjigo Festivalski kraji.
Zelo popisan list
Danes se oddaljuje od festivalske tematike in raziskuje gorsko kolesarstvo, praznike, kmetovanje in sevdalinke, a so njegove ugotovitve za lokalno skupnost zelo zgovorne. “S Tolminom sem se začel ukvarjati že v času dodiplomskega študija na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Najprej zato, ker imam Tolminsko preprosto rad. Sicer pa je glasbena ustvarjalnost v domačem kraju v devetdesetih letih prejšnjega stoletja imela neko zanimivo posebnost, in sicer je v rock vnašala besedila v lokalnem narečju ter krajevno tematiko. To so se mi zdela plodna tla za prevetritev nekaterih idej s področja folkloristike in za odpiranje tega raziskovalnega področja za izraze sodobne popularne kulture,” se spominja svojih raziskovalnih začetkov. “Kasneje sem se tudi v okviru doktorskega študija odločil, da nadaljujem v Tolminu, čeprav to za antropološko raziskovanje ni običajno. V antropologiji namreč velja pravilo, da se raziskovalec pridruži kaki družbeni skupini, ki ji ne pripada, se skozi daljše sobivanje od njenih članov uči 'lokalnega znanja' in na ta način spozna dejavnike, ki sooblikujejo njeno delovanje. Če smo kot raziskovalci v okolju tujci, smo, recimo temu, nepopisan list za spoznavanje detajlov načinov življenja v njem. V domačem okolju pa smo, nasprotno, zelo popisan list, vnaprej pripadamo določenim segmentom lokalnega prebivalstva, določene norme in prakse se nam zdijo samoumevne itd.” Četudi v domačem okolju zato za antropologa ni priporočljivo raziskovati, je ravno v času, ko je izbiral doktorsko temo, v antropologiji zavel določen veter eksperimenta, v katerem je postalo tudi raziskovanje “doma” sprejemljivo. Predvsem je določeno težo pridobilo kombiniranje aktivizma in raziskovanja. “Ker sem bil aktivno vključen v lokalne dejavnosti mladih, del katerih je bil tudi nastajajoči festival Sajeta, se mi je zdelo bolj legitimno kot zapustiti 'svoje ljudi' in oditi raziskovat v kako 'tuje okolje', povezati aktivizem z raziskovanjem. Organiziranje Sajete sem tako razumel kot način delovanja v okolju, ki pa je bil zame kot praktični način učenja festivalske dejavnosti in skozenj spoznavanja lokalne družbe hkrati tudi metoda raziskovanja.”
Festivalski turizem
Poleg tega so se v istem času v Tolminu že začeli vrstiti večji festivali - najbolj znan je bil Soča Reggae Riversplash, v čemer je videl priložnost za raziskovanje festivalskega turizma, kar je bilo na področju antropologije še zelo neraziskano področje. “V Tolminu pred navalom festivalov turizem ni bil razvit. Zato sem v svoji prvi knjigi opisal festivale kot nastajajočo blagovno znamko Tolmina. Pod pojmom festivalski turizem sem torej opisal neko posebnost lokalnega turizma, ki v zadnjih petnajstih letih pritegne mnoge Evropejce.”
Odločitev za raziskovanje festivalov je bila očitno prava, saj so danes festivali zelo razširjen pojav, pa tudi njihovo raziskovanje se je v mednarodnem prostoru od takrat močno okrepilo. “Teže pa sem se soočal z odločitvijo, da raziskujem v domačem kraju. Ne le zato, ker to v antropologiji ni običajno, ampak tudi zato, ker, kot pravi pregovor, nihče ni prerok v domačem kraju. Kot pisec pa se človek postavlja v vlogo eksperta, torej nekakšnega preroka, saj ne piše le o tem, kaj je bilo, ampak poskuša s pisanjem tudi prispevati v določen razvoj dogodkov, ki se kaže kot pravi in pravičen. Zato je bil zame problem pisati o domačem kraju, saj sem na nek način prevzel glas skupnosti, torej se na nek način postavil pred ostale. Ljudje pa ne vidijo radi, da kdo govori v njihovem imenu, jih torej zastopa, še posebej, če to počne zaradi kakih lastnih raziskovalnih teženj. Zato vloga domačega raziskovalca ni hvaležna.”
Tolmin že dolgo na festivalskem zemljevidu
Letos bo Sotočje gostilo skupno štiri večje glasbene festivale (Metaldays, Sajeta, Punk Rock Holiday in Overjam) in se tako spremenilo v festivalsko prizorišče za mesec dni. Skupno naj bi privlačno festivalsko lokacijo ob sotočju Tolminke in Soče v tem času obiskalo okoli 30.000 ljudi. O tem, ali je Tolmin v vseh teh letih dosegel “place in the space” - mesto v vesolju - in se uspešno postavil na festivalski zemljevid Evrope, pa Miha razmišlja: “Verjetno res, in sicer predvsem po zaslugi festivala metal glasbe, čeprav Sajete in ostalih ne bi jemal za zgolj lokalno odmevne festivale. Metal festival v Evropi ni med največjimi, a si je prav s prizoriščem in utečeno organizacijo pridobil velik ugled. Posebnost Tolmina je tudi številnost festivalov, predvsem tistih s popularnoglasbenim ali subkulturnim predznakom, kar v zadnjih letih izpostavlja lokalna turistična organizacija kot differentio specifico lokalnega turizma in samega kraja. V danes dominantnem družbeno-ekonomskem redu je vsakemu kraju namreč naloženo, da poišče svoje mesto v mednarodni ekonomiji podob, in Tolmin je prav kot festivalski kraj izpolnil nekatera od tovrstnih pričakovanj.”
Speči prostori postali festivalsko prizorišče
Da Tolmin ni čez noč postal festivalski fenomen, se strinja tudi Miha. “To je bil daljši proces, ki je korenine pognal pred dvajsetimi leti, ko so mladi v Tolminu eksperimentirali z javnim prostorom. Spomnimo se, da so posamezniki in društva mladim odprli dotlej družbeno 'speče' prostore ob Soči, torej da sta takrat nastali brunarici pod vasjo Gabrje in na Sotočju. Tam so se začeli odvijati športni, koncertni in drugi družabni dogodki, ki pa niso bili le 'ponudba' teh prizorišč, ampak so pogosto nastajali skozi samoiniciativne akcije širših krogov mladine, torej tudi tistih, ki niso upravljali teh prostorov,” je ilustrativen. “V kraju, ki ni imel mladinskega kluba, so ti prostori omogočali kreativno udejstvovanje. Poleg tega so tja redno zahajali mladi iz drugih koncev Sloveniji in občasno iz tujine. Sloves prijaznih srečevališč z bolj kot ne alternativnimi vsebinami je bil torej precej utrjen, ko je organizator kasnejšega festivala Soča Reggae Riversplash iskal primeren kraj za festival. Z reggaejem se je leta 2000 začelo desetletje vzpostavljanja festivalskega prizorišča.”
ANA CUKIJATI
